Kaj omogoča gledljivost neke serije? Kriterij gotovo ni enoten. A če naredimo posplošeno primerjavo med serijami, ki nastanejo v okviru HBO produkcije, s tem, kar izda Netflix, bi razliko - ob tveganju, da zvenimo edgy -, povzeli takole: ker razvoj likov v Netflixovih produktih zasede filler v obliki duhamornega lepodušniškega preizpraševanja moralnosti lastnih motivacij, ki občasno res preraste v trenutke suspenza, ko se nekaj zgodi, se čez kalvarijo slabih argumentacij z določeno mero zanimanja in brez produkcije raka prebijemo le pod pogojem, da smo med gledanjem zakajeni, kolikor retardiramo našo pozornost.

Serije HBO-ja pogosto implicirajo ravno nasprotno: da slediš dogajanju, da v tem uživaš, je zaradi umeščenosti odločitev likov v resnično kompleksne okoliščine nepsihološkega tipa, od kompleksnosti institucij, ki like določajo, pa do raznolikosti žargona, skozi katerega te stopajo v kontakt, potrebna pozornost. Sledenje žargonu kratic, ki ga srečamo v Generation Kill in The Wire, sledenje razvoju pravno-ekonomskih razmerij med lokalno samoupravo bordela in od zunaj prihajajočim velekapitalom, ki ga najdemo v Deadwoodu, sledenju dinamiki odnosov med tradicionalnimi družinskimi vezmi in korporativnimi mafijskimi strukturami v Sopranovih, terja odsotnost zapušenosti. Zato binganje teh serij terja dejanski napor. Če v serijah prvega tipa naletimo na Punisherja, ki - preden, kot se za fašista spodobi, končno strelja manjšine -, 100 let cinca na mestu in se sprašuje, ali ga h genocidu nad kriminalci napeljuje nepravična misel na zelje ali pravična misel na ohrovt in se v cincanju kot lik ne razvija, v serijah drugega tipa naletimo na dejanski razvoj likov, ki je razvoj, in ne cincanje na mestu, ravno zato, ker v zadnji instanci ni psihološki, temveč institucionalen. Da mora Vito plavati z ribami, se gospod Soprano ne odloči zato, ker je Vito feg, temveč, ker je to, da je tvoj lieutenant feg, slabo za posel.

V ta drugi tip serij se je v veliki meri, vsaj v preteklih sezonah, umeščal tudi hit Igra prestolov. V veliki meri, tj. niti v preteklih sezonah ne docela, vsekakor pa v prejšnji zmeraj manj in nikakor v zadnji. Kot ste gotovo slišali, je le-ta popoln polom z enim izmed najbolj obupnih finalov, ki počasi, a vztrajno pridobiva status televizijskega ekvivalenta koncu tretjega Mass Effecta. Krivda, da se je serija s prestola ponižala na invalidski voziček, pa je v celoti položena v neučakanost showrunnerjev Davida Benioffa in D. B. Weissa, ki sta kot nesposobna pisca, potem ko jima je zmanjkalo knjižne predloge, serijo poslala zugrund.

Temu, da sta kot pisca obupna, ne bom oporekal. Vendar pa takšen pogled, ki v showrunnerjih najde grešnega kozla, proizvede določen spregled, ki se tiče same narativne strukture, ki obvladuje tako TV različico kot knjižno predlogo in ki navsezadnje ne more voditi drugam kot v zaključek, poln idealiziranih klišejev in tuj down to earth prvinam serije. Namreč: zakaj George R. R. Martin nikakor ne zaključi glavne pripovedi in se namesto temu posveča raznim predzgodbam, ki tako ali drugače gradijo ozadje sveta nedokončane naracije. Na tem mestu se vračamo k vprašanju, s katerim smo otvorili začetek recenzije. Ko smo rekli tudi, da so pogoji užitka v seriji različni, smo v bistvu rekli, da imajo serije različne oblike narativa.

Če pogledamo, kaj je Igro prestolov naredilo za takšen hit, je to vsekakor fokus na real politiko, na boje med različnimi političnimi frakcijami, na spletke, množične, a nikoli popolnoma iracionalne umore likov, … Lahko rečemo, da ima takšna oblika pripovedi za svoj predmet realno zgodovino. Takšna zgodovina pa kot prvič nima nekega centralnega protagonista. In to do pred kratkim ni bil ne Jon Snow, ne Daenerys, ne Tyrion, ne Cersei, … Vendar tudi mnoštvo akterjev namesto centra še ne povzema bistva narativa. Pomembno je, da v svojih motivacijah v medsebojne odnose ne vstopajo kot izolirani subjekti, ki sprejemajo ad hoc it's a twist odločitve, temveč so določeni z odnosi med velikimi družinami, ki pretendirajo na prestol, odnosi do institucij, kot sta cerkev in Železna banka, ... Ko jih pisci preveč oddaljijo od institucij in želijo poudariti, da zdaj nek karakter razmišlja s svojo glavo, ta lik običajno postane beden liberal, kar dejansko omogoča neskončno produkcijo filler epizod, polnih bednega dialoga lepe duše same s seboj. Brez vpetosti v te institucije liki nimajo razlogov in zgodba ne steče. A ko steče, je narativ realne zgodovine potencialno brez konca, saj ne implicira razrešitve. Vse, kar je, je politični boj, v katerem nihče izmed akterjev nima privilegiranega narativnega mesta. 

Vendar je takšen narativ, ki sicer tvori jedro privlačnosti serije in tudi dominira večji del pripovedi, primaren le na prvi pogled. Na drugi strani stoji narativ spopada med dobrim in zlim, prerokb, magičnih elementov in potlačenih ljubezni, ki serijo približajo klasičnim fantazijskim klišejem. Elementi, ki se kažejo kot dokaj neškodljivi, dokler so zreducirani na momente spektakularnega vpada neznanih sil, ki so takoj v naslednjem trenutku, ob razstreljevanju cerkev, množičnih umorih na porokah in podobnem, bolj ali manj pozabljeni.

Njihova rakotvornost postane očitna, ko pokažejo svojo funkcijo kot okvir celotne pripovedi in posledično prevladajo nad časovno prevladujočim narativom. Ker fantazijski kliše terja razrešitev, pride v opozicijo z narativom, ki je tvoril potek pripovedi in takšen konec ravno strogo prepoveduje. Okvir fantazijskega narativa lahko ohranimo le pod pogojem, da narativ realne zgodovine z vso njegovo institucionalno pestrostjo, ki je omogočala razvoj likov, ukinemo prek raznih ad hoc razrešitev: redemption stories, ki kompleksnost pripovedi reducirajo na moralno-psihološko problematiko, posredovanje božje vsevednosti, deliberativno aristokracijo, pravičnega vsevednega kralja, genocid zavoljo nedojebanosti aka »Denerys – socializem, ergo holokavst« in postmodernističnega Night Kinga, ki bi rad zažgal knjižnico na invalidskem vozičku.

Tovrstne razrešitve ob kontekstu prejšnjega narativa izpadejo popolnoma nelogične. Če bi twiste iz prejšnjih sezon, npr. rdečo poroko, kot primere brez težav našli v Machiavellijevem vladarju, požig Kraljevega pristana prej spominja na Sadova pretiravanja. A to je cena, ki jo zgodba plača zavoljo zahteve po tradicionalnem zaključku, ki ga terja od začetka postavljena narativna struktura, ne pa zgolj nesposobnost piscev osme sezone, saj je tu od vsega začetka. Ni čudno, da zaključnih knjig kar ni in ni. S tako zasnovo je štorijo tako rekoč nemogoče zaključiti drugače kot klišejsko. Morda res ne tako obupno kot sedaj, ampak še vedno kot kliše. Kot primer in primerjavo iz sveta video iger lahko damo razliko med politično tematiziranim drugim in preroško naravnim finalom tretjega Witcherja, še enega bolj ali manj down to earth fantasya. Edini način, da se serial ne bi končal obupno, kot se je, bi bil zato v zvestobi narativu realne zgodovine, ki je tako ali tako prerastel ujetost v fantazijski narativ.

In sledeč iz tega, bi bil možen zaključek le en. Glede na to, da ta narativ nima konca, nima razrešitve, da ga kot narativ političnih spopadov celo prepoveduje, bi neodvisno od razmerij moči in tipa režima, ki bi obveljal na koncu, dobili en lep, popolnoma arbitraren cut to black v stilu Sopranovih. Sicer brez katarze, a dobili bi zaključek, ki bi bil zvest zavrženim odlikam. Tako pa smo ravno iz zahteve po zaključku v zameno za vse, kar je serijo delalo dobro, dobili dramo globokih čustev, psihologiziranje in nauke liberalne zmernosti, Netlix šoder z višjo produkcijo in potrebo po dilerju.