Če kdo še ni slišal očitkov, kot so “vi ste pa res najbolj apatična generacija, ki je kadarkoli obstajala”, “pa dobro, a mislite, da šiht pride sam od sebe?”, “dejmo bit malo ambiciozni do življenja in dela” in seveda najbolj domiseln od vseh: “v tvojih letih sem jaz že …”, potem ne spada v našo zloglasno generacijo. Danes bomo na nek način narcisoidni in motrili same sebe. No, ne dejansko nas samih, ampak posrečen prikaz občih mest naše generacije. O praznem označevalcu milenijcev je v tej oddaji že bilo govora, zato ga tokrat ne bomo posebej preizpraševali in pretresali. Tisto, kar nas zanima danes, je nova srbska serija, ki nepretenciozno izrisuje vsakdanje dileme v življenju štirih tridesetletnikov. Naj vas že na začetku opozorimo, da nikakor ne gre za noben vsebinski presežek, kar se tiče trenutnega standarda televizijskih serij. Pa vendar je serija presenetljivo gledljiva. Poglejmo, zakaj.

Jutro će promeniti sve, kar bi mi verjetno prevedli kot Jutri je nov dan, je slaba dva meseca mlada serija srbske nacionalke RTS. Celoten ustvarjalni tim, z režiserjema Goranom Stankovićem in Vladimirjem Tagićem na čelu, spada v generacijo, katere teme upodablja. Tukaj je vredno izpostaviti tudi petorček, ki je poskrbel za scenarij. Napisala ga je ekipa pisk in piscev, ki so na domačih tleh že kar uveljavljeni. To so Maja Pelević, Dimitrije Kokanov, Milan Marković Matthis, Boris Grgurović in Filip Vujošević. Vsega skupaj je napovedanih štirideset delov serije, kar bo zaokrožilo enoletni zapis življenja njenih likov. Ta serijski avtorji žanrsko opisujejo kot dramo z elementi komedije.

Serija se začne, ko se Filip iz Amerike vrne v domači Beograd. Tja je odšel kot sin ne preveč bajno situirane družine iz predmestja Beograda in potem kot Berkeleyjev štipendist v Silicijevi dolini preizkušal pogoje ameriških sanj. Prvih nekaj delov ga serija sicer mogoče res uveljavlja kot glavnega lika, saj se vse vrti okrog njegove skrivnosti, da se v Ameriko ne bo več vrnil, vendar se potek zgodbe potem hitro prerazporedi na še ostale tri glavne like in tako spremljamo ekipo vseh štirih tridesetletnikov na enako izpostavljenem nivoju. Prav tako je odlično poenoten tudi nivo igre, saj pri nobenem od glavnih igralcev ni pretiranih odstopanj, kar je bilo glede na njihovo igralsko kariero morda za pričakovati.

Tukaj nedvomno izstopa Nikola Rakočević, ki igra prej omenjenega Filipa. V svoji igralski karieri je prejel že vrsto nagrad za perspektivnega mladega igralca, po naključju ali ne pa ga je tudi v seriji doletel tipiziran lik mladega upa, za čigar uspeh jamčijo vsi, od tetke po tretjem kolenu do univerzitetnega profesorja. Problem pričakovanja in razočaranja staršev je eden prvih, ki gledalca prisili, da se, četudi ob smehu, z njim poistoveti. Potem se mu pridružijo še ostali tipi in tipice naše generacije.

Vlogo Anđele prevzame Jovana Stojiljković. Anđela je asistentka na psihologiji, kar pač ne gre skupaj s tem, da se divje zacopaš v svojo študentko. Potem je tukaj Saša, ki jo igra Isidora Simijonović. Po neuspelem vodenju nočnega kluba si še vedno sposoja keš pri mami, ko pa ji ga ta več ne posodi, ga poskusi zaslužiti z bednimi šihti, če omenimo samo prodajo kozmetike na domu. Zadnjega v vrsti zgub igra Andrija Kuzmanović. Ljuba je četrti frend, ki je na začetku serije v resnici brezdomec, ampak tega nihče ne ve, ker vsak dan prespi pri kateri drugi ženski.

Ton, s katerim smo opisali like, problematizira tudi sama serija. Tega ne naslavlja toliko z zunanjimi očitki, ampak s preprostimi emotivnimi stanji, ki jih doživljajo liki. Ne gre več toliko za to, kaj si drugi mislijo o njih oziroma o nas, ampak gre bolj za prikaz tega konstantnega občutka ničvrednosti, brezizhodnosti in navsezadnje nekega humorno upodobljenega veselega obupa, zaradi katerega pač lažje shajamo sami s sabo. Ravno s tem obratom serija presega mainstream prikaze milenijcev in se vseeno vsaj malo odmakne od navadne popularne serije o parih prijateljih na televiziji.

Prav tako ji svežino perspektive omogoča opustitev moraliziranja o teh že tolikokrat premletih temah. Ne zanima je, kaj bi ta naša izgubljena generacija lahko storila sebi v prid, ker je sita nenehnih očitkov in navsezadnje identite, ki ji zaradi takšnih obtožb pripada. Raje se fokusira na individuuma v njegovem vakuumu; izhaja iz dejstva, da je generacijska generalizacija posamezniku odvzela pravico do občutij, ki bi bila dojeta kot njegova, in ne kot lastnost neke kolektivne krivde. V ospredju je bolj kot zgodba torej samoobčutenje neke generacije. Serija ne gradi na nobenih večjih zapletih; kadar do njih pride, ostajajo dokaj klišejski in nepomembni. Pri tem jih sicer malo rešuje humor. Ta je skozi sočnost srbskega jezika zelo neposreden in le poredkoma izpade cenen. Tisto, s čimer računa na gledalčev odziv, tako ostaja popolnoma vezano na emocionalni vtis.

Ta skorajda patetični avtorski namen pridobiti gledalca na svojo stran v primeru pričujoče serije pač enostavno páli. Ne le zaradi klišejske narave takšnega motiva, ampak tudi zaradi premišljenih kadrov. Izsiljevanje z osebnimi težavami in dilemami likov s svojimi občasno statičnimi, skorajda že mrtvimi kadri določenega stanja, ki ga prestaja lik, v svojem dvajsetminutnem formatu niti ne zamorijo atmosfere niti ne prelamljajo z urbanim stilom serije. Nasprotno, v teh momentih tako likom kot gledalcem ponujajo kako sekundo časa in prostora, da ponorijo, se histerično nasmejijo ali enostavno prižgejo čik. Seveda to ni edini faktor, zaradi katerega pogledaš osemnajst delov na noč. Scenarij se zaveda recepta za uspeh; antijunaki so vedno privlačnejši od junakov. Vsi glavni liki so antiheroji ravno v tolikšni meri in v takšnem smislu, v kakršnem je antiherojska naša generacija. Vsi smo luzerji. Vsi smo Fičo, za katerega je bila mama prepričana, da bo najuspešnejši programer v Ameriki.

Poleg elementov drame in komedije bi seriji lahko pripisali še dobršno mero urbanega. K temu nedvomno prispeva estetika fotografije, ki je mestoma že preveč hip, estetska pa je tudi kombinacija beograjskih mestnih elementov. Serijo so posneli na 270 različnih beograjskih lokacijah. Hkrati pa mesto in njegovo sceno izpričuje tudi glasbeni izbor, ki zajema sodobne aktualne avtorje rock in indie glasbe, ki niso tuji niti v naših krogih. Čeprav se serija odvija v Beogradu, njena vsebina nikakor ni lokalno pogojena. Gre za dokaj univerzalen izris skupine generacijskih luzerjev, ki razbijajo zablode o uspehu za vsako ceno, in banalnostih, ki jih ta cena vključuje.

Naj zaključimo z domiselno potezo serije, ki nas ob vsakem ponovnem gledaju naslednjega dela opomne, da smo ujeti v nekem loopu. Če naslov serije konotira istonaslovni komad Indexov, komad generacije naših staršev, se komad uvodne špice Dalek svet temu zoperstavi in z besedilom refrena veselo in porogljivo naznanja, da “jutro sve promeniti neće”.