»Zima je tu,« se glasi prevod najbolj znanega in prominentnega stavka, katerega pomena se najjasneje zaveda prav produkcijska hiša HBO. Konec Igre prestolov pomeni tudi par milijonov gledalcev, ki bodo počasi in gotovo zapuščali produkcijsko nedrje HBO zavoljo drugih, cenejših in velikokrat bolj avtentičnih, kot je recimo Netflix s Stranger Things ali Hulu z Deklino zgodbo. Zaradi tega so začeli s kar nekaj produkcijami, ki so po žanru in ciljni publiki kar najdlje od Igre prestolov. Spomladi smo trepetali ob Westworld [uest uod], istočasno pa se je predvajala tudi serija Majhne velike laži, ki so ji mnogi kritiki očitali, da je zgolj estetizirana verzija Razočaranih gospodinj. Čeprav slednje niso osvojile nobenih omembe vrednih nagrad ali navdušile kritikov, pa so Majhne velike laži po nagradah zaostajale samo za Deklino zgodbo, čemur pa ne botruje zgolj estetika same serije. Kaj torej tako privlači v seriji Majhne velike laži?

Umor. Utripajoče modre luči. Utripajoče rdeče luči. Zmeda. Strah. Nekdo je umrl. Who done it, špekulirajo vpleteni starši. Že prva epizoda seznam osumljencev skrči na pet ženskih likov. Usode njihovih likov so takšne, da se lahko pripetijo komurkoli. In na tem to-bi-se-lahko-zgodilo-tudi-meni občutku tripa celotna serija. Saj vsakdo vendar pozna kakšno mati samohranilko ali vnovič poročeno žensko ali pa izjemno inteligentno posameznico, ki ostane doma zaradi otrok. In vsakdo pozna zdrahe, povezane z novim partnerjem ali partnerko pri ločenih parih. Vse je zastavljeno na principu zbujanja empatije prek identifikacije z liki, s čimer seriji uspeva držati napetost neznanega morilca in motiva za umor do finala.

Namesto zmajev ali težke magije so tu v ospredju pretirano popolne, ogromne hiše večine glavnih likov. Popolni so tudi njihovi otroci, njihovi zakoni in vse bi nam začelo že smrdeti, če se ne bi vsa ta fasada razgrajevala pred našimi očmi. Madeline, postarana verzija zlobne »ta glavne« navijačice, je prevarala svojega moža. Sprva strastna spolnost med Celeste in Perryjem se izkaže za zgolj vrsto posilstev in zlorab – strast z njene strani postane vse bolj želja po preživetju, izhodu iz zakona, ki jo duši ne le na čustveni, ampak tudi na intelektualni ravni. Jane pa ni samo slučajno zatavala v Monterey, to kalifornijsko verzijo Ljubljane, ki slovi po javnih šolah s kvaliteto zasebnih. Dekle ima namreč maščevalno agendo – želi ubiti moškega, ki jo je posilil, četudi bi morala za to povračilo sedeti v zaporu, stran od svojega otroka.

Zakaj omenjam kalifornijsko verzijo Ljubljane? Pa saj vsi vemo, kdo s kom, kako in zakaj. Spet, tripanje na empatiji, zbujanju čustev pri gledalcih prek čustvovanja likov, na skupnosti, v kateri se vsi poznajo in hkrati poznajo tudi svoje mesto v njej. Pa vendar, s tem ko je vse tako človeško in vsakdanje, serija ne postane bolj kredibilna, kvečjemu obratno.

Omenili smo že ogromne hiše, za katere vemo, da si jih lahko privošči zgolj najvišji odstotek ameriške ali zahodne družbe nasploh. Med temi naključno izbranimi usodami je le ena namenjena ženski nebele polti, pa še ta izpade nekoliko prisiljeno zaradi odnosa, v katerega je postavljena glede na preostale štiri. Specifike hispanske ali azijske manjšine so ignorirane zavoljo malomeščanskih zdrah v stilu, kdo je koga povabil na rojstnodnevno zabavo šestletne hčerke. Pri tem pa ni čisto jasno, ali gre za kritiko, predvsem zato, ker je takim zdraham posvečeno kar precej minut.

Zdrahe pa so floskula za dejanske probleme od posilstva do nasilja v zakonu. Predvsem slednjega je vredno izpostaviti, saj je bil za uprizoritev namenjen najbolj izkušeni igralki v seriji, Nicole Kidman, ki je zaradi neke perverzne kuriozitete razlog, zakaj serijo sploh pogledati do konca. Bo njen lik, Celeste, dejansko zapustil svojega moža, bo vzela otroke in koliko modric bo še morala dobiti, preden bo zares odšla. Igra tako Kidman kot Skarsgårda, ki igra njenega moža Perryja, je izjemno dovršena in najmanj plastična – ne upodabljata namreč svoje osebnosti na neki določeni točki v življenju, ampak popolnoma privzameta osebnosti Celeste in Perryja.

Omembo si zasluži tudi grški zbor staršev in bližnjih sorodnikov glavnih likov, ki se na relevantnih točkah vključijo v zgodbo in jo komentirajo z mnenjem, ki je osnovano predvsem na govoricah. Teh vskokov je sprva veliko, proti koncu pa postajajo redkejši in manj učinkoviti, saj ne povedo nič več, kot je razvidno že iz samega dogajanja. Služijo zgolj kot opomnik, da dogajanje poteka na dveh ravneh, pred in po tem strašnem dogodku, smrti na Trivia Night. Na bližajočo katastrofo provincialnih razsežnosti opozarjajo upočasnjeni posnetki divjega morja, ki se abruptno ustavlja ob klifih in skalah, posneti s sivim filtrom.

Veliko stvari je narobe s prej omenjeno Trivia Night. Šolski dogodek, namenjen zbiranju denarja za socialno šibkejše, na katerem alkohol teče v potokih. Madeline obleče čisto malo prekratko obleko in s tem čisto vrže iz tira svojega kolega in nekdanjega »fuk frenda« režiserja. Vzporedno pa napetost med njenim zdajšnjim možem Edom in prejšnjim naraste na najvišjo raven. Aja, zdajšnjemu možu Edu končno postane jasno, da njegov zakon ne deluje, ko Madeline pobegne med verjetno najbolj iskreno izpovedjo ljubezni v seriji, medtem ko ji poje The Wonder of You. Medtem Perry pobesnelo zasleduje prestrašeno Celeste. V zadnji epizodi se najbolj pokaže simbolni pomen glasbe, ki tudi čez celotno serijo zelo jasno opominja na bližajočo se katastrofo.

Razplet se odvije v pičlih dveh minutah. Najprej brez zvoka spremljamo pričanja glavnih petih likov. Očitno je umrl Perry, Celestin mož. Zagotovo ga je ubila ona, iz samoobrambe, ker jo je zasledoval in izsiljeval že cel večer. Toda zakaj utišati pričevanja njenih kolegic? Suspenz dokončno uniči prav predvajanje teh dveh minut. Nekaj, kar bi se lahko vleklo še celo naslednjo sezono, se nam ponudi na srebrnem pladnju. Nato je ozaljšano z idiličnim prizorom vseh petih likov in njihovih otrok na obali, tako različnih, a združenih v tej skrivnosti.

Mogoče nas zanima, kako se bo v naslednji sezoni znašla svobodna Celeste in ali bo Madelinin novi mož ugotovil, da njegov zakon ne deluje. Ravno s tem, ko se hoče približati neki sleherni usodi, opozarja, kako daleč od te dejansko je. Očitno je, da nove sezone ne bomo ravno nestrpno čakali.