Ko so bili miličniki tovariši

V zadnjih letih so si nadaljevanke izborile vse večjo priljubljenost, višje snemalne budgete, občasno celo visok nivo umetniške svobode in avtorskega izraza ter, nenazadnje, lastno kritiško oddajo na Radiu Študent. Konkurenčni boj za gledalce, v katerem se bijejo predvsem HBO, Netflix, Hulu in Amazon, proizvaja kopico kvalitetnih izdelkov, a medtem ko nekaterim, letos na primer sploh izrazito Černobilu, uspe ujeti val hajpa, ki mu gledalec ubeži težje kakor nuklearnemu sevanju, mnogi po krivem ostanejo spregledani.

Prva sezona nadaljevanke Comrade Detective oziroma, kakor so to prevedli v slovenščino, Tovariš detektiv, je sicer izšla že leta 2017, a se še ni prebila do etra Radia Študent. Druge sezone ni bilo. S tokratno oddajo torej popravljamo zgodovinsko krivico in cenjenemu poslušalstvu predstavljamo nedvomno najboljšo nadaljevanko kadarkoli posneto, ki je ne more preseči noben konkurenčni izdelek. Nenazadnje zato, ker Tovariš miličnik ravno ni proizvod tržne konkurence, pač pa sodelovanja in planiranja. Izvorno se dotična serija namreč imenuje Tovarăşul miliţian, posneta pa je bila po naročilu romunske komunistične partije v začetku osemdesetih let z nalogo utrjevanja komunističnih vrednot v boju z zahodno propagando. Produkcijska hiša A24 jo je 2017 zgolj restavrirala, dialoge ponovno posnela z angleško govorečimi igralci in jo prodala Amazonu. 

Serija se začne z dodanim začetkom, ki prikazuje, kako igralec Channing Tatum, ki v nadaljevanju posoja glas protagonistu, prejme zdelano videokaseto s pozabljeno romunsko nadaljevanko, ki je, mimogrede rečeno, močno vplivala na Kubricka. Navdušen nad videnim doseže ponovno izdajo, ki ta biser izgubljene civilizacije, mnogo naprednejše od naše, prvič predstavi propadajočemu kapitalističnemu svetu. Danes težko verjamemo, da niso vsi policaji bastardi, a nekoč davno, v socializmu, so modra življenja še imela pomen, miličniki pa so bili tovariši, ki so delavsko ljudstvo branili pred morilci, spletkami ameriške ambasade, kavbojkami, monopolijem in krščanstvom - ne obratno, kot to počno danes. 

Tovariš detektiv je komunistična verzija ameriških filmov o dveh karakterno različnih, a odlično sodelujočih policajih na lovu za zlikovci - najbolj znan primer tega žanra je na primer film Smrtonosno orožje, ki je marsikaj očitno prekopiral od Tovariša detektiva. Sploh prve epizode do potankosti sledijo vsem klišejem žanra, le da so premeščeni iz ulic kapitalistične Amerike na ceste Bukarešte. 

Namesto črnskih otrok, ki plešejo breakdance po ulicah geta, tu skupinica v pisanih oblekah vzhoda osemdesetih, kakršne so dandanes ponovno nadeli hipsterji najslabše sorte, pleše balet. Detektiv si street cred pridobi z virtuozno izvedeno pirueto. Seveda je prva postaja na njegovi poti gostilna. Namesto baseballa ali rugbyja celotna gostilna na črno-belem ekranu ob glasnem navijanju spremlja partijo šaha. A kmalu se prične akcija, ko miličnika ujameta preprodajalca drog, s katerima se zapleteta v ideološko debato o etičnosti trga, padeta v zasedo. Eden izmed njiju obleži pod strelom skrivnostnega antagonista, skritega za masko Ronalda Reagana. Drugi, protagonist Gregor Anghel - odlično ga je upodobil Florin Piersic mlajši - se zaveže maščevati tovariša, pridruži pa se mu tudi preprost miličnik, ki je iz vasi pravkar pripotoval v Bukarešto. Že ta začetek se tako genialno in brezhibno poigrava s klišeji žanra in razbija ideološko propagando zahoda, da sem že po dvajsetih minutah nadaljevanke evforično pisal prijateljem, naj si Tovariša detektiva nemudoma ogledajo. 

Ok, Tovariš detektiv v resnici ni romunska serija iz osemdesetih. Je sodobna parodija, ki naj bi kot zvesta kopija hladnovojnih akcijskih filmov in nadaljevank, a zato, da bi dobila potujitveni efekt, prezrcaljena preko železne zavese, pri gledalcu ozavestila in razkrinkala prijeme bržkone ne zgolj hladnovojne propagande, ob kateri so odraščali in še odraščajo televizijski gledalci zahoda. Scenarista Brian Gatewood in Alessandro Tanaka sta sicer po zgledu What’s up, Tiger Lily? Woodyja Allena sprva svoj dialog v angleščini nameravala posneti preko dejanske nadaljevanke iz osemdesetih, mikala ju je predvsem češkoslovaška klasika 30 primerov majorja Zemana. A zaradi težav s pridobivanjem pravic sta ugotovila, da bo lažje celotno nadaljevanko posneti na novo. 

Pa vendar je serija posneta dovolj zvesto, da nič hudega sluteč gledalec razmeroma dolgo nisem posumil, da v resnici ne gledam romunske mojstrovine iz osemdesetih. Šele postopoma zgodba postaja vse bolj surrealna in pretirana. Potem, ko miličniki dilerjem pojasnijo, da droge v ZDA v črnska geta spravlja CIA - kar je zgodovinsko točen podatek - in demonstrirajo zmote tržne ekonomije, odkrijejo pretihotapljen monopoli. Ker nihče ne ve, kaj monopoli je, se detektiv Gregor Anghel, sumničav, da gre za nevaren produkt z zahoda, odpravi k poznavalcema dekadenčne družbe onkraj zavese. Seveda se nahajata v zaporu. Še več - sam ju je spravil tja. Sta namreč njegova lastna starša, ki sta na službenih opravkih na zahodu vzljubila luksuzni način življenja, zato ju je v ranem otroštvu kot zavedni komunist ovadil miličnikom. Pojasnita nam, kako na zahodu že otroke z igrami, kot je monopoli, indoktrinirajo v kapitalistično ideologijo. 

Genialnih momentov je še mnogo. Od razkrinkavanj bizarnosti kristjanov, ki s hostijo izvajajo kanibalistični ritual, do prikaza Američanov, ki se nezdravo zavaljeni neprenehoma nažirajo s hamburgerji in kokakolo. Ameriška ambasadorka inkognito celo prizna, da imajo v Ameriki vsi aids, v distopični viziji pa je prikazana ulica New Yorka, na kateri se prodajajo prostitutke in heroin, medtem ko policaji v hrbet streljajo blazne bolnike. Skratka, celo fiktivna socialistična propaganda zahod prikazuje v bistveno resničnejši luči od te, v kateri se vidi zahod sam.

Po brezhibnem začetku serija proti koncu svojih šestih epizod vse bolj eskalira v absurdno prekomernost, pa vendar ostane genialna vse do konca, ko tovariš miličnik zagovorniku nevidne roke trga odstreli roki - češ, pa naj ima tudi sam nevidni. Tovariš detektiv kljub temu, da pogosto zdrsne tudi v to, primarno ni parodija propagande vzhodne bloka. Gre za zvesto kopijo zahodnih policijskih in vohunskih filmov s propagandističnimi prijemi, ki skušajo čim bolj zvesto zrcaliti ameriške prikaze druge strani v hladni vojni. Bolj kakor ustvarjanje izgubljenega socialističnega epa, ki nikoli ni obstajal, sta scenarista imela povsem brechtovske ambicije razgaljanja zahodne ideologije. Vprašanje pa je, kako uspešna sta bila pri tem. Glede na odzive kritikov z zahoda se zdi, da je serija, tako kot Brechtova dela, zares cenjena le pri tistih, ki zahodni propagandi že pred ogledom niso nasedali. 

Morda Tovariš detektiv torej ni orožje v razrednem boju, ki bo s svojim revolverjem potujitvenega učinka odpihnilo roko trga, je pa gotovo presežek v vseh pogledih in najboljši možen material tako za tovariško gledanje nadaljevank kakor tudi za debate o učinkovitosti Brechtove metode.