Zu, The Canyon Observer, millacu @ Mostovna
Mostovna, Solkan, 31. 1. 2026
Pretekli konec tedna se je na novogoriški Mostovni zbrala množica navdušencev, radovednežev in pritepencev z željo, da v potoku hrupa s sebe sperejo januarsko malodušje. Izbrani gost večera, ki se je imel razdivjati na odru dvorane, je bila troglava beštija, poznana pod imenom Zu. Trio se je na vabilo odzval v kar najbolj prikladnem času, ko se je iz nizkega štarta dodobra pognal na pot skorajda vsakodnevnega koncertiranja, utrjen od leto dni trajajočega kovanja zvokov sveže izbrušene plošče Ferrum Sidereum. Pregloboko v njen izvor in njeno nastajanje se tokrat ne bomo podajali – o tem lahko berete v recenziji albuma, Tolpi bumov, objavljeni pred tednom dni, ki jo je pripravil Andrej Dujc. Namesto tega bomo poskusili krmariti med divergentnima potema doživljanja in asociacij, ki jih glasba poraja.
Z jasnega nočnega neba je luna izbuljeno sijala na množico, ki se je počasi nabirala na dvorišču prizorišča. Iz velike dvorane se je na plano valil pridušen zvok triphoperskih beatov ter hipnotizirajočih ambientalnih in industrialnih udarcev, s katerimi je didžejka in glasbena ustvarjalka millacu obiskovalce ovijala v resnobno atmosfero in pripravljala teren za prvi koncertni akt večera. Ko je zanj napočil čas, je oder zasedla domača zasedba The Canyon Observer in po že dodobra natrpani dvorani razprostrla težek plašč mračnjaške, viharne atmosferičnosti. Ta se je s pomnoženo silo udarcev dvojne bobnarske sekcije stopnjevala v podivjano crustovsko nabijanje in raztezala v zamazanih kitarskih rifih, s katerimi se je tesno prepletal distorziran pevčev vokal. Občinstvo je ubrano prikimavalo ritmom hrušča, v prostoru pod odrom, ki si ga je pevec razboril in tam vztrajal cel koncert, pa je vihra zajela tudi krog občinstva ob njem. Dokončno se je polegla, ko so glasbeniki utihnili in sta se med predvajanim intermezzom, v katerem so inštrumentalne linije vztrajale dalje, nato pa se razrahljale in odplavale vsaksebi, na odru pridružila še saksofonist in čelistka.
Zdaj osemčlanska zasedba je v drugem delu koncerta še izdatno pomnožila frekvenčne valove, ki so bili v določenih delih že tako zasičeni, da ni bilo moč slediti posameznih zvočnih linij, temveč se je glasba gibala v obliki raznih zgoščenin in bežnih razpiranj, ki so nastajala med udarci. Zvočno zmes je prebadal le saksofonist, ki je iz glasbila mestoma iztiskal piskajoče krike, in bobnarski dvojec, ki je neumorno mlel dalje. Celoten nabor inštrumentov je do izraza najbolje prišel v počasneje grajenih delih skladb, kjer so se medsebojno dopolnjevali in si utirali pot v ospredje. Zasedba nas je od začetka trdo držala za vrat, proti koncu pa nekoliko popustila prijem in naposled občinstvo spustila na plano, da se nadiha svežega dima.
Po krajšem premoru se je iz zaodrja prikazal trojec Zu, ki ga v trenutni postavi sestavljajo basist Massimo Pupillo, Luca T. Mai z basovskim saksofonom in sinti ter novopridruženi bobnar Paolo Mongardi. Zatemnjeno dvorano je preplavil hladen elektronski piš, ki se je počasi prelevil v približujoče se tleče prasketanje. Ferrum sidereum, meteorsko železo, se je ob pristanku na oder razprlo v hkratnih sunkih glasbil. Kosi takšnih kozmičnih pritepencev v prerezu razkrivajo skorajda urejeno, navzkriž prebodeno geometrijsko teksturo. Od takšne teksture se je v zvočnem odsevu zasedba pognala v nalomljen, a premočrten tok, v katerem se je rohneče tuljenje saksofona zdaj spektralno prekrivalo, zdaj zateglo uhajalo izpod grobo naostrenega lomastenja basovskih strun in bobnarjevih udrihanj. Težka zvočna zlitina je odzvanjala v vsem svojem monolitnem sijaju.
Čeprav je zasedba na prvo uho brezkompromisno hrupna, je bila glasba hkrati prežeta z repetitivnimi prvinami, ki so vzbujale občutek transa. V mnogih delih so v ospredje priplavale sintovske linije, ki so ustvarjale ambientalne prehode med intenzivnejšimi deli ali pa polnile ozadje, čez katero so se v hipnotičnem ritmičnem toku gibala čista in melodična basovska odzvanjanja. Počasi razvijajoče se, skorajda toolovske minimalistične progresije in nenadni prehodi, stopnjevanje napetosti s postopnim nizanjem zvočnih plasti ali boleče počasi odmerjenim višanjem frekvenc. Vse to zahteva svojevrstno izvajalsko disciplino in občutek za dolgoročno razvijanje glasbene ideje. Čeprav je izpostavljanje vzporednic s kompozicijskimi prijemi v elektronski glasbi mogoče odveč, je piscu te recenzije po koncertu na plan priplavala misel, da za zasedbo Zu to pravzaprav ni nič pretirano novega. Če odmislimo njihov obrat v ambientalno, sintovsko obarvano glasbo na zadnjih treh izdanih albumih, je trio že dolgo tega s komadom Ostia z albuma Carboniferous za marsikatero, metalarsko, od elektronike neskvarjeno, deviško uho serviral prvi pravcati techno banger.
Potešenih ušes in ploskajočih dlani na sobotnem koncertu res ni manjkalo. Iskreno rečeno se gre za polno dvorano in prijetno vzdušje zahvaliti predvsem pritepencem z one strani meje, vsaj tričetrt občinstva, vključno z nastopajočo zasedbo, je bilo namreč italijanskega. Da so se Zu končno ustavili tudi v teh krajih, pa gre zahvala goriškemu KUD-u Morgan in kolektivu Hybrida iz furlanskega Čenta, ki sta koncert družno organizirala.
Dodaj komentar
Komentiraj