Velik je preskok od časov najstniških limonad, ki smo jih bili deležni v 90-ih. Nadaljevanke in nanizanke, ki so imele v ospredju uboge bogatunčke, katerih največje drame v življenju so bile lasanje, testi iz kemije in ljubezenski zapleti. Banalnost vsakdana, ki je bila nesorazmerno porazdeljena z moraliziranjem o alkoholu, drogi in družinskih prepirih, ni mogla biti nič drugega kot vpogled v neresničen svet, poln potrošništva in zabave. Potem so bile in so še tu obvezne kriminalistične serije tipa ugani storilca, kjer so bili vsi lepi, eni zajebani, drugi gnusno prijazni. Vse se je rešilo in svet je spet migal v ritmu elastične pozitive. Seveda so obstajale izjeme v obliki Twin Peaksa, Oza in Dosjejev X, serije s poglobitvijo v psihologijo likov in njihovih medsebojnih odnosov, groteskne, neudobne in nepojasnjene, ki niso vedno pritiskale na znane vzvode navadne večerne popestritve.

V času, ko je internet ubil televizijo in začel preko mnoštva produkcijskih hiš v zavetja piksel ekranov pošiljati nepregledno število serij, brez čakanja na vsak torek ob 20. uri, je postala tekmovalnost v formi in vsebinski plasiranosti tudi kriterij selekcije. Vedno bolj se je iz ukalupljenega formata serij razvil malo krajši celovečerec, ki je lahko bil zaključena celota zase ali pa je vseboval indice za nadaljevanje. Serije so se znašle nekje na križišču med filmom in zaporedju kratkih zgodb.

Izmed bolj svežih s takšno formo je tudi ameriška serija Narcos, s štirimi različnimi režiserji, če samo navedemo Joséa Padilhjo kot prvega. Izrazita dokumentarna percepcija z vložki scenaristične domišljije nastopa v Narcos kot njen reprezentativen element. Netflix, ameriška televizijska mreža, ki je serijo lansirala, je zelo hitro nadmašila svoje soborce za gledljivost, kot sta predvsem Amazon in serijski štepanec HBO. Narcos brez montažne zaspanosti drvi s pripovedjo o kokainskem kralju Pablu Escobarju. Drvi v dobrem pomenu, ritem je neustavljiv, tako kot je bila neustavljiva Escobarjeva pohlepnost po moči. Moč je velika jeba in še večja, če jo ima v rokah psihopat. Nobena droga pa ni tako škodljiva, kot je z lahkoto pridobljen denar. V tej parafrazi očeta magičnega realizma, Márqueza, se skriva opis Escobarjevih skoraj blaznih podvigov, ki se jih da prebrati tudi v Márquezovi knjigi Poročilo o ugrabitvi.

Prav Escobar sam v seriji ne samo uporablja magični realizem, ampak ga tudi upodablja. Človek, ki je zapravljal ne milijone, temveč milijarde dolarjev, da je streniral neke himalajske ptiče, da so v jati sedeli na drevesu. In ki se je raje zaprl v lasten zapor v Kolumbiji, kot pa da bi ga predali oblastem ZDA. Oboževan s strani revnih in pozabljenih, ki so tako dobili nova poslanstva in seveda opevani »easy money«. Ljudi, ki so Escobarja častili kot odrešitelja, mu sledili v zapadanju v kriminaliteto, ki pa jo je s svojimi nosnicami zagotavljala prav druga Amerika.

Tihotapljenje droge v telesu, z letalom, pobijanje politikov kar sredi belega dne, pobijanje svojih tako imenovanih izdajalcev, razstrelitev letala in zakopavanje gmot denarja v kolumbijsko zemljo. Kriminalnih dejanj je bilo toliko in v tolikšni razsežnosti, za cel novi val akcijskih filmov. A ravno za razliko od teh je Narcos kljub nekaterim nastavljenim mini dogodkom in osebam presegel pripovedovanje in prešel v skorajšnje zgodovinske fakte. Nad vse to pa so ustvarjalci razgrnili naracijo ameriškega policaja Steva Murphyja. Boyd Holbrook kot Murphy, ki v Kolumbiji skuša poiskati novo nastalo obliko kokainskega kartela. Kartela nasilja, ki je hierarhično organiziran vsesplošni teror proti vsem. Nasilje tako ni več nekje bogu za hrbtom, ni več igra v fikciji, ampak visi nad ljudmi kot prekletstvo. In v tem se skriva privlak in uspeh Narcos, v neverjetni resničnosti. Svet, skrit v podrobnostih, tako resničen, v katerega vdirajo elementi, ki jim zaradi bizarnosti le stežka verjamemo.

In če je bila prav ta odstranitev od vsakodnevnega menija vodilo serij še 20 let nazaj, se je danes preusmerila prav v formo poročanja in dokumentiranja. Že če na hitro ošvrknemo prvo sezono Pravega detektiva, ki ima v ospredju filozofsko in psihoanalitično pronicljivost, kjer nismo več v udobnem brbljanju, ampak napol na železnih posteljah. Življenjsko pomanjkljivi in cinični protagonisti so moraliziranju končno pokazali sredinec. Šli so že tako daleč, da so začeli citirati poglavarja tretjega rajha. In to prav v Narcos, ki si je ob tem privoščil nemalo humorističnih citatov v podtonu grenkobnega orisa socialnih razmer tedanje Kolumbije.

Ne nepomemben aspekt serij je sezonskost, ki bi ji v filmu lahko rekli sequels ali nadaljevanja. Vročično pričakovanje nove sezone, ki maši forume in natolcuje ugibanja ter s tem ustvarja pritisk na same ustvarjalce. Prelom, ki se je zgodil s prekinitvijo linearnosti, ki je samo štancala in pisala nove zgodbice, dokler ni število sezon prekoračilo meja. Tudi novejše serije še vedno zapadajo v brezmejno zapolnjevanje dolgega časa ljudi in le redke, kot so Kriva pota, so imele to čast, da se niso proti koncu popolnoma izpele.

Netflix, ki je prvič lahko zares slavil s Hišo iz kart, katere vzporednice z Narcos bi povlekli pri vključevanju vsem znanih zgodovinskih in aktualnih pripetljajev. Izpostavljanje političnega mešetarjenja, katerega akterji bi in so hodili preko trupel do iluzornega vrha. Nenazadnje se je tudi Hiša iz kart z vsako novo sezono začela podirati, ker ni zmogla več kontinuirane intenzitete. Udarna igralska zasedba ni vedno najboljša za serije, ki zapovedujejo drugačen način gledanja in tudi druge ciljne skupine, kot so tiste pred TV ekrani. Narcos je dobro poklopil zanimive profile igralcev. Wagner Moura, naš padrino Escobar, je sicer zaigral v Elitnem vodu 1 in 2. Eden izmed njegovih kompanjerosov, Gacha, vzkipljivi paranoik, je marginalni Luis Guzmán, tudi celotna zasedba je manj zvezdniška. Zvesta pa je ostala tudi jeziku, ker bi bilo skrajno bebavo, da bi gospod Kokaina govoril v angleščini.

Netflix je skoraj takoj po izteku prve napovedal drugo sezono. Pričakovanja so, vendar so tako kot serija bolj realna. Nihče si ne želi klavrnega scenarija drugega Pravega detektiva, kjer bi samo zapadali v neobvladljivost spremljanja zgodbe. Zelo mala je verjetnost, da se to zgodi, ker Narcos na vsak način mora povedati še zadnja dejanja, pasti mora le Escobar. Tako si lahko do takrat pripravljamo zaledje v novih Dosjejih X in se v pomlad prebudimo s Fargo, ki se bo zavrtela v dogodke pred prvo sezono. Lahko damo priložnost tudi drugim serijam, lahko pa jim damo samo kruto izbiro: srebro ali svinec.