Na kavlju

Na kavlju

Recenzija izdelka
30. 9. 2019 - 13.00

Nasilje v vlogi označevalca
 / 5. 11. 2012
 Roman Catch 22 oziroma v slovenščino ne najbolj posrečeno preveden Kavelj 22 je nedvomno absolutna klasika 20. stoletja. Z izjemno mešanico črnega humorja in vojnih grozot je njegovemu avtorju Josephu Hellerju uspel eden najboljših literarnih prikazov absurda. Naslov romana, ki absurdnost vojne oziroma, natančneje, ameriške vojaške birokracije med drugo svetovno vojno opisuje na način, ki bi ga morda najlažje opisali kot srečanje Kafke in Švejka, je kot splošno uporabljano reklo prešel v vsakdanji pogovorni jezik.

Kavelj 22 označuje birokratom izjemno ljub logični paradoks z značilno ciklično strukturo. Najslovitejši primer kavlja 22 se skrajšano glasi nekako takole: nori ljudje ne morejo služiti v vojski. Vsakdo, ki je pripravljen tvegati življenje na bojišču, je očitno nor in bi moral biti odpoklican. Da bi bil odpuščen iz vojske, mora zgolj vložiti zahtevo. A čim to stori, očitno ni nor in če torej ni nor, se je primoran bojevati dalje.

Brezizhodnost tega cikličnega logičnega sklepanja daje celotnemu romanu vzdušje ujetosti v absurd. Vendar v knjigi najdemo več kot le ciklično sklepanje. Kavelj 22 se v najkrajši in najbolj enostavni obliki glasi - navajam po spominu - “pravico imajo storiti vse, česar jim ne moremo preprečiti.” Keč kavlja 22 je ravno v tem, da za razliko od rabe v vsakdanjem diskurzu ni zgolj specifični logični paradoks, temveč da je predvsem lahko karkoli - prazen člen, na katerega se vedno lahko sklicuje za legalizacijo in legitimacijo institucionalnega nasilja. Dopolnilo, ki brezumnost in paradoksalnost zbirokratizirane institucije na katerikoli točki logično dopolni in naredi umno.

Na kavelj 22 se za osmišljanje dogajanja sklicujejo tisti, ki nasilje trpijo; z njim tisti, ki ga povzročajo, legitimirajo svoja dejanja. Ne glede na to, kaj izmed tega dvojega v danem trenutku počno, pa so vsi del vojaškega aparata. Kavelj 22 sicer kljub svoji očitni nesmiselnosti oziroma morda prav zaradi nje omogoča, da institucija deluje smiselno. Seveda smisel ali vednost o njegovi odsotnosti ni bistvenega pomena. Ko se protagonist knjige Yossarian zave, da kavelj 22 v resnici ne obstaja, to resničnosti niti malo ne spremeni - še vedno je brezizhodno ujet, le da se sedaj še bolj zaveda absurdnosti situacije.

Po izidu knjige leta 1961 je bil že leta 1970, torej na vrhuncu protivojnega razpoloženja v ZDA, posnet film. Istega leta kot še ena klasika vojnega črnega humorja - M.A.S.H. Slednji, precej lahkotnejši film si je takoj zagotovil nadaljevanje v obliki istoimenske nadaljevanke, medtem ko je bilo po sicer spodobni filmski adaptaciji, ki knjižni predlogi ne sega do kolen, na ekranizacijo Kavlja 22 v obliki nadaljevanke potrebno čakati 49 let. Letos je izšlo šest delov nadaljevanke, ki jo je produciral in delno režiral George Clooney. Miniserija kljub izločitvi večine vsebine v dobrih štirih urah oriše celotno glavno zgodbo, zaradi česar si druge sezone kljub govoricam, da bi do nje znalo priti, ne morem zamisliti. 

Prav ta zožitev romana povsem spodobne debeline, katerega posebna odlika je množenje podzgodb in ponavljanje pripetljajev z različnih perspektiv, v pičlih šest, ne pretirano dolgih epizod je precej problematična. Ogromno zanimivih likov in dogodkov je izpadlo iz izbora, zaradi česar se tudi tisti liki, ki so vanj prišli, ne morejo smiselno razviti. Kljub temu da je likov le peščico, jih je v nadaljevanki težko razlikovati in ločevati med seboj, saj za zgodbe, v katerih naj bi se pokazale njihove specifike, ni prostora in jih večina umre, preden jih dodobra spoznamo.

Nadaljevanka se za razliko od romana osredotoča izključno na Yossariana. Vsaka od šestih epizod prikazuje enega izmed Yossarionovih neuspelih poskusov, da bi se izognil obveznim misijam bombnikov nad Apeninskim polotokom. Roman odlikuje kaotična, a mojstrska strukturiranost, polna časovnih in prostorskih preskokov, medtem ko miniserija z izjemo nekaj kratkih flashbackov poteka striktno kronološko. Posamične epizode delujejo skoraj kot samostojne enote, zaradi česar celota nadaljevanke deluje epizodično. Kar ni nujno negativno. Škoda je predvsem, da je bilo izključenih toliko drugih, morda še nekoliko manj povezanih epizod.

Škoda je tudi, da je to, kar je vključeno, predelano prav na tistih delih, ki so v romanu skrajno bizarni. Nadaljevanka se je odločila biti bolj realistična, tragična in politično korektna,a je prav s tem izgubila prekomerno bizarnost, ki je zaradi svoje neverjetnosti romanu dajala občutek resničnosti  in ne scenarija televizijske nadaljevanke. Najočitnejši primer tega so rimske prostitutke, sploh Natleyjeva vlačuga in njena sestrica. Medtem ko se prva v romanu zaljubi v svojo stranko in popolnoma neverjetno zblazni, je v nadaljevanki tragičnost v tem, da je zgolj prostitutka in da ga ne ljubi. V romanu si njena zelo mladoletna sestrica na vse kriplje prizadeva tudi sama postati prostitutka, v nadaljevanki pa je nekakšna srce parajoča, a kičasto klišejska deklica z vžigalicami.

Nadaljevanka je, presenetljivo, bistveno manj humoristična od romana. Pravzaprav najbolj spominja na zadnji del knjige, ki ga prevevata izrazita tragičnost in temačnost. Televizijska adaptacija je, skratka, resnejša od romana. Roman kljub vse bolj depresivnemu zaključku nazadnje vendarle dopusti možnost pobega pred kavljem 22, izhoda iz strukture, dobesedno skoka v praznino. Nadaljevanka možnosti izhoda ne dopušča več. Šestdeset let po nastanku romana bi bil srečen konec z možnostjo pobega nerealističen. Institucija je totalna, krog kavlja 22 je popoln in sklenjen. Edina možnost je povsem enako nadaljevanje bombardiranja, čeprav je tisti, ki bombardira, nag in blazen - to, tako kot vse ostalo, ne spremeni ničesar.

Pogovor o fenomenu TV-serije Černobil (Johan Renck, Craig Mazin, HBO, 2019)
 / 17. 6. 2019
Seveda od nadaljevanke, posebej zgolj šestdelne miniserije, ni mogoče pričakovati, da bo zadovoljila ljubitelje knjižne predloge. Pravzaprav sta scenarista mojstrsko izkoristila sicer prekratek čas. Igra, posebej Christopher Abbott, ki igra Yossariana, je odlična. Prav tako fotografija. Vsekakor zelo dobra miniserija, ki jo je hajp okoli Černobila po krivici zasenčil. Pa vendar - morda raje še enkrat preberite roman.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.