Psihološka infrastruktura po meri kapitala

Recenzija izdelka
20. 6. 2022 - 13.30

V času, ko se Netflix sooča z eksodusom naročnikov, se iz vse bolj nepregledne množice ponudnikov pretočnih vsebin na površje prebija Apple TV+. Epl nam je v zadnjih dveh letih postregel z nekaj sadovi lastne produkcije, med katerimi presežek predstavlja v začetku leta izdana serija Bena Stillerja in Aoife McArdle. Serija, preprosto naslovljena Severance oziroma ločitev, v devetih epizodah prve sezone našo pozornost ujame med sterilne pisarniške hodnike korporacije Lumon.

Megalomanska firma predstavi tehnološko inovacijo: nevrokirurški poseg v možgane svojih zaposlenih. V delavcu s tem ustvari dve popolnoma ločeni zavestni stanji, med katerima je mogoče strojno preklapljati. Po opravljenem posegu delavčevo zasebno življenje teče dalje po ustaljenih tirih, le tega, kaj počne na delovnem mestu, se ne bo nikoli več spomnil.

Ob prihodu na delo tako v omarici poleg osebnih predmetov odloži še svojo zavest in postane ini. Po osmih urah iz delovnih prostorov ponovno izstopi, v dvigalu preklopi v svoj privatni jaz – outija – in se blaženo neveden odpravi v trgovino po pir in pred TV-zaslon.

Marksistični koncept odtujitve nam serija poda kar se da neposredno. Za delavca, ki dvanajst ur prede ali vrta, se življenje prične šele, ko se ta dejavnost neha, je Karl Marx zapisal v spisu Mezdno delo in kapital. Torej, za mizo v krčmi ali v postelji, kar serija pred gledalko upodobi dobesedno. Marxova delovna sila, ki tke, vrta in zida, je v distopičnem prikazu sodobnega delovnega mesta ini, ki tipka, klika, sledi protokolom. Delovnega mesta nikoli ne zapusti, saj so zidovi zgradbe podjetja tudi meje njegovega zavestnega doživljanja. Tak delavec onkraj zidov podjetja nikoli ne bo odnesel poslovnih skrivnosti ali se na lepem domislil tožbe zaradi šikaniranja. V službo pa ne bo prinašal moralnih zadržkov ali namesto dela premleval zasebnih družinskih sporov. Pa če niso to mokre sanje vsakega kapitalista.

V seriji spremljamo štiri v neskončnost delovnega dne ujete inije, ki jih zaposluje iskanje napak v računalniški kodi. Z njimi serija prikazuje tipične položaje, v katere delavce postavlja ekonomski sistem. Irving, poslušen, a zaradi svoje starosti kmalu odvečen. Dylan, dovzeten za teorije o zloveščih zarotah zaposlenih z drugih oddelkov, ki jih v namen uničevanja tovariških povezav podpihuje resorni HR manager. Novopečeni vodja oddelka Mark, ki ponazori, kako se povzpeti po korporativni lestvici. Pa še neprilagojena novinka Helly, nad katero middle management izživlja svojo disciplinirajočo plat. Marku uprava podjetja zaupa uvajanje nove sodelavke. To se slabo obnese in zdi se, da bolj ko se trudi, manj se Helly želi sprijazniti z usodo večne ujetosti za štiri stene pisarne.

Novinka si želi dati odpoved, a ker je inijem bolj kot status osebe priznana funkcija orodja, mora za to uradno prositi svoj zunajslužbeni ekvivalent. Ta njeno prošnjo nemudoma zavrne. Kot upravljavka človeškega vira, ki ga poseduje in s katerim manipulira, zunanja Helly svojega inija pošlje nazaj na delo. Ko Helly na delu ugotovi, da izhoda zanjo ni, svoj srd usmeri v edino točko upora, ki ji je še preostala – v svoje telo. To je namreč edino, kar si deli s svojim outijem, sebstvom, ki jo ima moč odpoklicati z dela.

V sklepni epizodi izvemo, da je Hellyjin outi hčerka CEO-ja korporacije, v kateri dela. V Hellyjinem telesu tako sobivata antagonistični družbeni kategoriji delavke, ki teži k samoohranitvi, in kapitalistke, ki jo zanima poslovni izid. Tiste, ki proizvaja, in tiste, ki si prisvaja. Izkoriščanke in izkoriščevalke. Serija razredni boj umesti v lik z razcepljenim sebstvom in ga upodobi v poskusu samomora inija oziroma delavskega jaza Helly. Njen zunanji ekvivalent, ki zaradi svoje nasprotne strukturne pozicije misli le na biznis, na poskus samodestrukcije odgovori strogo ekonomsko racionalno: z vrnitvijo na delovno mesto in zagotavljanjem nadzora korporativne psihologinje.

Od tu dalje se zgodba osredinja okoli vprašanja, kaj zaposleni v podjetju Lumon pravzaprav delajo. Na to vprašanje do konca sezone ne dobimo odgovora. Skrivnost ostaja tudi, kaj je funkcija računalniške kode, ustreznost katere preverjajo zaposleni na oddelku. Podatki, ki si jih ogledujejo, so namreč zakodirani in delavci ne vedo, kakšen pomen nosijo. Na neustreznost kode, na katero ob skrolanju naletijo, pokaže neprijeten občutek, ki ga ob napaki v kodi občutijo. Za opravljanje tega dela torej niso pomembne kognitivne sposobnosti, uporaba razuma ali specifično znanje. Kar korporacija od svoje tehnološko inovirane delovne sile potrebuje, je občutek strahu ob pogledu na neustrezen podatek. In ta občutek je edino, kar delovni sili da vedeti, da podatek ne sodi v izpisano kodo. Fenomenološka zavest je torej tisti del človeške delovne sile, ki za kapital ostaja donosen in tehnološko za zdaj še nenadomestljiv.

V iskanju načina, kako najeti samo tisti del delavca, ki še ni tehnološko nadomestljiv – torej zavest o tem, kako je biti kapital človeško psihologijo tehnološko inovira. Psihološke infrastrukture delavca ne uporabi take, kot ta je, pač pa jo s posegom ločitve zavesti ukroji na način, da specifična znanja ali spomini ne predstavljajo zavore v produktivnosti delovanja po občutku. Človeška psihologija, od katere ostane le v nekem zgodovinskem trenutku uporabno zavedanje, kako je biti, je s tem realno subsumirana potrebam kapitalističnega produkcijskega procesa.

Ravno psihološka infrastruktura sebstev na delu je najmočnejši znanstvenofantastični element serije. Kot jazi brez spomina na izkušnje svojih zunajslužbenih ekvivalentov so iniji univerzalni subjekti v smislu, da v družbo zunaj delovnega okolja niso umeščeni. Njihovi outiji so lahko kdorkoli – otroci milijarderjev ali migrantski delavci. Tako so brez spomina na odraščanje v specifični družini, skupnosti, nimajo izkušnje življenja na določeni razredni poziciji.

Vseeno pa se zdijo do potankosti seznanjeni in sprijaznjeni s principi delovanja sodobne ameriške družbe. Jasna sta jim na primer koncepta družine in očeta, vedo, kako se na delovnem mestu vesti, da so delavci in da je šefu treba izkazati poslušnost. Na svet, ki ga nikoli niso zavestno izkusili, gledajo z nekakšne nemogoče metapozicije, a hkrati prevzemajo vrednote in ideale tipičnega neoliberalnega subjekta. Hrepenijo po tem, da bi vedeli, ali so njihovi outiji poročeni in ali imajo otroke. Kako uspešni so, kako priljubljeni, so cenjeni, spoštovani, izobraženi?

Predvsem ta hrepenenja jih v drugi polovici sezone ženejo k poskusom povezovanja z drugimi oddelki, vse trdnejši organiziranosti in naposled k odkritju načina, kako med stanji zavesti preklapljati tudi onkraj zidov podjetja. Vprašanje, do katerega nas serija pripelje, a si ga naposled ne zastavi, je: skozi čigave oči si iniji predstavljajo svet onkraj delovnega mesta, ki ga še nikoli niso zavestno izkusili, vendar ga – tako se zdi – do potankosti poznajo?

Namesto poigravanja z vprašanji umeščenosti zavesti se serija izteče v nekaj malo verjetnih naključnih srečanj zaposlenih v zunanjem svetu. Za konec pa nam postreže še s klišejskim preobratom: izkaže se, da žena enega od protagonistov ni mrtva, temveč jo je ugrabila – zlobna korporacija. Hja, klavrn finiš vsebinsko sicer ene bogatejših novih serij. Ustvarjalci bodo že napovedano drugo sezono tako najverjetneje zapeljali v bolj akcijske vode. Vprašanje pa je, ali lahko ob tem pričakujemo tudi poglobitev nastavkov, s katerimi serija Severance klasične marksistične premisleke učinkovito prepleta z motivi neoliberalnega psihološkega upravljanja, oboje pa umesti v znanstvenofantastično pripoved o tehnološki modifikaciji zavesti.

_____

Slika: Apple Tv

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness