Kot da ne bi bilo nepregledno mnoštvo serij dovolj že samo po sebi, nas šovbizniski poslovneži šopajo še s tako imenovanimi spinoffi posebej uspešnih kreacij, iz katerih si obetajo izmolsti, kar se iz že tako izmolzenega pač da. Gre seveda za finto, ki iz glavnega teka pripovedi vzame bolj ali manj stranski lik ali situacijo ter vso sceno zaobrne tako, da se sfokusira izključno na njegovo prej obstransko in zdaj poglavitno perspektivo. Prostor, čas, pravzaprav vso vesolje so isti kot v izvirniku, menjajo se protagonisti in njihove štorije.

Morda gre omeniti, da v zgodovini ne le serij, temveč umetnosti nasploh, npr. literature, to ni nič novega. Tako bi za silo lahko že starogrške klasike imeli za nekakšne spinoffe, če vztrajamo pri tem hojladri terminu. Odiseja kot spinoff Iliade ali Antigona Kralja Ojdipa. Če pomislimo na velike romaneskne cikle 19. stoletja, denimo na Človeško komedijo ali Rougon-Macquartove, je to razberljivo še očitneje. Nič novega tako v TV produkciji kot produkciji vobče.

Naš tokratni televizijski spinoff je verjetno eden najboljših, če ne najboljši v zadnjem času, kar ni ravno lahek posel, in to ne le v serijski hiperprodukciji. Stvar se tu še nekoliko zaplete, če vemo, katero je izvorno delo, iz katerega Better Call Saul izhaja. Kar povejmo: Breaking Bad. In če je tvoj starš Breaking Bad, se ti zna pisati slabo.

Ah, Kriva pota, kje so tvoje heisenbergovske stezice. In modre droge, litri krvi in drobovja, zajebanja, kar se da zajebati, blage vesti, da se da umreti lepo, katarzično in dopolnjeno. No, naša serija se fokusira na hecnega klovnskega odvetnika Saula Goodmana, ki ima poseben talent pri rokovanju z mutnimi posli in se ga spomnimo izginiti kdo ve kam in z lažno identiteto.

Prav tam ga tudi najdemo na samem štartu njegove zaobrnitve, tako v začetku pilota kot uvodu druge sezone, katere deli gredo počasi k izteku. Prek stilsko in kulsko razvlečenih črnobelih posnetkov na fini muzični podlagi ga uvidimo delat v nekem pajzlu trgovinskega centra, razočaranega, vseskozi prestrašenega in z nenadejanimi brki. Ob koncu dne se zapre v svoj brlog, kjer pa najde čas reminiscirat kriva pota stare slave.

Skozi serijo spremljamo, kako se naš šaljivček iz pouličnega prevaranta prek navihanega advokata spreminja v bodočega Saula Goodmana. Spomnimo, da ime ni pravo in si ga je nadel sam, češ da židovski prizvok privablja več strank, tako je v svoji nadaljevanki imenovan s pravim imenom Jimmy. Skratka, ves smisel in hod zgodbe je njegova metamorfoza, proti čemur se ji nikamor ne mudi.

Tekom slednje srečamo nebroj znanih likov, npr. psihopatskega Tuca ali odločno ležernega Mikea, in novih pojav, npr. njegovega ljubeče žleht brata Chucka ali prijateljico in ljubimko Kim. Mnogo vsega in svašta, treba pa je reči, da sama pripoved ali motivi protagonistov ali zapleti, razpleti ali globja pametovanja in ne vem še kakšne serijalne fintice niso ne vem kako blesteči. Pač medčloveški melodramatski standardi z obveznim koncem sredi napetega trenutka, kakor nas nategujejo že od zmeraj. Odlika naše serije je drugje.

Kar jo dviguje nad povprečje, v nekaterih momentih menda proti samemu vrhu, je vrhunsko poigravanje s čistim filmskim izrazom. Tako je, filmskim, ali morda rečeno precizneje: naracija in uprizarjanje Better Call Saul skoz medij gibljive slike z v eno združenimi partikularnimi atributi fotografijo, zvokom in glasbo vsaj v serijah doseže enega svojih vrhuncev. Radost je videti ustvarjalsko obvladovanje filma, kot in premikanje kamere, razporeditev ljudi, predmetov v prostoru, njihovo mimetično koreografijo, fokusiranje na detajle, bogato in precizno zvočno sliko ter posrečen izbor glasbe.

Spet nič, česar ne bi bili vajeni že v Breaking Badu, in nič, česar ne bi bili vajeni v vobči zgodovini filma. Kar bi bila razlika med našim Saulom in njegovo najboljšo slabo materjo, je v osredotočenju na t.i. stvar samo. Če so Kriva pota vendarle, v narekovajih, substancialna, tj. v masi njenega serijalnega tkiva tiči nekaj razmišljenih poant o življenju, denarju, družini, zakonu, nasilju itn., se pri Saulu zdi, da njegovo osredotočenje zadeva predvsem veselje nad filmskim pripovedovanjem, njegovim obvladovanjem in predvsem njegovo zmožnostjo.

Za prikaz nekih niti ne ne vem kako šokantnih ali pretresljivih ali nenavadnih reči si vzame čas in vso razkošje filmanja v najrazličnejših variantah. Scene in sekvence kljub nepredolgim epizodam trajajo in trajajo, obrtniško so tako rekoč brezhibne, predvsem pa v tistih najboljših ne govorijo, se pravi niso bazirane na dramski predispoziciji, temveč zgolj sliki, zvoku in muziki.

Mogoče se lahko še malo pozajebavamo in vidimo možnost za preporod nemega filma. Ali nov žanr neme serije. Kakšne sanje. Ko bi vsi v vseh teh blesavih serijah enostavno – utihnili. Potem bi se mnogi ustvarjalci mogoče res potrudili in naredili kaj gledljivega. Naj jim bo Better Call Saul za zgled.