Minilo je petindvajset let. Od večera, ko je televizija bila lahko le še drugačna. Od večera, ko so koordinate časa upognile linearnost, horizontalo prostora pomnožile v vertikali in atome človeškega bitja razpršile v variacije mnogotere zgoščenosti.

Potem nekoč, 16. julija 1945, v puščavi Nove Mehike eksplodira vodikova bomba. Gobast oblak se v črno-belem poveča, razširi in razdrobi v spektru vijolično-ognjenih odtenkov. Drobci neizmerne energije. In bitje, nedoločljivih ženskih potez, ki plava v sivini ne-časja, izdihne temen oblak. Judy. Steklena krogla nosi obraz. BOB. Rojeno je zlo. Jajčeca padejo v pesek. Leto 1956.

Mlad zaljubljen par. Ogenj in smrt. Nenavaden hrošč, kot krilata žaba, ki spleza skozi odprta usta spečega dekleta.

Je to zgodba o deklici, ki je živela na koncu steze? Je to ta zgodba?

Stolp sredi morja in soba v odtenkih futurističnega neonoirja. Senjorita Dido in Velikan, ki v tem času in prostoru namesto imena nosi zaporedje vprašajev, vstopita v kinodvorano. Na platnu se vrti projekcija eksplozije vodikove bombe. Iz glave velikana, ki lebdi v zraku, prši šop zvezdnatih žarkov, med katerimi plava steklena krogla. Ta nosi obraz Laure Palmer. Senjorita Dido jo ujame med dlani, poljubi in nežno potisne proti platnu, skozi katerega žareča krogla vstopi na Zemljo. Rojeno je dobro.

Je to zgodba o deklici, ki je živela na koncu steze? Je to ta zgodba?

Petindvajset let. V upognjeni liniji časa je prostor malega mesteca Twin Peaks živel v horizontalnem odsevu. Čas je urezal gube, pobelil lase in povečal trebuhe meščanov. Policijska postaja šerifa Trumana je še vedno opremljena s predpotopnimi škatlami stacionarnih računalnikov in Lucy še vedno ni dojela delovanja mobilnih telefonov. Gozd električnih stebrov šumi. Na razgibani šahovnici se črno-bele figure pomikajo v absurdnih vzročno-posledičnih reakcijah. Tu in tam brutalne smrti nedolžnih, preveč radovednih in tistih, ki prenašajo zlo. Le da je vzrok večinoma ločen od posledice v logiki upognjene linije časa, ki v vrtincu razdrobljeno meče sledi skozi vseh osemnajst delov Vrnitve.

V Twin Peaks lahko vstopamo skozi mnogo vrat, oken, obrazov, električnih žic ali zaves. Dobesedno. Pri tem vsakič vpademo v drug prostor in njemu relativen čas, ki v serialni formi posameznih enournih enot govorijo vsaka svojo zgodbo in obenem pletejo nadaljevanje twinpeaksovskega kulta v njegovi celoti. To v primeru, da gledamo Twin Peaks kot običajno serijo in vsak teden med branjem internetnega polja raznoraznih teorij željno pričakujemo razrešitev vsaj enega od nastavljenih gordijskih vozlov. Ti se vpletajo v rdečo nit vodilnih motivov, ki naj bi glavnega junaka detektivske pripovedi pripeljali do cilja – rešitve oziroma odrešitve umora Laure Palmer. Pri tem se v Vrnitvi kot ključna ne kaže več »rešitev« - dobro in zlo je zdaj zaznano, četudi zavzema mnogo oblik, ki tudi poznavalca lahko presenetijo. Kljub mnogim ugankam, ki se zastavljajo med serijo in mrežno referirajo na celoten prostor-čas Twin Peaksa, torej tako prvih dveh sezon iz let 1990–1991 kot filma Ogenj hodi z menoj iz 1992, je cilj jasen. In ta presega vsakdan detektivske romance malega mesteca, kot še posebej jasno – če komu do sedaj še kar ni potegnilo – Lynch in Frost pokažeta v dvojnem finalu.

17. epizoda je srečni konec, v katerem dobro zmaga na način skorajda klasičnega gledališča. Večina ključnih protagonistov se zbere kot na odru ob ultimativnem dvoboju, v katerem gre dobro v tekmo z manevrom deux ex machina: na pomoč mu stripovsko priskoči fant s čarobno zeleno rokavico, ki mu je usojeno, da pokonča zemeljsko inkarnacijo zla – dolgolasega Boba. Ne le, da v tem grande finalu tudi Cooper končno najde pravo Diane, celo Lucy končno spozna, kako deluje mobilni telefon, kar je – med mnogim drugim - ključnega pomena na poti do srečnega konca. In Cooper se končno znajde na mestu in kraju prvega zločina – umora Laure Palmer, kjer jo uspe zagrabiti za roko in …

*posnetek

Živimo v sanjah. Zaključna, 18. epizoda razpre vertikalno linijo zgodbe, ki je - kljub horizontali vsake posamezne epizode -, ključ vseh prostorov in njim relativnih časov twinpeaksovskega sveta. Prav vertikalnost iz različnega v horizontali ustvarja istost v razliki, skozi katero Lynch izumlja televizijsko kot tudi samo filmsko govorico na povsem nove načine.

Meščani Twin Peaksa in pridruženi protagonisti zadnje sezone delujejo kot figurice na črno-beli šahovnici, ki se za rdečo zaveso ukrivlja v vertikalnih časovnih linijah. Te pletejo celostnost ne zgolj v horizontali vzročno-posledičnega polja, temveč v hkratnosti vertikale večnih principov arhetipskega dobrega in zla. Tako zastavljen koordinatni sistem narativne linije se upogiba večkratno, v prosojnih in presevnih plasteh, ki se hkrati ne zgolj polagajo, temveč spajajo ena v drugo: tako na primer uvodni prizor prvega dela sezone najde referenčno mesto šele na koncu, ta pa zgolj odpre naslednjo horizontalo. Kar je belemu vitezu Cooperju jasno že od samega začetka. Ali pač … – živimo v sanjah. Zato je za Lyncha in Frosta nujen še en konec. Ta je – v drugem času in prostoru – ponovitev prvega konca. Cooper, ki ni več Cooper, uspe Lauro, ki ni več Laura, znova zagrabiti za roko in …

*posnetek

Za besedo več o strukturi razlike in ponavljanja pa v času tretjega oktobrskega ponedeljka prisluhnite Temni zvezdi na valovih Radia Študent. Nekaj drobtinic je v Serijskih motrilcih navrgla Anja.