Razpizdenost po japonsko

Razpizdenost po japonsko

Recenzija izdelka
7. 9. 2020 - 13.30

Japonske filmske grozljivke so malo pred začetkom novega tisočletja doživele razcvet in si pridobile mednarodno pozornost. Tako imenovani »J-horror« si je posebni kultni status pridobil s prav tako kultnim filmom Krog, v katerem ljudje zaradi zakletega videoposnetka, ki gledalca sedem dni po ogledu pošlje v prerani grob, cepajo kot muhe.  Med bolj znanimi filmi novega vala japonske srhljivke je tudi Ju-on, po slovensko Zamera, ki je leta 2000 tako kot Krog začela celo franšizo nadaljevanj, od animiranih inačic zahodnih priredb do predzgodb in stranskih zgodb. Eno izmed teh si bomo pogledali danes, sliši pa na ime Ju-on: Origins oziroma Zamera: Izvor. Letošnja japonska miniserija v Netflixovi produkciji je - kot obljublja že naslov - poskus obravnave izvora prekletstva, okoli katerega se vrti celotna franšiza. Zato si je pred serijo dobro ogledati vsaj prva dva filma franšize, posebno ker pusti določene podrobnosti neizrečene in je tudi njen ton lažje razumeti v kontrastu s filmi. Ameriški remake, ki je prav tako izšel letos, pa lahko po mili volji ignoriramo, saj tako kot zahodne priredbe drugih japonskih srhljivk, od Kroga pa do Temne vode, izpade le kot medli ponaredek.

Kot je za »J-horror« običajno, sloni fabula na japonskem kulturnem izročilu, v katerem so prekletstva zelo konkretna in nič kaj prijetna. Eno takih prekletstev je na primer opisano tudi v japonskem romanu Zgodbe o Genjiju iz leta tisoč, v katerem sovraštvo Genjijeve priležnice do njegove žene pripelje do ženine smrti, zamera pa preganja tudi vse ostale ženske, s katerimi se Genji zaplete. Tudi ju-on je prekletstvo, ki se manifestira iz močnega sovraštva, posebno ob nasilni smrti. Tega, ki pride v stik s prekletstvom, zamera takoj okuži in se širi dalje tudi po smrti. Današnjemu času primerno lahko rečemo, da je ju-on kot virus s stoprocentno smrtnostjo, ki za sabo pušča sled trupel. Pomenljiva razlika, v kateri bržkone tiči vzrok za pristop, ki je drugačen od zahodnega, je ta, da smo v japonski grozljivki soočeni z odsotnostjo rešitve v obliki višje sile, ki bi prekinila cikel prekletstva. Edino posamezniku dosegljivo sredstvo odpora je njegova lastna duhovna moč, ki pa nasproti težkokategornikom, kot je Sadako iz Kroga, ne pomaga kaj dosti. Zatorej ne preseneča dejstvo, da imajo japonske grozljivke srečne konce redkeje od zahodnih.

Tudi Ju-on prevzema japonski pristop h grozljivemu in v svoji izpiljenosti ter intenzivnosti odlično predstavlja žanr, ki mu pripada. Kot je za »j-horror« značilno, se grozljivemu približa zadržano in prepusti večino krutosti domišljiji občinstva. Pot psihološke srhljivke sta na Japonskem začrtala filma iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, Onibaba  in Kwaidan, ki sta črpala navdih iz tradicionalnih japonskih iger kabuki in no, ki pogosto vsebujejo strašljive elemente. V japonski folklori so pogosto prisotni razpizdeni ženski duhovi. Tak primer je zgodba o Okiko, ki jo zavrnjeni snubec pahne v vodnjak. Okiko se vrne kot maščevalni duh z dolgimi črnimi lasmi in svojega krvnika preganja z živce parajočim šepetanjem. Motiv maščevalnih ženskih duhov, ki do norosti trpinčijo moške, ki so jih prizadeli, je pogost tako v tradiciji kot v filmu. Podoba ženske z dolgimi, neurejenimi črnimi lasmi, ki ji prekrivajo obraz, se ponovi tako v Krogu kot v Ju-onu.

Čeprav serija kot predzgodba obljublja izvor, je izvorni incident, ki je zakrivil prekletstvo, le opisan. Leta 1952 je sin lastnika predmestne hiše, v katero se pozneje naseli prekletstvo, ugrabil neko žensko in jo več mesecev spolno zlorabljal. Ženska je zanosila, po porodu pa jo je njen mučitelj umoril. Otrok in moški kmalu izgineta, ženska pa postane izvirna kletev. Predmestni dom, v katerem je umrla, spremeni njeno sovraštvo v past, ki okuži vsakogar, ki stopi vanjo. Sledijo desetletja tragedij. Serija se tako kot filmi ukvarja le s temi, torej s posledicami izvorne zamere. Pripoved skače v prostoru in času ter prikazuje življenja ljudi, ki jih vpliv hiše uničuje.

To, kar spremljamo, je torej ponavljajoči se cikel trpljenja in bolj ali manj grozljivih smrti nesrečnikov, ki so prestopili prag zaklete hiše. Škrtanje, ki ga spuščajo po tleh gomazeče podobe mrtvih, je že postalo obče prepoznavni simbol japonske groze. Kljub tej osnovni sorodnosti se format serije od filmov razlikuje v intenzivnosti dogajanja in dodelanosti likov. Medtem ko so filmi slabo povezani omnibusi groznih usod žrtev, poveže serija dogodke v bolj koherentno celoto. Koherentnost je seveda relativna; serija se ne loči od značilnih narativnih preskakovanj med različnimi liki in nelinearne temporalnosti dogajanja, zaradi katere pogosto vidimo razloge šele dolgo po mučnih posledicah. Nelinearnost predstavlja v seriji večjo oviro kot v filmih - ker ni splošne zgodbe, lahko gledalca že kanček nepozornosti košta pomembnih namigov.

Pozitivna stran enotne zgodbe pa je, da imajo ustvarjalci dovolj časa, da oblikujejo like onkraj enodimenzionalnih osebnosti iz filmov, v katerih bingljajo s stropa, še preden si lahko zapomniš njihova imena. Igralci imajo v seriji tako več časa, da dajo kaj od sebe. Posebno dobro je odigran lik Kiyomi Kawai, dekleta z družinskimi težavami, ki ga travmatični obisk hiše zaznamuje za vse življenje in ga vodi vedno globlje v temna podtalja japonske družbe, v katerih počasi postaja težko razlikovati med nadnaravno in človeško zlobo.

Ju-on: Izvor kot celota pusti mešane občutke. Obljubljene pripovedi o začetku prekletstva ne prinese, ne odgovori na večino vprašanj o ozadju dogajanja in deluje bolj kot raztegnjeni film kot pa polnopravna serija. Vsi liki niso dovolj razdelani in serija vsebuje nemalo materiala, ki k dogajanju ničesar ne doprinese. Po drugi strani so zgodbe nekaterih likov, kot je Kiyomi, vredne ogleda - morda bi bilo bolje, če bi se serija v celoti posvetila le njim. Strašljivi momenti so dovolj učinkoviti, da napolnijo gate, šest polurnih epizod pa ni velika časovna investicija. Zatorej je Zamera: Izvor vredna ogleda že zaradi pokvarjenega spanca in paranoje ob nočnih sprehodih.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.