Tokratne recenzije serije Rick and Morty se ne bomo lotili po posameznih sezonah, ampak jo bomo poskušali zaobjeti celostno in se osredotočiti na njene posebnosti.

Rick and Morty. Serija izpod osrednjih tipkovnic Justina Roilanda in Dana Harmona, čeprav sedaj pri sami produkciji sodeluje že kar zajetna lista sodelavcev. Začetki so bili drugačni. Takrat si je Roiland zamislil potrolanje velike produkcijske hiše Universal Studios in njihovega filma Back to the Future. Tako je ustvaril serijo Adventures of Doc and Mharti, nizko-proračunsko serijo, podobno kakšni „garažni“ zasnovi animacije, a vsebinsko začinjeno z, enostavno rečeno, perverznim trolanjem. Sestavljena je bila tako, kot da bi šlo za nekaj v MS Paintu sestavljenih meme-ov, postavljenih v obliko stripa, na primer tipa Dolan, ki so nato organizirani in pognani v gibanje podob, ter zvoka. Zato tudi glavna lika v Rick and Morty spominjata na protagonista iz filma Back to the Future, Doca Drowna, sedaj Ricka, in Martyja, sedaj Mortyja, to pa je tudi vsa podobnost s filmom. Dan je kasneje zapazil Roilanda in serijo sta skupaj preselila na Adult Swim. Ta je sedaj že zaključila s tretjo sezono.

Večina zahodne animacije se je v svojih produkcijah osredotočala na razvoj celične animacije, zgodbe posameznih likov, njihovih karakteristik, gladke gibe, linearne naracije; na to, da poskuša kao vnesti življenje v lik, na vse tisto, kar je, če poenostavimo, predvsem značilno za bolj poznane Disneyjeve filmske animacije. Na drugi strani pa je šlo pri televizijskih animiranih serijah za drugačno produkcijo, in sicer za omejeno animacijo. Pri tej se določeni fragmenti lika ponovno uporabljajo, tako da ta deluje dokaj statično, večinoma pa se mu premikajo z glasom sinhronizirane ustnice, kar povzroči določen občutek sploščenosti celotne prikazane scene. Če gledate na primer Rick and Morty, to tudi hitro opazite, seveda na tehnološko spimpanem nivoju.

Takšna produkcija je enostavnejša, vzame manj časa, ponuja pa tudi nizko-proračunsko opcijo. S tem pušča več časa pisanju in obdelavi zvoka. Tehnika omejene animacije in njena uporaba sta povzročili kar nekakšno poplavo animiranih serij na Zahodu od šestdesetih let dalje. Nekaj njenih posledic lahko sedaj vidimo tudi v poplavi meme GIFov, kjer gre za podoben način produkcije, povečini osredotočene na kratke izrazne poteze, sicer brez dodanega zvoka, a občasno s podnapisi. Seveda ne gre za vzročno-posledični pojav Zahodne omejene animacije, ki bi kar preplavila sceno in si na ta način omogočila prehod v popularno kulturo, vse prej kot to. A vseeno se s temi tehnikami animacije vzpostavijo določene možnosti oziroma aspekt za razvoj tega, kar so v času ruske revolucije njeni “odpadniki” poimenovali vzpostavljanje možnosti množične produkcije za “prolet-kult” in kasneje “fan-labour”, katerih koncepta na tem mestu ne bomo razdelovali.

Rick and Morty okvirne nastavitve serije povzema in črpa iz večinoma dveh tokov. Prvi tok je del omenjene poplave, ki se nanaša na zelo razširjene tematike disfunkcionalnih družin, ki so dokaj pogoste v ameriških animiranih serijah za odrasle, kot so na primer The Simpsons, Family Guy, South Park. Drugi tok pa teče po nekakšnih naspidiranih in shaluciniranih verzijah serije Doctor Who in Futurama.

A dovolj o podobnostih z ostalimi serijami, spustimo se k sami seriji. Njena zasnova so dogodivščine družine Smith. Na začetku spoznamo oba v naslovu omenjena lika, Ricka in Mortyja. Rick na začetku serije deluje kot tipični nori znanstvenik, ki se skupaj s svojim vnukom Mortyem, blagočutnim najstnikom, odpravlja na dogodivščine v ekstremne svetove in dimenzije. Vse od planeta, kjer raper Ice-T postane heroj za Alphabetriumance, do planeta Pluto, kjer se prebivalci borijo za njegovo priznanje. Spletna stran FANDOM v svojih podatkovnih bazah mapira vse te svetove, dimenzije, like in njiove karakterje in še in še - tako za Rick and Mortya kot za cel spekter ostalih serij in filmov.

A skozi serijo se izkaže, da Rick ni tipičen nori znanstvenik, ki bi ga lahko izbrskali iz recimo FANDOM-ove podatkovne baze. Čeravno na trenutke deluje cinično, nihilistično, ironično, kot nekakšen karakter, ki vse upe polaga v preverljivost in véliko naracijo oziroma zgodbo znanosti, pa naj bo to psihologija ali fizika, se na drugi strani pojavlja njegova kompleksnost. Velikokrat izreče frazo „wubba lubba dub dub“, kar v jeziku Ptičjih ljudi pomeni „sem v velikih bolečinah, prosim, pomagajte mi“, in jo ponavadi usmeri na svoje vnuke. Nato pa spet udari in tematizira vse svoje prejšnje fraze ter vrže še eno jebivetersko “i don’t give a fuck” in z vnukoma zapleše na komad, ki ga buta od zadaj. Drugi protagonist serije, Morty, blagočutni najstnik, pa skozi serijo prehaja iz fanatičnosti v fanatičnost, iz ekstremne depresije v ekstremno veselje, nato v ekstremno jezo in tako dalje. Pri ostalih karakterjih lahko opažamo podobno dinamiko, in, ja, teh karakterjev je v seriji puno more.

Mogoče je ravno nepredvidljivost karakterjev tista točka, s katero Rick and Morty najbolj navduši. Ta nepredvidljivost je pri nekaterih drugih animacijah mogoče lastnost določene psihologizacije, tukaj pa se v interakciji z gledalcem oprime njegovih kompleksnih nevronskih šviganj sem in tja. Na ta način se skozi shalucinirane dimenzije, v katere potujejo karakterji, ustvari nekakšen mehanizem sočasnega ponavljanja med situacijo in karakterjem znotraj posamezne epizode in tako razlika od klasičnih situacijskih komedij, poudarek na situacijskih, iz katerih prav tako črpa sama serija. Če že gre ponekod za poskus orisa določene zgodovine samega lika, na primer ko Rick - Mortyju razkazuje njegove spomine, ta oris zgolj ostane v eni od epizod in se ne nadaljuje v naslednji epizodi. Karakterji se kažejo kot hkratnost situacije, v katero so ujeti, in čeprav se na trenutke zdi, kot da je Rick master-mind celotnega poteka zgodbe, je na koncu jasno, da tudi on sam nima pojma, kaj dafuq počne. Vsaka epizoda deluje kot vstopna točka v novo dimenzijo, kjer je ponavljanje kratkih zgodb, kratkih naracij le okvir, ujetost, a ne takšna, ki bi bila utesnjujoča. Ta okvir, ujetost, sta spimpana, se pravi vesela, intenzivirana, kar serijo dela odprto in nepredvidljivo.

Serija je pred časom k sodelovanju povabila več ženskih pisateljic. Ta poteza je povzročila ogorčenje trolov na redditu, ki so zahtevali njihovo odstranitev, saj naj bi se s prihodom teh pisateljic liki v seriji preveč „pomehkužili“, in naj ne bi bili več to, kar so. Produkcijska hiša ter del baze fenov serije so se na te napade odzvali in jih diskreditirali z argumentom, da serija ni plod enega pisatelja, ampak celokupna organizacija in proizvodnja večih sodelavcev.

Če bi za konec podali še eno špekulacijo o prihodnosti te serije, lahko upamo, da se ne bo razvila v preveč statično, da se ne bo preveč osredotočala na psihologizacijo karakterjev, kakor tudi na konstantno enako barvo glasu samih likov, ter se s tem prilagodila določenim ustaljenim sci-fi klišejem. No, je pa že sedaj serija ponekod povzročila celo proteste pred McDonaldsi, kjer so protestniki zahtevali Szechuan Sauce. Ta omaka se je pojavila v epizodi, izdani na prvi april, in posledično na ebayu ustvarila pravo alternativno ekonomijo okoli svoje dostopnosti. Mogoče so tudi takšne marketinške strategije razlog, da je Jerry, Mortyjev oče, sicer tudi marketinški delavec, brezposeln.