Sestro spoznaš v nesreči
112, klic v sili, prosim? Kaj pravite? Zunaj se ohlaja in pravite, da rabite dobro slovensko serijo? Brez skrbi. Pomoč je na poti, ostanite na liniji.
Poklicani, nadaljevanka RTV Slovenija v režiji Žige Virca in po scenariju Ize Strehar nam v osmih delih predstavi center za obveščanje 112. Majhno in zatemnjeno sobo, kjer zaposleni na vse pretege rešujejo težave drugih, svojih pa ne znajo. V ospredju zgodbe sta sestri Aleša in Mia, ki sta po spletu okoliščin ponovno prisiljeni živeti in celo delati druga z drugo. Serija, ki skuša združiti proceduralno in intimno družinsko dramo, je v svojih najboljših trenutkih presenetljivo čustvena.
Najbolj privlačen del serije je prav okolje klicnega centra, ki prinaša dramatične epizodne zgodbe. V drugi epizodi recimo kliče deklica, ki pravi, da v garaži vidi vesoljce. V četrti epizodi je na liniji poškodovani alpinist. Nato najstnica, ki so jo zadrogirali na zabavi. Ti klici obenem pokažejo napetost in čustveno zahtevnost poklica, kot scenaristično sredstvo pa hkrati ustvarjajo dramske situacije in zelo učinkovito razkrivajo značaja protagonistk, ki morata skozi sezono razrešiti svoje karakterne hibe. Premisa serije tako ni le v reševanju življenj drugih, temveč tudi v vprašanju, ali bosta Aleša in Mia zmogli rešiti tudi sami sebe. Čeprav do popolne katarze nikoli ne pride, obe v določeni meri zrasteta, postaneta bolj človeški in druga do druge vsaj nekoliko manj neusmiljeni.
Najprej k prvi protagonistki, 33-letni Aleši, ki jo izjemno subtilno in prizemljeno odigra Lara Maria Vouk. Je najbolj razdelan in kompleksen lik v Poklicanih. V službi je zelo profesionalna in umirjena, a že na videz deluje izčrpana. V klicnem centru dela, ker je pred tremi leti v prejšnji službi izgorela, po tem ko jo je bivši mož prevaral z njeno najboljšo prijateljico. Zdaj je v srečnem neuradnem razmerju z gasilcem Ahacem, s katerim proti koncu sezone nehote zanosi. Na začetku serije pa jo še najbolj mori prihod mlajše sestre Mie, ki se je po treh letih vrnila iz tujine in se sredi poplav enostavno povabila v Alešino poplavljeno stanovanje.
Suzana Krevh Mio sicer odigra prepričljivo raztreseno, a je njen lik izrazito nevšečen. Ne le, da praktično vdre v sestrino stanovanje, ampak tam tudi ne reciklira, ne pospravlja za sabo, lenari na kavču in za povrh občuje s pleskarjem. Ker nujno potrebuje službo, se tudi Mia kmalu zaposli v klicnem centru z Alešo, kjer je tako nekompetentna in neprofesionalna, da gledalca kar spravlja ob živce. Namesto da bi sledila protokolu, se impulzivno odloča po svoje. Na primer: V drugi epizodi pol ure pred koncem izmene brez dovoljenja hiti na teren preverjat prestrašeno deklico, ki naj bi bila sama doma. V četrti epizodi poškodovanega alpinista kliče kar s svojega osebnega telefona in se nanj naveže. Ko jo sodelavec opozori, da se tega ne dela, vanj vrže sendvič. Poleg tega se na vsakem koraku zapleta v spore s sodelavci, predvsem s starejšo sestro Alešo. V kakšnem sitcomu bi bile Mijine zablode lahko mogoče zabavne. Toda ker Poklicani vztrajajo pri resnem, skoraj naturalističnem tonu, delujejo njene poteze prej vir frustracije kot smeha. Čeprav Mia občasno pokaže nekaj samorefleksije, gledalec večinoma spremlja lik, ki nenehno ruši dinamiko ekipe.
V osebnem življenju ima Mia namreč ves čas občutek, da jo svet krivično omejuje, namesto da bi priznala, da je sama vir kaosa. Že v prvem delu izvemo, da se je po večkratnih začetkih in opustitvah študija v Sloveniji odpravila na Slovaško. Tam je živela s punco Ivono, ki jo je družini predstavljala kot »Davida«. Ko se zveza zalomi, se impulzivno vrne v Slovenijo, odločena, da bo začela znova – a brez denarja, prijateljev ali jasnega načrta.
Vsa nepredelana prtljaga privede do petega dela, družinskega kosila, ki je vrhunec serije in brutalen prikaz rodbinske disfunkcije. Mati, obsedena s popolnostjo in rituali, Alešo in Mio povabi na obisk. Napetost se začne že, ko se izkaže, da ima Mia oblečen zelen pulover, mama pa je pripravila modre prtičke. Kmalu sledi še razkritje: Mia prizna, da »David« v resnici nikoli ni obstajal in da je bila na Slovaškem v zvezi z žensko. Mia pove še, da dela v klicnem centru z Alešo. Tako se v konflikt vplete še ona. Mama nadaljuje z očitki, da je Aleši uredila ločitev in da jo Mia prosjači za denar. V zmešnjavo se navsezadnje vplete še mamin partner Drago, ki ne najde prave lopatke za sladico in nato besno postreže kar z rokami. Prizor se konča dokaj groteskno. Mama se zaklene v kopalnico in joka, Drago kriči, Aleša pa kliče 112.
Ta epizoda je brez dvoma vrh dramskega trikotnika celotne zgodbe. Konflikti, ki so se dotlej nakazovali le v drobcih, tukaj eksplodirajo in jasno razkrijejo zamere ter motive likov. Prizor kosila je napisan in zrežiran s stopnjujočo se napetostjo, ki gledalca zares prikuje pred ekran. A hkrati je treba priznati, da ta epizoda izrazito temelji na precej stereotipnih izhodiščih. Mia je klišejska »nadležna jezikava najstnica«, ki je nihče ne razume, mama pa je s svojo obsesijo po nadzoru skoraj karikirano OCD-jevska.
Zanimiva je tudi zadnja, osma epizoda, saj formalno izstopa iz ustaljenega linearnega vzorca pripovedovanja. Zgodbo predstavi retrospektivno, ko se zaposleni v centru pogovarjajo s kadrovsko psihologinjo o nekem incidentu. Vsak opiše svoj dan in serija nas v drobcih popelje nazaj v dogodke, ki jih spremljamo z različnih zornih kotov. A hkrati celotna sezona s tem delom deluje, kot da bi se nekoliko prehitro končala. Zgodba se zaključi precej nenadoma, skoraj kot cliffhanger, ki namiguje na morebitno drugo sezono. To je lahko hkrati privlačno in frustrirajoče.
Pod vlogo direktorja fotografije podpisani Fabris Šulin poskrbi za vizualno konsistentnost serije. Celotna barvna paleta s tankim filtrom prizore nekoliko ohladi in potemni, kar daje vtis rahle otožnosti, mestoma pa deluje skoraj pretirano mračno. To morda učinkovito podčrta psihološko napetost, a včasih pusti občutek, da bi si serija smela dovoliti več svetlobe.
Posebej velja pohvaliti igro – ne le glavnih likov, ampak tudi klicateljev, ki jih v posameznih epizodah zgolj slišimo. Serija se v vizualnem jeziku precej opira na bližnje plane, kar jo dela izrazito intimno. Kamera pogosto ostane na obrazih, včasih celo dlje, kot bi pričakovali. To poudarja psihologizacijo likov. Lara Maria Vouk denimo zelo subtilno drži bližnje posnetke, tako da deluje naravno. Pri Mii je učinek nasproten. Ker je lik že po zasnovi raztresen in impulziven, bližnji plani poudarijo njeno kaotičnost. Čeprav tak pristop ni posebej inovativen, je dosledno izpeljan. Serija ne poskuša izumljati novega vizualnega jezika, temveč ga uporablja na način, ki zanesljivo podpira pripoved.
Za konec lahko rečemo, da je Poklicani serija, ki vsekakor drži pozornost. Je zelo gledljiva, napeta in življenjska. V zgodovino slovenskih televizijskih serij se verjetno ne bo zapisala kot revolucionarna, a kljub nekaterim stereotipnim poudarkom ponudi pripoved, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.
Na pomoč vam je priskočila Lina.
Dodaj komentar
Komentiraj