Banjaluka je eno tistih balkanskih mest, ki ga družbeno-politična gniloba nažira od znotraj. Fasadna lepota centra, značilna za vsako, še tako substancialno pohabljeno mesto, je pretkana s tragičnostjo novejše zgodovine Bosne in bosanstva, ki jo še tako žalostna sevdalinka le mukoma izrazi. Prostor zaudarja po diskrepanci med mondenostjo in razrukanostjo, po cestah pa v tesnobni disonanci razsula jedva drdrajo trideset in več let stare mečke ter švigajo lani patentirane Tesle. V Banjaluki transparentno stolujejo kriminalci, šerifi sveta, ki je nam tuj, pa čeprav gre za tako rekoč naš komšiluk. Prijajo nam poceni doza balkanstva, nalivanje s pivom za marko, dve, žretje čevapov za tri ali štiri in kupovanje jeftine robe na bezistanih. Potem se polnih prtljažnikov in siti ambivalentnega kaosa nesrečne države zvalimo nazaj v privilegiranost Šmarij in Kungot, Srednjih in Gorenjih vasi ter drugih rovt, od koder lahko mirno ravsamo, ali pa kar izbrišemo, čefurski družbeni balast. 

Serija Meso nas vleče ‘tja dol’, da pokaže podstat bednosti življa v morbidnem tukaj in zdaj. Serija je sicer v produkciji banjaluške produkcijske hiše Bosonoga izšla že leta 2017, pri nas pa se je predvajanje končalo šele predvčerajšnjim. Režiser Saša Hajduković nam v desetih epizodah plasira zgodbo Mirka Cvijetića, lokalne nogometne zvezde v jeseni kariere, ki se po poškodbi kolena vrne domov - in to prav iz Slovenije. V domači roštiljnici Kod Rajka ga pričakata vse bolj dementna mati in od časa očetove smrti travmatizirani brat. Naivni, da ne rečemo kar tipično fuzbalersko glupi, toda dobrohotni centerfor, ki ga upodablja Igor Đorđević, ne opazi, da se je Banjaluka v njegovi odsotnosti bistveno spremenila. Deluje le še po principu kdo bo koga mlel in zmlel, ko maso za čevape, ti mesto ali mesto tebe.    

Brezbeličnega Mirka odreši stari prijatelj Slavko, banjaluški gangster in vsesplošna zverina, skratka eden tistih, ki melje. Stripofilom ne bo ušla ironična aluzivnost tandema na slavna ex-yu stripovska junaka. Slavko je nenadjebljivi manipulator, diplomant uličnega faksa, človek, čigar pojava in preudarni ter sarkastični govor naganjata strah v kosti. Kvazihisterično bivšo ženo v eni najbrutalnejših scen serije zadavi z golimi rokami, gledalec pa mukotrpno, neskončno minuto gleda agonični izraz na obrazu, iz katerega se počasi iztiska lajf. Slavka nedvomno izjemno upodablja Nikola Pejaković, Halil iz kultnega filma Lepe vasi lepo gorijo, ki je hkrati tudi scenarist serije. 

Če je uspešnost kriminalne serije odvisna od krvi in seksa v njej, potem je Meso žanrsko rahlo ekstravagantna zadeva. Krvi je manj kot pričakovano, toda vseskozi se s svinčeno lahkim ozračjem in izvrstno spisanimi dialogi ustvarja slutnja, vseprisotna bližina in pripravljenost na izbrizg. Slavko finančno pomaga nič hudega slutečemu Mirku, driblerski ponos kvarta pa se potlej "kar naenkrat" znajde za volanom avtomobila, polnega beuca. Slavko Mirka z zaigrano uslužnostjo in razumevanjem sam zapufa. Na te pare, vzemi, to je tvoj delež, na, vzemi tudi novega golfa, sramota je, da nimaš avta, tvoj je, ne brini ti ništa, Mirkec, brate moj, vse bomo rešili, vse uredili, prenovili bomo lokal, naredili restavracijo prve klase, ali v podnapisu: pralnico, kjer se bo pralo izključno na devetdeset, če veste, kaj mislim. 

E, moj druže, nije ti ovo više Banja Luka naše mladosti, znaš, sve se to pokvarilo, nema više ni dobrog ćevapa, govori težkomesojedni Slavko in objema Mirka kot brata, ga poljublja - trikrat, se razume - medtem ko njegova gorila, takozvani Glava, poriva Mirkovo ženo na havbi bavarskega vozila, in to z njeno privolitvijo. Surovo meso, tako imenovano Mirko, je na tej točki že zmleta, zgnetena in začinjena masa za čevape, snežakec pod nosom do vratu v dreku. Nato pride čas, da se ga vrže na cvrčeč Slavkov žar, ki pa ga je kljub vsemu plačal nekdo drug.

Tudi nad kraljem Slavkom namreč vlada Ostoja, nedotakljivi imperator, verjetno vojni zločinec in profiter. Mrikov oče Rajko je še pred vojno pomagal spraviti Ostojo za zapahe, kot enega izmed neštetih kriminalcev, harajočih teptalcev že tako skrhanega bratstva in enotnosti. Njegova usoda, ki ji je prisostvoval Mirkov brat, se razkrije šele, ko se Mirko sreča z Ostojo. Lahko da je Mirkovega očeta pospravil Slavko, lahko da Ostoja sam, ali pa nekdo iz te klape, to niti ni pomembno. Maščevanje je njegovo - porcijski izcedek masti, kugla kajmaka poleg in bon apetit. Ko nosečo Mirkovo ženo na begu pred Glavinimi bicepsi zbije avto, sledi junakov katarzičen požig lastne hiše v hollywoodskem stilu, s hojo in pogledom stran. Apokaliptičen ogenj očiščenja, v katerem čevapi oglenijo.

Mesni izdelek si zasluži solidnih osem od deset. Ne le, da gre za eno redkih serij, ki govorijo o Banjaluki, temveč je v ospredju predvsem njena neizprosna artikulacija aktualnega stanja, ki jo igralska zasedba prepričljivo sprovaja. Cast poleg že omenjenega dvojca Đorđević–Pejaković tvorijo še Vuk Kostić, Marija Pikić in Ljubiša Savanović, če jih omenimo zgolj nekaj. Dosledno je prikazana tako zaguljenost bosanskega vsakdana kot tudi filozofija preprostosti, gostoljubja in specifičnega humorja, ob katerem človek tu in tam kar zardeva, ker sočasno gleda bedo humorista, ki se po dveh ljutih pretvori v Jesenina. Da ti srce pukne, in to na mestu. 

Serija Meso je izraz sodobne ničevosti Bosne, ki ostaja evropski sod smodnika, ker demokratični Zahod, v hipokritskem malikovanju Daytona, tako hoče. Država v srcu Balkana, ki se je drži neslavni rek “če je ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti”, ostaja poligon, na katerem samooklicane mesije izigravajo mikroplansko hladno vojno in šušljajo z orožjem v imenu čustveno izmaličenega naroda in njegovih sfaširanih življenj. Toda ko im jebe mater, a ne, nismo jim mi krivi, naj se potolčejo, naj imajo, kar so hoteli imeti. Mi pa tudi, pravi Janez in tovori metke humanitarnosti.