Sic Mundus Creatus Est

Sic Mundus Creatus Est

Oddaja
28. 6. 2019 - 13.00

Čas že od nekdaj navdušuje. Bodisi rekonstruiranje konkretnega dogodka, to je v časovnem trenutku ujete materialnosti, ali pa koncept per se. Dejstvo je, da je bil včeraj četrtek, jutri pa bo sobota, pri čemer izhajamo iz dojemanja časa kot linearne antivariabile: vedno teče naprej. Danes recenzirana serija takšno miselnost dekonstruira, znanstvenofantastičnemu žanru pa pridoda poseben nov aspekt. Za pričujočo recenzijo in potemtakem spremljanje obravnavane serije je potreben miselni preskok, ki sicer ustreza naivnosti samoprepričevalnega nemočnega subjekta, vrženega v svet zveri in v iskanju rešitve od nekje drugje: vse se zgodi z razlogom. Kako le?

Govorimo o seriji Dark, nemškem Netflix fenomenu in delu para režiserjev Švicarja Barana bo Odarja in Nemke Jantje Friese, poznanega tudi po filmu Who Am I - Kein System ist Sicher. S premiero v letu 2017 je Dark postala prvi Netflixov izvirnik v nemškem jeziku, leto kasneje sta mu sledili prav tako Netflixovi nemški seriji Parfum in Dogs of Berlin. Gre za nekakšen mejnik, dobrodošlo utelešenje Netflixovih prizadevanj in spodbujanj kakovostne lokalne produkcije, mejnik, ki, kot bomo poskušali pokazati, ni zgolj produkcijske, temveč tudi vsebinske narave.

Če si bomo že dovolili neko pavšalno žanrsko tipizacijo, da jo ja najbolj konkretno opredelimo konzumentovemu žanrskemu spektru, bodimo pri tem vsaj iskreni. Takole na prvi uč bi z lahkoto poprijeli po terminu znanstvenofantastični triler ali drama. Še lažje bi bilo, če bi Dark kar vsepovprek označili za nemško verzijo Stranger Things oz. Čudaških stvari, ki pa, skladno z narodovim splošnim in večnim statusom visoke kulture, vendarle ne predstavlja neke otroške zgodbice, prepolne tipičnih pop holivudizmov, ampak bojda intelektualno zahtevnejšo in zvito pripravljeno zgodbo, ki gledalcu iz epizode v epizodo ne razkriva zgolj posameznih enigmatskih momentov. Ob tem mu ponuja prevpraševanja človekovih večnih zagat - dobrega in zla, življenja in smrti, Boga in hudiča, usode in kontingence, fukati svojo teto ali ne, pri čemer oponira Einsteinovi teoriji.

Opravimo torej s tem asociacitivnim enačenjem s Čudaškimi stvarmi in razširimo žanrskost. Tudi Dark med drugim predstavlja skupino mladih ljudi, ki odkrivajo misterij fiktivnega nemškega mesteca Winden, temno luknjo z nadnaravnimi specifikami, v kateri ročne svetilke nenadoma prenehajo delovati. V mestu izginjajo otroci; nad njim bdi neznana, a vseprisotna entiteto, ki povsod in ves čas, dobesedno ves čas, vpliva in hkrati vzdržuje status quo življenjskega ciklusa prebivalcev. Čeprav je mestece majhno, ima svojo jedrsko elektrarno. In HBO-jev Černobil nam je nazorno prikazal, kaj se zgodi, če skrivnosti ostanejo zgolj to in se ne povzdignejo v glas resnice in odrešenja. Alles wird zu Grunde gehen ali kako že. Le da tokrat ne gre za nedelujočI AZ-5 gumb, temveč za druge še kako delujoče človeške stvaritve, denimo časovne stroje, ali pa kar nepojasnljivo entiteto božjega delca.

Jonas Kahnwald je protagonist in želi katastrofo preprečiti. Kako? S potjo po času. Ključen znanstvenofantastični moment serije Dark je kompleks časovne cikličnosti, saj je distinkcija med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo le iluzija, manifestirajoča se kot navidezna časovna linearnost, medtem ko si včeraj, danes in jutri pravzaprav niso zaporedni: tako kot vse drugo so povezani v ne-končnem krogu. To pomeni, da lahko gledalec spremlja življenje v Windnu triintrideset let v prihodnosti in v preteklosti hkrati. To tudi pomeni, da Dark za razliko od Čudaških stvari ne vsebuje črnega antisveta, kamor bo odpeljan ugrabljen deček; obstaja samo eno mestece, kjer si vsi skrivnostno prizadevajo, da bi se časovni ciklus vedno znova dopolnjeval in tako ustrezal elitističnim prepričanjem skupine ljudi, ki si prilašča usodo vseh in nje ohranjanje.

Če navedeno miseljebo ilustriramo s primerom iz serije: šele ko se Jonasov oče Michael Kahnwald obesi, lahko osnovnošolca Mikkela Nielsna s časovnim strojem odpeljejo triintrideset let. Otrok se znajde v osemdesetih, nihče ne pozna njegove identitete in posvoji ga lokalna medicinska sestra. Mikkel oziroma kasneje Michael v mestecu odraste, hodi v šolo skupaj s svojimi starši, se poroči in ima otroka. Ta otrok je Jonas, ki želi očetov samomor preprečiti, a s tem, ko se vrne v preteklost in očeta od tega odvrača, šele sproži njegovo intenco. Več igralcev prevzema vlogo enega lika v različnih, vendar vzporednih in povezanih časovnih obdobjih.

Vsakršen poskus spremembe preteklosti z namenom reševanja življenja ali obvarovanja družinskega člana rezultira v aktu, ki je šele sprožil, da je ta oseba sploh izginila. Ko Mikklov oče potuje v leto 1953, da bi ubil osebo, ki mu je ugrabila sina v letu 2019, mu dečka ne uspe pokončati - dejstvo, da mu poskuša neuspešno zdrobiti lobanjo in tako le zmaliči polovico obraza, je šele pravi trigger za njegova kasnejša dejanja. Gre za drugačen koncept kot pri seriji 22. 11. (19)63 režiserke Bridget Carpenter, sicer povzpeti po istoimenski noveli Stephena Kinga: tam vsakokratna sprememba preteklosti povzroči linearni premik v prihodnosti. Ko enkrat John F. Kennedy ni asasiniran, so posledice direktne - sedanjosti vlada kaos in opustošenje. Pri Darku vse obstaja naenkrat. En lik govori s sabo kot odraslim in ostarelim. Vedno bolj se zdi, da izhod iz statusa quo ni mogoč, kruta tragičnost in nesojene ljubezni se vrtijo v krogu.

Posebnost zgodbe je med drugim nonšalantno prikazovanje incestuozne narave glavnih likov. Jonas na začetku sploh ne ve, da občuje s svojo teto; kasneje pa se tega zaveda in si tega še vedno želi. Kombinacije kromosomov kljub vsemu povsem štimajo; oče ima s hčerko povsem normalnega otroka. Sliši se vendarle nekoliko retardirano: hčerka je hkrati mati svoje matere, ki jo ima s svojim očetom. Sama sebi je babica.

Kaj je torej bilo prvo, pišče ali jajce? Izgubljenost v brezčasnosti, četudi je ta precizno določena z uro in datumom, omogoča prevpraševanje same človeške esence, ki se v vsej tej visoki viskoznosti časa razgalja vse prej kot smiselna, vse prej kot vredna. Čemu biti figura na šahovnici ali sploh živeti, če je vsaka tvoja stopinja že doživeta s strani starejšega tebe? Dark nam plastično prikaže funkciji gospodarja, ki narekuje, in hlapca, ki je poslušen. Pod vprašaj se postavljata tako bog kot morala, sledi se višjim ciljem. In pri tem spontanost incesta gotovo fascinira, ta pa se, ko usodo enkrat popolnoma krojijo le ljudje s svojimi izumi, kaže kot nujnost. Ne samo krvoskrunstvo, bogoskrunstvo! Ampak bog je čas. In ali ima čas svoj imperativ in vrednote?

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

"Čeprav je mestece majhno, ima svojo jedrsko elektrarno. In HBO-jev Černobil nam je nazorno prikazal, kaj se zgodi, če skrivnosti ostanejo zgolj to in se ne povzdignejo v glas resnice in odrešenja."

Avtor pogoltnil celotno flaško propagande, čeprav je pisal gor sam 3 kapljice

@Dyatlov

Avtor trmasto ne eksplicira sarkazmov, čeprav bi bilo to morda potrebno.

Poleg tega je referenca na Černobil zgolj predrkavanje, sploh glede na izjave režiserjev Friese in bo Odarja, ki ju je ukrajinska katastrofa med odraščanjem očitno tako ganila, da sta si travmo tokrat dopustila vključit kot serijalno vsebinsko komponento.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness