The Man in the High Castle

The Man in the High Castle

Recenzija izdelka
21. 12. 2015 - 13.00

A: Moder človek, ki ga poznam, je rekel: Usoda je fluidna. Usojenost leži v rokah ljudi.

B: Skoraj je imel prav, usojenost leži v rokah posameznikov.

 

Dialog, ki leži v srcu nove ameriške serije: Mož v visokem gradu. Serija, ki vprašuje, kaj bi lahko bilo. Natančneje, kaj bi bilo, če bi sile osi zmagale v drugi svetovni vojni in bi si Japonska in Nemčija med seboj razdelili Združene države Amerike. Brez Italijanov seveda. Koga briga za Italijane.

Priča smo novemu adutu Amazona v boju z drugimi velikani internetnega streamanja in najnovejšemu primerku tako imenovane kvalitetne TV produkcije. Serija je posneta po istoimenski knjižni predlogi Philipa K. Dicka iz leta 1962, s katero si deli dogajalni prostor in nekatere karakterje, vendar pa je zgodba v veliki meri spremenjena. Če je na eni strani knjiga bolj umirjena in analiza življenja v umišljenem fašistično dominiranem svetu, je na drugi serija dramatično in adrenalinsko naspidirana različica, ki si je vzela proste roke. Česar pa ne morem preveč kritizirati, kajti, čeprav je knjižni izvirnik odličen roman, mu za uspešno serijsko priredbo manjkata koherentnost in zaključenost. Obljubljeni drugi del namreč nikoli ni bil realiziran.

Alternativna zgodovina že dolgo buri duhove vsakogar z vsaj malo domišljije in je poseben žanr, ki vzame svet znotraj zakonov vesolja, ki ga poznamo, vendar si zamišlja drugačen potek dogodkov. Misliti, da naša sedanjost ne odraža tako vzporedne resničnosti kot točke razhajanja v preteklosti, bi bilo zelo naivno. Dejstvo, da je Philip K. Dick spisal knjigo leta 1962, v času vrhunca hladne vojne, je nastavek za hladni odnos med Japonsko in Nemčijo. Lahko si mislimo, da je vseprisoten strah v knjigi pred atomskim uničenjem odraz časa, prav tako pa veliko povedo razlike, ki so bile narejene v serijski priredbi. S tem mislim predvsem na prisotnost ameriškega odpora, ki ga v knjigi ni, je pa v seriji in odzvanja vse ideološke senzibilnosti današnjega časa. Dejstvo, da je Mož v visokem gradu v seriji nekdo, ki naj bi produciral filme iz vzporedne resničnosti, v knjigi pa le nekdo, ki je spisal fantazijsko knjigo, kaže, da tako mundana in cinična stvaritev, čeprav v svojem času nagrajena in hvaljena, danes ni vredna priredbe.

Mož v visokem gradu nas pod taktirko režiserja Franka Spotnitza popelje v alternativen potek zgodovinskih dogodkov v okupirano Ameriko leta 1962. Zgodba se začne z zasnutkom prepleta zgodb celega kupa karakterjev. Juliana Crain, ki jo igra Alexa Davalos, živi v San Franciscu, se zanima za japonsko kulturo in prebiva skupaj s Frankom Frinkom, kripto židom, ki ga upodablja Rupert Evans. Julianino življenje se obrne, ko ji sestra preda kolut filma in ji naroči, naj ga odnese njenim soborcem v odporniškem gibanju. Takoj zatem sestro umorijo japonski policisti in Juliana se iz občutja odgovornosti odloči za izpolnitev poslanstva. V New Yorku se na prvo misijo v odporniškem gibanju pripravlja mladi Joe Blake. Vendar njega in druge pripadnike gibanja pred odhodom na zahod v zasedi pričakajo nacisti, pred katerimi edini pobegne. 27-letnika, katerega vloga je veliko bolj ambivalentna, kot se sprva zdi, igra Luke Kleintank.

Začetek je spričo velikega števila karakterjev in preklapljanja med njimi zmeden, vendar se počasi umiri in doseže sočasen potek treh vzporednih narativnih linij. Zgodba podaja dramo v najvišjih političnih sferah, od boja za oblast v rajhu in na Japonskem do vprašanju prihodnje vojne med Nemčijo in Japonsko. Iskanje filmskega koluta, intrige odporniškega gibanja in divjezahodnjaški obračun z zlobnim nacističnim lovcem na glave skupaj ustvarijo prvovrsten triler. Povezujoč vse niti so prej omenjeni filmi sublimni objekti, ki določajo dogajanje in h katerim se serija vedno znova vrača.

Soundtrack ni posebno impresiven, mlačnost, ponavljanje in omejenost zvočne podlage v večini scen ustvarjajo občutje pustosti. Na drugi strani je inštrumentaliziran zvok v nacističnih scenah impresiven, bobnajoč in globok, ustvarja grozo do kosti. V nacističnih kadrih je ravnanje s kamero dobro potezno, ustvarja se vtis pompoznosti in hladnosti. V pomembnejših kadrih režiser vztraja pri oddaljenosti kamere, kar v navezavi na glasbo ustvari vtis kakšne nemške propagande iz konca 30-ih. Japonski kadri so na drugi strani veliko bolj umirjeni, kamera vztraja v bližnjih, skorajda profilnih položajih. Kar se tiče glasbe, serija prezre priložnost, da bi scensko izbiro v japonskih prizorih utrdili s primerno podlago. Sliši se stereotipno, a tradicionalno okrašene japonske pisarne bi potrebovale ščepec tradicionalne japonske glasbe. Privlačno bi bilo videti, da bi si toliko svobode in originalnosti kot v nemških scenah, dovolili še drugod.

Kar manjka seriji, je pronicljivost Philip K. Dicka tako v ustvarjanju svetov kot v zavedanju, da je za gledalčevo potopitev v sceno nujna smiselna in po principih umišljenih okoliščin ustvarjena interakcija karakterjev s svetom in med seboj. Bližnjica, ki se je serija poslužuje predvsem na začetku, je rutinsko ponavljanje dejstva, da so nacisti zmagali vojno, in metanje v obraz najbolj stereotipnih podob, ki bi si jih nekdo zamislil, ko bi slišal za naciste in imperialne Japonce. V prvih nekaj delih so tako japonski oficirji utelešenje bushida, nefleksibilnega sledenja pravilom in emocionalne odtujenosti, medtem ko na drugi strani nacisti utelešajo vsak stereotip, ki ga lahko najdemo v filmih o drugi svetovni vojni.

Vendar se serija kmalu otepe naslanjanja na stereotipne trope in zasije, ko so akterji, prikazani s človeške strani, kot ljudje mešanih karakternih značilnosti, ujeti v hudičevski stroj, ki je mnoge med njimi pokvaril ali pa jim dal priložnost za izkazovanje sociopatskih nagnjenj. Vzorčni med njimi je japonski inšpektor Kido, ki ga igra Joel de la Fuente in v krvoločnosti ne zaostaja za nacisti. Na drugi strani pa počasen, a zadovoljujoč razvoj od utelešenega stereotipa do karakterja iz mesa in krvi doživita na japonski strani minister Nobusuke Tagomi, ki ga igra Cary-Hiroyuki Tagawa, in na nemški, v vlogi nacističnega oficirja Johna Smitha, Rufus Sewell.

Tagomi se iz stoičnega in s krepostjo obsedenega karakterja prelevi v človeka, raztrganega med vlogo vdanega kolesa v stroju imperija in dejanjem, ki bo kršilo njegovo zaprisego lojalnosti, toda potencialno rešilo mnogo življenj. Odloči se, da bo skupaj z izdajalskim nemškim oficirjem poskusil predati načrte za atomsko bombo Japoncem in tako preprečil vojno z izravnavo jedrskih moči. V Berlinu se namreč napoveduje boj za nasledstvo bolehnega Hitlerja, ki je dotlej preprečeval želje mnogih nacistov po vojni z Japonsko.

Nacistični oficir John Smith pa je vpet v iskanje skrivnostnih filmov, ki naj bi jih producirala enigmatična oseba s psevdonimom »Mož v visokem gradu«. Ti filmi so osrednji objekt interesa vseh strani. Iščejo jih tako nacisti in Japonci kot uporniki. Tako zaželeni so, ker prikazujejo resničnost, kot bi lahko bila. Filmi, katerih naravo in njihov pomen prva sezona še ne razreši, igrajo enako vlogo v svetu serije, kot igra serija v našem svetu. So sredstvo tako fascinacije kot prestrašenosti. Srečanje s svetom »das Unheimliche«, ki je takšen kot naš, le da poteka po vzporednih silnicah, svetom, ki bi se lahko zgodil, a se ni.

 

Motril je vajenec Domen Mohorič.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zgodba v nadaljevanki ni po predlogi PKD... Nadaljevanka je navaden ameriški patriotski jajc

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness