Zrcalce, zrcalce

Recenzija izdelka
15. 1. 2018 - 13.00

Drago poslušalstvo, lepo pozdravljeni v Serijskih motrilcih. A lahko verjamete, da v vseh teh letih nismo niti ene oddaje namenili seriji Black Mirror? Če količkaj interesa namenite serijam, ste kak del gotovo pogledali. Če ne, pa vam je vsaj kdo predlagal Black Mirror. Saj veste, eden tistih »ej, to pa res moraš pogledat« scenarijev.

Black Mirror je antološka serija, ki je leta 2011 začela izhajati pri Channel 4. Prvi dve sezoni imata po tri epizode, ki so izhajale tedensko. Nato je čez več kot leto in pol po drugi sezoni, decembra 2014, uletela epizoda White Christmas, ki je sprevržena do amena in ima, mimogrede, najvišjo oceno na IMDb – če se vam to zdi merodajno. Nato je pravice za distribucijo Black Mirror kupil Netflix in razlika je občutna. Najprej najočitnejša: vsi deli izidejo hkrati, namesto treh delov v sezoni jih je sedaj šest. Obenem je Charlie Brooker, glavni producent in idejni oče serije, dejal, da je začutil določeno nelagodje ob strnjenem gledanju delov iz prvih dveh sezon. Zato sta tretja in četrta sezona zastavljeni bistveno lahkotneje. Celo tako so se omehčali, da so nam na koncu četrtega dela četrte sezone postregli s srečnim koncem!

Preden povsem zabredemo v Black Mirror, je nekaj stavkov vredno nameniti antološkim serijam. Black Mirror žanrski navdih črpa iz ameriške klasike v sredini prejšnjega stoletja The Twilight Zone. Predvsem v ZDA je moč zaslediti oživljanje antoloških serij oziroma žanrsko adaptacijo. Uspeh American Horror Story, ki je bila tako kot Black Mirror premierno prikazana leta 2011, je utrl pot številnim drugim serijam. Seriji True Detective in Fargo se na primer tako kot American Horror Story poslužujeta istega trika: isti liki ostanejo celo sezono, ne samo del. Black Mirror je seveda proper antološka serija in liki se menjujejo vsako epizodo. Na ta račun umanjka poglavitna prednost, ki naj bi jo serije sicer imele pred filmi: namreč čas za razvoj likov in kompleksne zgodbe. Vendar je stava Black Mirrorja povsem drugje.

Poglejmo si, na primer, naslov. Kaj je black mirror oziroma črno ogledalo? Brooker črna ogledala vidi povsod – na stenah, na mizah, v rokah. Ja, tipu gredo blazno na živce vseprisotni telefoni, televizije in zasloni. Drznimo si iti še dalje: Brookerja moti, kako se je razpasel virtualni svet. Tega, prosto po Proustu, razumemo kot skupek potencialnosti, ki se uresničijo v dejanskosti. Kar na primer Deleuze najbolj čisla pri virtualnosti je njena neabstraktna idealnost, ki je dejanska, kljub temu da ni resnična. Ob tem spoznanju pa Brookerju zaledeni kri v žilah! Kako je z virtualnimi kopijami ljudi ali zavesti? So dejanski, ne pa tudi resnični. Je zato mučenje manjše, bolj milo in benigno? Black Mirror je štancanje temnih scenarijev v upanju, da se ne zgodijo. In naj vas pomirimo: se tudi ne bodo zgodili.

Da se ti scenariji ne bodo uresničili, lahko z gotovostjo trdimo, četudi splet poplavljajo videi tipa »5 primerov, kjer je serija Black Mirror napovedala prihodnost«. Ne, ne rabimo se bati. Leče, ki snemajo naš vsakdan, ga gotovo ne bodo diktirale na način, kot ga v tretji epizodi prve sezone. Okej, Kitajci bodo mogoče res uvedli kombinacijo družabnega omrežja in točkovanja. Zakaj bi imel špeckahle, če lahko vse tožari big data? #partija2020. No, povsem resno, tudi mimo tega verjetnega scenarija moramo Brookerju priznati, da ni tako naiven, kot se morda zdi na prvi pogled.

V intervjuju za Channel 4 je Brooker pred leti dejal, da se ne boji, da bo tehnologija zasužnjila človeka. Tehnologije ne namerava povzdigniti na mesto zlobneža, ki želi zavzeti svet. Ne, Brooker opaža, da smo odvisniki od tehnologije. Vsaka odvisnost pa ima svojo ceno. Treba mu je priznati point. Mislim, c'mon, obstajajo aplikacije, ki vam – zavoljo vaše lastne produktivnosti – omejujejo dostop do interneta. Obnašamo se kot odvisniki. A zgolj to, da je Brooker detektiral dober problem, še ne pomeni, da sta taki tudi njegova eksplikacija in razrešitev.

Nasploh četrta sezona, ki je izšla 29. decembra lani, se zdi idejno povsem izžeta. Prvi del je z nostalgičnim startrekastim priokusom zgolj dovolj skrhal utečeno futuristično ali postapokaliptično estetiko. Ostali deli so bolj kot ne reciklaža fragmentov iz prejšnjih epizod. S tem nikakor ne mislim na t. i. velikonočne jajčke oziroma Easter eggs, ki pa jih je menda v četrti sezoni polno. Če pa avtoreferenčnost in skrivanje namigov, da se ves Black Mirror dejansko dogaja v istem univerzumu, ni krik ustvarjalne krize, potem pa res ne vemo, kaj je. No, po samem dnu pa kot nasedla barka serija nedvomno pluje v peti epizodi zadnje sezone. Takrat je morda že težko ločiti, ali vas bolj nervira povsem prežvečen slog ali vsebinsko povsem nejasna in skopa epizoda. Roboti-psi, ki so seveda vrstni ubijalci, preganjajo ljudi, ki hočejo iz skladišča nek paket. O motivaciji enih ali drugih – nič. O svetu, kjer se dogaja – zelo malo. O možnostih aplikacije na resnično življenje … vso srečo!

Preden nas povsem požro zublji gneva ob šepajoči četrti sezoni, se vendarle spomnimo, da serija ni bila od nekdaj povsem zanič. Potrebna je le pravšnja umestitev. Še pomnite, ko smo omenjali intervju s Charliejem Brookerjem za Channel 4? Tam je pravzaprav lepo začrtal Black Mirror. Pravi, da ga je pri The Twilight Zone navdušila epizoda, kjer je bil Burgess Meredith knjižni molj, a zadnji človek na svetu. Sklene, da se bo ubil, a pred tem pojde v knjižnico. Tam ugotovi, da ima obilico časa, ki ga lahko preživi tako, da prebira bukle, ki jih nikoli ni mogel v miru brati. V tistem mu padejo očala na tla in se zdrobijo, tipček pa čisto zlomljenega srca zajoče. Sledite? Gotova smrt, nato obet sreče, ki se jo takoj potepta. Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kaj najhujše sranje v deželi je tej? No, to naj bi bil Black Mirror, in tako si Charlie Brooker predstavlja dober televizijski program. Še pomnite tisti meme »some people just want to watch the world burn«? No, to. Za vsako ceno.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kdor ni spoposben razumeti epizode "robot-pes" in potrebuje ponujen celoten okvir, kje se zgodba dogaja, kdo so osebe v njej in podobne trivialnosti - ni sposoben kančka abstraktnega razmišljanja, to dokazuje tudi naslednja trditev, da ni možne aplikacije na resnično življenje. XD

V primeru take ocene se golo navajanje filozofskih konceptov izkaže zgolj kot nabiranje točk pri bralcu, da avtor izpade intelektualno.

Some people just don't get it.

Men se zdi, da je to razpredanje o tehnologiji kot velikemu sovražniku vsega lepega, človeškega in vrednega spoštovanja zares dosadno. Tud Black mirror v tem pogledu ne odstopa spet tolk, da bi si človk izpahnu čeljust od začudenja, čeprav stvar je vsaj en tolk gledljiva. Četrta sezona se mi je v luči te ambivalentnosti do vsega skup zdela res še kar brezidejna, čeprov se mi pa zdi, da obstaja ena dost očitna razlika od večine prejšnjih sezon, in sicer je blo prej velik teh prikazov tega, kako so "normalni" ljudje soočeni s tehnologijo, kako jo uporabljajo in kako se jim kažejo posledice (večinoma škodljive, včas tud kak happy end, ja). Kar se mi zdi u četrti drugač, je to, da večinoma prikazuje že itak na pol psihopatski folk, ki tko al drgač izrablja/se sooča z zmožnostmi tehnologije v svojem lajfu ("poveljnik" od USS Callister, una panična mama v delu Arkangel, una bejba, ki v delu Crocodile začne pobijat vse po spisku, maščevanje dekleta v Black Museum itd.). Bl se mi zdi poudark na tem, kaj se zgodi, če se folk ne zna kontrolirat, kot pa še vedno na tehnologiji sami kot enmu bavbavu - kar je v bistvu vseen mal osvežujoče. Najbolj lame mi je bil v bistvu un del, v katerem ti "sistem" rihta zmenke - tok faking lame poanta, k da bi jo Aljoša Bagola napisal. Roboti-psi so v resnici super v tem pogledu, ker delujejo kot nekakšna scary-žalostna relikvija. Pač tam stražijo neko brezvezno skladišče in ubijajo prišleke, čeprav je najbrž razlog, zarad katerga to počnejo, že zdavnaj prenehal. Ne bi pa reku, da se ne da razbrat motivacije enih in drugih: robokužati pobijajo, ker pač majo taka navodila in ker jih je nekdo očitno "pozabu" deaktivirat, človečki pa očitno živijo v nekem postapokaliptičnem scenariju in iščejo načine, da preživijo (ti konkretni akterji so iskali neka zdravila, ki bi nekomu rešila življenje). Ajde, ne pravm, da je to glih nek najhujši plot, ampak neke sorte motivacija pa že je.

Rivajvl Twilighta. Ene jim je ratalo realizirat v kontekstu v večini pa so zgolj štanc. Vsaj četrta sezona. Kljub temu še vedno serija, ki v poplavi čistih nebuloz vsaj malo popestri večer.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.