- V sklopu RŠ Pokvirja o trans fem stripih Super Late Bloomer Julie Kaye in The Pervert Michelle Perez in Remy Boydell.

- Poročilo z londonskega MCM Comic cona.

Pozdravljene drage poslušalke, v današnjem posebnem odlomku stripofilije, ki spada pod letošnji sklop Pokvirja, kvir programa Radia Študent v mesecu ponosa. Danes se bomo tako posvečale kvir stripu, specifično trans femme stripu, torej avtoricam, ki se nahajajo na feminilnem delu spektra transspolnosti. Govorile bomo predvsem o delih z dobro reprezentacijo trans feminilnih likov in njihovih izkušenj, saj tega trenutno primanjkuje, čeprav deljenje sličnih zgodb za mnoge nosi nepopisen pomen.

V ospredju bosta danes predvsem dva stripa, Super late bloomer Julie Kaye in The Pervert avtoric Michelle Perez in Rêmy Boydell. Obe deli se ukvarjata z življenjem trans feminilnih oseb, pri čemer ga predstavljata na realen, neolepšan in spoštljiv način. Težkih tematik se lotevata naravnost, brez vsakršnih zadržkov.

Pri reprezentaciji katerihkoli trans likov pogosto pride do hitrega popreproščanja, reduciranja na stereotipne trope in pretvarjanja, da je v resnici vse v redu. Zagotovo obstajata prostor in čas za tako pozitivno in pomirjajočo reprezentacijo, predvsem pri otrocih in mlajših, ki to pozitivno sliko potrebujejo. Vendar se je vseeno potrebno zavedati, da se trans osebe, ki se dejansko spopadajo s težavami resničnega sveta na dnevni bazi, pogosto počutijo popolnoma odmaknjene in odtujene od tovrstnih zgodb.

Velikokrat slišimo, da je kriterij za ocenjevanje dobre reprezentacije avtentičnost. Sliši se zelo izmuzljivo in težko oprijemljivo, vendar jo najlažje lahko razumemo kot prepoznavanje lastnih izkušenj v prebranem. Največkrat so to specifične izkušnje, ki jih lahko izkusijo ali jih večinoma izkušajo pripadnice zastopane skupnosti. O teh specifičnih doživljanjih se načeloma ne govori veliko, sploh zunaj krogov skupnosti, ki jim bralka pripada, zato je pogosto še toliko bolj pomembno, da taka dela obstajajo. Obenem služijo kot opora bralki, sporočajo ji, da ni sama, hkrati pa prispevajo k senzibilizaciji širše javnosti.

Kolekcijo dveh avtobiografskih stripov Julie Kaye z naslovom Super late bloomer sestavljata Super Late Bloomer: My Early Days in Transition in njeno nadaljevanje My Life in Transition: A Super Late Bloomer Collection. Oba stripa sledita isti formi: vsako stran polni dnevniški popis enega doživljanja ali misli v treh panelih. Vsaka stran je označena z datumom, življenje avtorice pa tako spremljamo kronološko. Že format sam nam torej narekuje posebno strukturo branja in vzpostavlja iskren in intimen odnos med bralko in avtorico, saj je bralki dovoljeno raziskovati globine avtoričine intime.

Julio Kaye spremljamo od začetka njenega preispraševanja spolne identitete, skozi njene težke, neprijetne in strašljive prve dni tranzicije, do življenja ponosne, samozavestne in zadovoljne trans ženske. Sledimo ji ob vsakem koraku njenega življenja, ki je pripovedovano skozi očišče njene tranzicije. Klasične zgodbe torej ni, obstaja le serija dnevnih risb, ki nam podajajo možen vstop v razmišljanje in občutenje avtorice v določenem trenutku njenega življenja. Strip tako prepušča bralki, da se sama odloči, kaj bo odnesla od branja tega izreza iz avtoričinega življenja.

Avtorica v glavnem dela kot animatorka in to se odraža tudi v njeni risbi. Risankaste ekspresivne podobe in vizualno artikulirani gibi bralki pomagajo pri tem, da lažje dostopa in prebavlja nekatere težje teme, ki jih strip obravnava. Črno-bela sličica ne služi kot spremljevalka vnosu dnevniškega zapisa, ampak drži bolj obratno. Tekst nam samo pomaga bolje kontekstualizirati ali dodatno obrazložiti čustvo, ki ga avtorica prikaže s svojo risbo. Trije paneli na dan pa so tudi ravno pravšnji, saj jih Kaye lahko obenem vsak dan zanesljivo polni, hkrati pa predstavljajo dovolj prostora, da od vsakega dneva odnesemo koherentno misel, ki se nato nabira v skupni kolaž.

Tematike, ki jih Kaye naslavlja, so predobro znane vsaki trans ženski, čeprav je zgodba izrazito in zgolj njena. V stripu z nami deli svoje izkušnje razkritja partnerki, družini in prijateljem, prebijanje skozi vse neprijetne postopke, ki so del medicinske tranzicije, in vsakodnevne nevšečnosti, kot so misgenderanje in passanje. Obenem pa smo lahko priča tudi vsem lepim trenutkom, ki jih avtorica izkusi skozi svojo tranzicijo in zaradi nje. Z njo lahko doživljamo novo veselje in zaupanje, ki ga čuti do sebe, lahko jo spremljamo, ko vstopa v nove, prijetne in vznemirljive odnose ter kako se razvija in raste kot oseba.

Prva knjiga je posvečena predvsem njenim zgodnjim izkušnjam v tranziciji in je tematsko temnejša in pogosto veliko bolj boleča. Enako kot tudi mnoge trans ženske doživljajo začetek svoje tranzicije. V prvem delu je risba še veliko bolj groba, odraža težke čase, ki jih preživlja avtorica. Druga knjiga pa je kontrastno pozitivnejša, risba je čistejša, avtorica se počuti že dokaj udobno v svoji koži, težji deli tranzicije pa so že za njo. Tako se bolj posveča svojemu ljubezenskemu življenju, prijateljem in družinskim odnosom in kako na vse to vpliva dejstvo, da je trans ženska.

Strip je zaradi vseh teh razlogov eden od najboljših primerov reprezentacije trans žensk in njihovega doživljanja. Brez olepševanja in narekovanja, kako naj se počutimo ob branju, deluje bolj kot izpoved kakor pripoved. Vse, kar lahko preberemo v panelih, je resnično doživljanje osebe in že to samo dejstvo je dovolj, da strip nosi veliko moč. Njeno celotno življenje pa se ne vrti zgolj okoli dejstva, da je trans, pogosto lahko spremljamo, kako se avtorica samo druži s prijatelji, premišljuje o svojem odnosu ali hiti, da pravočasno dokonča delo. Tudi ta odločitev, da popiše bolj vsakdanje elemente svojega življenja, je ključna, da se lahko z njo zbližamo še na tej ravni. Tako torej strip deluje in resnično je avtentičen.

Pomen, ki ga ima strip, kot je Super late bloomer, za trans in širšo kvir skupnost, je nepopisen. Lahko služi kot nekaj, kar v osebi vzbudi prvo misel o nadaljnjem raziskovanju spolne identitete. Lahko deluje kot opora za vse, ki se med tranzicijo ali med spopadanjem s svetom kot trans oseba počutijo osamljene. Včasih je dovolj samo, da veš, da nisi sam, in da je to, kar čutiš, resnično, popolnoma legitimno in običajno. Seveda pa lahko služi tudi kot sredstvo za širjenje ozaveščenosti o trans osebah, o njihovih izkušnjah in težavah, s katerimi se morajo soočati.

Drugi strip, ki je prav tako odličen primer dobre reprezentacije, se imenuje The Pervert. Že samo ime stripa ima dvojen pomen. Po eni strani naslov ironizira to klasično konzervativno oznako trans žensk kot perverznežev, ki si le želijo vstopa v ženske prostore. Podobno, kot je to storila kvir skupnost, vzame žaljivko in si jo ponovno prilasti, jo na ta način vzame v svoje roke in s tem pridobi nadzor nad njenim pomenom. Po drugi strani pa nam naslov na dlani podaja glavno temo stripa, govori namreč o trans ženski, ki si s seksualnim delom plačuje svojo medicinsko tranzicijo.

Avtorici v stripu naslavljata zelo težko, žalostno in bolečo realnost, v kateri se znajdejo mnoge trans ženske. To počneta na spoštljiv in nikoli moralističen način. Seksualnega dela nikoli ne obsojata, nikoli pa ga tudi ne poveličujeta. Predstavljeno je kot ključen del protagonistkinega vsakdana, kot služba, ki jo opravlja, da doseže svoj cilj. Strip je temačen, melanholičen in resnično žalosten. Nikoli ne olepšuje težkih situacij, obenem pa ne sili bralke k sočustvovanju, to nalogo pusti njej sami. Michelle Perez, ki je pisala zgodbo, je povedala, da je vanjo izlila ogromno svojih lastnih življenjskih izkušenj. Strip, čeprav kot fikcija, nosi močan avtobiografski naboj.

Protagonistka, Felina, skozi strip opravlja različna dela, kot so delo v klicnem centru, v tovarni in v proizvodnji, dopolnjuje pa ga s seksualnim, da lahko plača stroške svoje tranzicije. Protagonistko spremljamo v različnih segmentih njenega življenja, ko opravlja raznoliko delo, vendar so vsi postavljeni v relativno časovno bližino. Zgodba ne poteka strogo neprekinjeno, vendar je sestavljena iz serije kronološko nanizanih obrisov, ki skupaj tvorijo koherentno pripoved.

Glavni tematiki sta zelo jasno seksualno delo in življenje kot trans ženska. Medsebojno sta močno prepleteni, saj eno hkrati omogoča in onemogoča drugo. Felina svojega spolnega dela nikakor ne želi opravljati kot ženska, saj je to nekaj, kar želi po tranziciji pustiti za seboj oziroma se od tega poskuša na nek način distancirati. Gre celo tako daleč, da med opravljanjem svojega dela zakriva fizične lastnosti, ki jih je pridobila skozi svojo tranzicijo. Ta pa je zanjo mogoča le, če s tem delom nadaljuje. Tako je ujeta v situaciji, v kateri obenem mora aktivno trpeti, da bi lahko v prihodnosti zaživela življenje, kot si ga želi. Perez je povedala, da je s knjigo želela implicitno nasloviti tudi vprašanje razreda. Niti njej niti Felini ne bi bilo treba prenašati vsega gorja, če bi imeli ustrezno zdravstveno oskrbo in socialno podporo.

Strip sestavlja mreža šestih velikih panelov na stran, ki so ločeni z dobršnim delom vmesnega belega prostora, občasno pa srečamo tudi kakšno celostransko ilustracijo. Na ta način strip deluje še intimnejši in bližje bralki, saj se lažje zatopi v velike podobe znotraj panelov. Obenem pa nam čista forma šestih okvirčkov na stran ponuja solidno, nespremenljivo strukturo, znotraj katere se lahko avtorici spopadata s pretresljivimi temami.

Odločitev striparke, da bodo vsi liki prevzeli vlogo antropomorfnih živali, je bila zelo premišljena in namerna. Skozi predstavljanje občutljivih vsebin preko nečesa ne popolnoma človeškega tako obenem gradita neko distanco, hkrati pa usmerita pozornost na tisto, kar je resnično pomembno. Remy Boydell v svojo risbo pogosto vpeljuje like, podobne klasičnim ikonam stripa kot sta Garfield in Snoopy. S tem želi doseči, da se bralke v neprijetnih situacijah počutijo vsaj približno lagodno zaradi znanih podob, obenem pa jih spretno uporablja tudi za subverzijo bralkinih pričakovanj.

Avtorici nista želeli povedati klasične trans zgodbe. Boydell je celo povedala, da je bila njena edina predhodna izkušnja s trans stripom oz. zgodbo taka, v kateri je bila glavna junakinja umorjena. Tudi Perez je močno nasprotovala pogosti narativni odločitvi, pri kateri so trans ljudje zgolj žrtve nasilja in umorov. Zato v stripu lahko spremljamo tudi prizor, v katerem naključni delavec verbalno napade mimoidočo Felino. Sita vsega vso svojo jezo uperi nanj in ga brutalno pretepe. Kljub nasilnemu prizoru je v tem nekaj katarzičnega, sploh po vseh letih prikazovanja zlorab in nasilja nad trans osebami, slednji prizor deluje kot moment, v katerem avtorici zopet vzameta klasično trans zgodbo v svoje roke in jo povesta po svoje.

The pervert se tako na nobeni točki ne zadržuje. Bralki predstavi brutalno resnico brez napotkov, kako naj jo interpretira. Brez moralnih sodb, brez srečnega konca in brez sladkega sporočila strip bralko globoko zadane. Nikakor ni prijetno branje, vendar je primer ene od najboljših reprezentacij zgodbe trans feminilne osebe v stripih in celo širše, v medijih nasploh.

S tem zaključujemo današnji tematski sklop stripofilije. Ključ do dobre trans ali katerekoli reprezentacije so torej iskrenost, ranljivost in neposrednost. Vsaka od nas potrebuje zgodbe, na katere se lahko naveže, v katerih se lahko najde, toda te zgodbe niso venomer zgolj srečne in popolne. Resničnost je pogosto veliko krutejša in neprizanesljiva. Zato včasih potrebujemo tudi negativne izkušnje drugih, da lahko lažje predelamo lastno žalost in trpljenje, še posebej, če so tako nišne in specifične, kot so izkušnje trans oseb.

Vir slike: www.juliakaye.com