Peter Kuper je ime, ki se v slovenskem stripovskem prostoru pojavlja že drugič v enem letu. Natančneje, že drugič lahko beremo prevod enega od njegovih stripovskih albumov. Vmes je v Stripburgerju 

izšlo še nekaj kratkih, predvsem antitrumpovskih stripov o aktualni ameriški politiki, a tokrat se avtor vrača k literarnim priredbam.

Septembra lani je pri Forumu Ljubljana izšla zbirka njegovih stripov, narejenih po kratkih zgodbah Franza Kafke. Teh se je avtor lotil bolj stilizirano, z močnimi kontrasti in veliko simbolizma. Album Srce teme, ki je letos izšel pri LUD Literaturi, je veliko bolj realističen, zvesteje sledi originalni zgodbi, namesto močnih črnih zaplat pa prevladujejo odtenki sive. Le možiclji so manj mehki, kot kafkovski protagonisti. V Srcu teme so ljudje v resnici zelo frankensteinovski, visoki, oglatih potez in podolgovatih glav. 

Tudi tokratni album je, kot že omenjeno, priredba literarne klasike. Originalna zgodba je bila objavljena na prelomu prejšnjega stoletja, sprva kot podlistek v Blackwood’s Magazine, kasneje tudi v obliki romana. Napisal jo je v Ukrajini rojeni Józef Teodor Konrad Korzeniowski, bolje znan kot Joseph Conrad. Pripoved govori o resničnih dogodkih, ki jih je pisatelj doživel na svojih potovanjih po okupiranem belgijskem Kongu konec 19. stoletja. Tam je služil kot kapitan parnika Roi de Belges , Belgijski kralj. 

Petra Kupra, ki danes uči na Šoli za vizualne umetnosti v New Yorku, je roman pritegnil, tako kot so ga že prej pritegnile druge zgodbe iz svetovnega literarnega kanona – ne le zato, ker sta Conrad in Kafka slučajno umrla istega leta. Prej bi lahko rekli, da zato, ker ga privlačijo eksistencialistična dela, ki prevprašujejo družbeno strukturo. Pred tem je v strip že priredil dela Uptona Sinclaira in Roberta E. Howarda. Pred komaj dvema letoma v izvirniku izdan strip Srce teme je tako zgolj novo poglavje avtorjeve ljubezni do stripovskih priredb.

Roman Josepha Conrada so ob izidu, pa tudi kasneje sicer radi kritizirali – predvsem zaradi njegovega odnosa do domačinov, ki naj bi bil prepotenten in sovražen, kakršen je bil tudi odnos belgijskih okupatorjev. Piscu so zato očitali rasizem. Povsem obratno bi lahko rekli za Kupra, ki je ravno ta zeitgeist, ki je bil sam po sebi rasističen, odlično kritično prikazal. 

Krutosti nekdanjega belgijskega kralja Leopolda II. so danes že dobro znane. Kuper je to razčlovečenje izpostavil že s tem, da si prebivalci Konga z belci v stripu pravzaprav sploh ne upajo govoriti. Ne zato, ker ne bi znali, ampak zato, ker oblastniki z njimi ravnajo slabše kot s tovorno živino. V stripu jim je tako namenil zgolj kakšen oblaček ali dva govora, sicer pa so raje modro tiho. A po drugi strani nam risar občasno, a ves čas, nekje v ozadju prikazuje tragične prizore domačinov, ki se vedno skrivajo in na katere obrne pozornost zgolj z zvoki, kot sta žvenketanje verig ali udarci z bičem. Med belgijsko okupacijo je bilo v Kongu pač bolje biti celo piščanec kot temnopolti domačin, saj piščancev pred smrtjo niso mučili.

Že sama Afrika je v delu opisana kot nekaj oddaljenega – tako od misli kot od civilizacije, celo od razuma, ne le prostorsko glede na Evropo. Prav tako so opisani tudi nativci – kot čudna bitja, s katerimi imajo Evropejci bore malo stika, razen če se domačin znajde na drugi strani palice, ki udriha po njem. Zdi se, da gre za neka skrivnostna bitja, ki živijo v gozdu – bitja, ki so vedno tiho, vedno opazujejo in katerih edina funkcija je izčrpavajoče delo in umiranje ob robu ceste.

Odnos do domačinov je sicer le obrobje zgodbe, ki se osredotoča na iskanje gospoda Kurtza, človeka, čigar ime v slovenskem prevodu izpade še bolj smešno, saj je tip res totalen dick. O njem govorijo kot o nekakšnem polbogu, ki je iz osrčja džungle trgoval s slonovino. Gospoda nazadnje le najdejo in prav on je lastnik srca teme, o katerem govori naslov.

Strip je po formatu narejen kot zgodba v zgodbi, ki jo pripoveduje nekdanji kapitan rečnega parnika na neki drugi plovbi, na kateri je samo potnik. In kot Kuper sam razloži v uvodu, je za “sedanjik” zgodbe, torej za kapitanovo sedenje na ladji med pripovedjo, uporabil pero in črnilo. Štorijo o preteklosti, torej samo pripoved, pa je od osnovne zgodbe ločil tako, da so robovi sličic, ki so bili prej ravni, po novem valoviti. “Kot bi bili narisani s tresočo roko, s črnim svinčnikom in čopičem.” Kapitan se dogodkov pač nerad spominja.

Kakšnemu filmoljubcu se morda že svita, od kod mu je znana zgodba o temnem srcu. Francis Ford Coppola jo je uporabil kot osnovo za film Apokalipsa zdaj, samo da jo je prestavil v čas vietnamske vojne. Sorodnost del so opazili tudi pri Slovenski kinoteki, ki bo film predvajala v sklopu spremljevalnega programa bližajočega se Festivala stripa Tinta, na katerem bo Peter Kuper tudi gostoval. Projekciji filma bo v torek, 5. oktobra, sledila še okrogla miza o trojici roman-film-strip.

Avtorica recenzije verjame, da imate do začetka oktobra še dovolj časa, da v roke vzamete pričujoči strip. Morda že zato, ker se LUD Literatura zelo redko loti izdaje stripa in še takrat redko udari mimo. Upali bi si reči, da tokrat zagotovo ni, saj je strip Srce teme ganljiva zgodba o medčloveških odnosih, rasizmu, kolonializmu, krutosti, ki jo v nas zbudi postavljanje na višji družbeni položaj, in nenazadnje o potencialu človekove psihe, ki se lahko hitro obrne v eno ali v čisto drugo smer.