Gian Alfonso Pacinotti je avtor obsežnega grafičnega romana Dežela potomcev. Pri Stripburgerju je strip sicer izšel pod njegovim psevdonimom Gipi. Niti pod imenom niti pod psevdonimom, kaj šele v mêsu, pa se ta skrivnostni risar ni prikazal na nobenem od balkanskih stripovskih festivalov, celo tam ne, kjer so ga letos napovedovali kot glavnega gosta. K sreči ga je Forum Ljubljana vseeno izdal, saj so morali roman le prevesti, brez srečanja iz oči v oči. Vlogo prevajalca je prevzel Bojan Albahari.

Albaharijevi prevodi so ponavadi izraženi v živosti jezika in v umeščenosti v sodobnost. Tokrat pa je naredil kapitalno napako, ko je ubral pot večine slovenskih produkcijskih studiev, ki se ukvarjajo s sinhronizacijo. Imbecilna, neumna in primitivna skupnost, ki jo v stripu odkrijeta “potomca”, govori kako drugače kot v štajerskem dialektu. Če je še Disneyu uspelo po dolgih letih končno preseči tradicijo umeščanja glasov temnopoltih igralcev zgolj za vloge mrhovinarjev in podgan, potem je tudi čas, da štajerski dialekt nehamo enačiti z neumnostjo.

Izpostavili bomo še eno napako stripa, ki je bil izdan v zbirki Ambasada Strip. Gre za fenomen, na katerega je opozoril že Tomaž Grušovnik na pogovoru ob izdaji še enega pri Stripburgerju izdanega stripa, Sin očeta medveda, v knjigarni Azil. Noben od obeh omenjenih stripovskih albumov nima označenih številk strani, zato je sklicevanje na katerega od kvadratkov ali strani z namenom referenciranja na strip pravzaprav nemogoče.

Ob omenjanju stripa Sin očeta medveda in ob njegovem vzporejanju ob bok novoizdane Dežele potomcev lahko opazimo tudi nekaj podobnosti. Oba se bolj kot z besedo izražata s sliko. Dežela potomcev tudi z govorom, ki ga pri Sinu očeta medveda ni. Oba sta izjemno obsežna in risbe obeh so deloma groteskne. In seveda, oba je prevedla in izdala ekipa Foruma Ljubljana. Gipi se v primeru primerjanja obeh stripov veliko bolj drži naturalizma, pa tudi izpolnjenih črnih površin praktično ni. Tam, kjer so, pa so sestavljene iz množičnih potegov črnega peresa in nikakor niso iz ene plasti.

Dežela potomcev je v prvi vrsti distopija. Napoved prihodnosti, ki se bo zgodila, ko se bo zemlja zastrupila s plini. Preživeli iz bunkerja bodo zgradili svojo vero, ki bo večinoma ubijala ljudi, prerokovala pa bo njihovo prihodnost iz mladih muck. Vseeno pa se bo nekaj posameznih hipijev odselilo v divjino in se poskušalo izogniti pobesneli in podebiljeni skupini “Štajercev”.

Zgodba izpostavlja človeške slabosti, kot so pohlep, žlehtnoba, slepo verovanje, idoliziranje, sebičnost in podobne. Skozi te slabe strani se ponavadi vsaj za trenutek - oziroma kvadratek ali dva - posamezniki navidez zamislijo, a nadaljujejo v stari maniri. Svoj prav v tem svetu brez pravil potrjujejo tudi z ubijanjem. Brezizprosno. Gipi preračunljivo vseeno svet zariše tako, da je tudi v največjem zlobnem leglu “Štajercev” moč najti nekaj dobrega. Slabosti, kot so bile prej naštete, pa ima očitno za tako naravne, da se prenašajo kar prek DNK.

Omenjena prevpraševanja ne morejo izpodbiti dejstva, da gre za kvalitetnega avtorja in izreden, čeprav morbiden in ekspresiven strip. Avtor je bil pred tem nagrajen že večkrat, med drugim tudi v Angoulêmu, največjem evropskem stripovskem festivalu. Dežela potomcev pa je za januarsko edicijo festivala, z letnico 2018, uvrščena na seznam nominirancev za prestižno nagrado Fauve d’Or. V primeru zmage bi bila to že njegova druga. Prvo je prejel za Zapiske za vojno zgodbo leta 2015.

Pozna pa se mu tudi udejstvovanje pri filmu, predvsem po načinu montaže. Nenazadnje pa na to nakazuje tudi raznolikost kotov “kamere”. Scenarij na začetku vzpostavi napetost, ki jo razkriva po korakih, ravno tako hitro, da boste strip verjetno hoteli prebrati, še preden zaspite. Ker je obsežen, si boste morali res vzeti čas. Ampak pri tem pozabite na Pobesnelega Maxa ali na Blade Runnerja. Tokratna distopija se dogaja v močvirju. Sredi mirnega, širnega jezera. Kjer samo vsake toliko naplavi kakšno truplo.