Berite Hardfuckerse!

Berite Hardfuckerse!

Recenzija izdelka
10. 5. 2018 - 13.00

Za začetek en disclaimer. Tistim, ki strip oz. stripovski roman Hardfuckers Zorana Smiljanića že poznajo, ne bo pričujoče besedičenje povedalo ničesar novega. Sledeče besede so namenjene neposvečenim. Tistim, ki se jim tudi danes zdi kakršnokoli pizdakanje glede bivšega političnega sistema ali rojstva tako zvane 'naše' države jalovo, nesmiselno, neteoretsko početje. Tistim, ki so jim kri, scanje, sperma, umazanija, blato in smrad pač pod pasom, ker ne razkrijejo nobene nove vednosti ali teoretične teze. Taki čistuni bi dobili v pričujočem stripu že na prvih straneh strel v glavo. Tako naj se napove Hardfuckers, pravi pravcati slovenski ep v stripu, ki obračuna z vsem človeškim govnom, ki smo ga, brez skrbi, sposobni proizvesti tudi na tej strani Alp. Ali Kolpe.

Pred kakimi petnajstimi leti, ko je pišoči dobil ta strip prvič v roke in se nato odpovedal vsem pubertetniškim delikvencijam - razen masturbaciji, za katero v stripu ne manjka vzpodbud –, se mu je dobesedno pred očmi popolnoma spremenila podoba svetle Slovenije in malce obskurnejše, a ipak herojske Jugoslavije. Zgodba povzroča nelagodje, in ko te bukvica spusti iz objema, se začno tresti roke. Ne samo, da konkretno razčefuka morebitne družbene iluzije, po tem stripu res ne moreš več enako brati slovenske politike, kamoli hrabrih partizanskih spominov.  

Glavna premisa stripa je zgodba o 'The Original Hardfuckerju', Jakobu Ostermanu, človeku, ki obenem režira preživetje lastne riti, po lastnoročnem spletu okoliščin pa je še tipični stric iz ozadja lokalne socialistične oblasti. Od leta 1938, ko mu tovariš Walter osebno določi prvo mesarsko nalogo v korist delavske revolucije, do časa slovenske osamosvojitve spremljamo pot drznega altruista, ki praktično pleza čez trupla. In - preživi. Morala v lajfu in v Hardfuckersih služi samo mrtvim. A tu nismo zaradi zgodbe ate Jakoba.

Okoli zgodbe prekaljenega starega komunista, ki bi pokopal tudi Jamesa Bonda, če bi mu prekrižal pot, se v obzgodbah drugih likov v Hardfuckersih avtor dotakne tem, ki so za slovensko javnost preprosto nočna mora. In to ne v obliki Janeza Janše, temveč precej precej huje. Nepredstavljivo huje. In zakaj nepredstavljivo? Ker takih zgodb preprosto nihče ni produciral. Ali objavljal. Ne danes, kaj šele v zagonetnih letih od 87. do 91. Slovenija je pač lepa in pridna dežela. Da bi takrat kak Boris A. Novak pisal o prvih slovenskih teroristih, ki jim uspe krvavo razkosati tako vojašnico JLA kot zminirati glavno postajo milice? Ma ja. Da bi kaka Svetlana Makarovič pisala o propadli ženski, ki se kurba za preživetje, kako iz gole intimne potrebe fuka z mentalno precej omejenim silakom? He. Da bi kak Drago Jančar pisal o častnikih JLA, ki do kraja obubožanim slovenskim proletarcem in intelektualcem prodajajo pokvarjeno svinjetino, od katere začnejo crkavat kot muhe? Japajade.

Ni kaj, Zoran Smiljanić si je predstavljal nepredstavljivo in v nekaterih primerih zagotovo zadel. Saj je na slovenske ulice tudi prvi pripeljal tanke jugoslovanske armade. In to par let prej, s tem pa pojebal vse iluzije nove slovenske države. Od deviantnih slovenskih radikalcev, ki iščejo rebra svetega Cirila z namenom politične propagande 'novega slovenstva' – kar potem dejansko postane štima 'novih zgodovinarjev’ s karantanskim panterjem vred –, do nesposobnih izseljencev, ki pridejo nazaj v Slovenijo prat svojo lastno slabo vest. Prizor, kjer Luka, bodoči slovenski samomorilski terorist, ki že s svojo grafično podobo in brezkompromisno anti-teorijo globoko ustraši, vtakne pištolo v gobec svojemu izseljenskemu bratu Joži, potem pa mu ga zdrka in mu celo pusti preživeti, je definitivno bolj mikaven od Žižkovih kvazi disidentskih tekstov. Ironija, da častihlepni zgodovinar ostane pokopan s prazno skrinjo slovenskih zakladov, ki so jih farji skrivali še pred Turki in kasneje komunisti, pove o zgodovinski in kulturni podstati slovenstva precej več od ustaljenih idej ali celo ideologij. Največ smo torej zafukali prav sami, Švab in Lah sta bila samo zraven; za medsebojno sovraštvo še Hrvatov ne rabimo.  

Daleč stran od iluzij nove ali stare ideologije se dogaja še paralelna zgodba mentalnega omejenca Zokija, ki na svojem življenjskem potovanju spozna prav vso personificirano govno takratne slovenske družbe – pravičniška, a posledično mrtva slovenska drhal; hrabri in prevarantski bosanski bratje, ki tudi pocepajo; nazorno portretirane ženske in njih nezavidljiv status v tem ali onem sistemu, tej ali oni 'kasti' - nekaj jih celo preživi; in kakopak gniloba bivšega sistema in nevarna doba tranzicije. Z njegovimi očmi vidimo, kaj se zgodi, če se realnost skozla na ideologijo in poščije na slovensko majhnost. Še preden uporabi pištolo.

Kar se vizualnega pristopa tiče - ipak govorimo o stripu - nas Smiljanić zapelje prav v prvem delu tega Striptiza opisane vulgarnosti; kapljice dežja se mešajo s spermo, krvjo, zadnjmi izdihi in vonjem po smodniku. Mojster je pač frik na sluzaste detajle in na masovne strelske obračune. Včasih res krompirjevsko zaobljena risba samo še potrjuje vulgarnost risanega; igra kadrov je še posebej divje dinamična v zadnjem, sklepnem prizoru – strelski obračun na britofu, baj d vej -, ko strip bereš hitreje, kot ga dojemaš. Skratka, stripu nikakor ne moremo očitati ničesar, niti si ne upamo, še posebej, ker je ata Jakob preživel in je še vedno na prostosti ...

Hardfuckerji niso pisali samo zgodbe okoli leta 38’ ali 91', pisali so zgodbo tudi leta 2011 ob ponovni izdaji, pišejo pa tudi leto 2018. Danes ne bo všeč ne komunističnim zanesenjakom, niti ne desnim poduhovljenim čebrom. Ne bo všeč ne feministkam in ne čefurjem, ne anarhistom in ne sistemskim pizdam. Ljubili pa ga bomo predvsem tisti, ki vsaj slutimo neverjetno deviantnost zgodovine in vso govno človeškosti tistih, ki jo pišejo. Ravno zato bi ga morali, poleg vseh prej naštetih, brati tudi v osnovnih šolah. Še posebej zaradi seksa in nasilja. Ideologija pride na vrsto malček kasneje, jebiga. Odličen šolski poduk, kaj se dogaja, ko gre politika in z njo družba, praktično rečeno, – v kurac. Tu gre še posebna pohvala Zoranu Smiljaniću, ki je dokazal, da vsaj v enem primeru Slovenceljni nismo vsi poniglave filozofske pičkice. In seveda vsa čast Mladini za dosledno izdajo materiala v izredno občutljivem času. Takrat, ko je še imela jajca.

*

Opomnik: V torek, 19. 6. 2018, bodo špikerji in tehniki Radia Študent na junijskem Stripolisu v Komuni Kina Šiška strip Hardfuckers v zvočno-vizualni podobi uprizorili v živo. Vstop prost. Jebeno bo na trdo! 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

sej to.
jaz mislim, da počasi je treba narediti neko samosvojo fuzijo novinarskega žanra. namreč glede na to, da novinarje in raziskovalce, ta dobre, ki vohljajo za pizdarijami - vse bolj šicajo kot muhe - ne bi bilo slabo razviti se naprej, eno stopnjo višje, da v bistvu esejsko in argumentirano, narediš s svojim stavom tako pizdarijo, da bralcu odpihne mozak in da v bistvu - vse kar preostane tipu ali bejbi, ko esej ali članek prečita JE - da odpre usta in nekaj časa molči.
če ti uspe priti do te točke kot novinarju ali raziskovalcu je res kul. ker si varen in v bistvu predstaviš in izcuzaš vse možne perspektive in se na koncu v bistvu ne postaviš na nobeno stran. tako zares. kot nek kreten. ali cefizelj.
to se mi zdi res umetnost novinarstva. ki bo za pihodnje rodove novinarjev glede na sistem, ki se kaže in prihaja - kar NUJEN!!!! ker očitno bo vse bolj nevarno biti relevanten novinar.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness