Z zvezdicami posute platnice so me že ob prvem pregledu knjige pokojnega Matjaža Schmidta, Obisk s planeta Beta, vrnile v zgodnje otroštvo. V času odkrivanja prvih knjig, predvsem slikanic, so mi največ domišljije spodbudile prav tiste s tematikami danes omenjenega stripa, z vesoljem. Neglede na to, kako je bilo le-to vpleteno v zgodbo. Strip se zgodovinsko sicer umešča v leto 1987 in v leto 2007, ko je bil prvič po delih izdan najprej v Kurirčku in kasneje v Cicibanu. Nezemljana Erlšpik in Radovan pa sta v letošnjem letu zemljo končno obiskala v skupni izdaji.

             Pri Ljudmili so se dobro leto in pol po smrti Matjaža Schmidta odločili izdati zbirko stripov prej omenjenih nezemljanov. Gre za zbirko, ki bi jo lahko poimenovali tudi »Raziskava sprememb najpomembnejših vrednot od 80ih let do danes«. V stripih iz leta 1987 vesoljec Radovan otroke namreč uči dobrote in solidarnosti. Kasnejši obiskovalec Erlšpik pa se posveča predvsem problemom ekologije, ki so povezani s čisto vodo.

             Tako kot v filmih opazujemo čase »dobre stare Jugoslavije« večkrat v črno-belih odtenkih, tako je tudi v prvem delu strip črno-bel. Na tem mestu avtor večkrat tudi poziva otroke, ki jim je strip v prvem planu namenjen, naj ga polepšajo z barvami. Očitna je torej tudi želja po didaktičnosti in interaktivnosti stripa.

             Prvi del stripa je poln moralnih naukov. Začenši s tem, da se vsi najprej obregnejo ob videz obiskovalca Radovana, razen otrok, ki jih zato takoj jemlje kot zaveznike. V nezemljanu pa vendarle ni niti ščepca sebičnosti, spodbuja h toleranci do drugačnih. Na naše zemeljske napake nas opozori prijazno in humorno, pa vendarle direktno. V ospredje pridejo predvsem nevšečnost, sebičnost in pohlep ter ostale klišejske napake človeštva, opisane pavšalno. Prvi nezemljan se tako od zemljanov poslovi z besedami: »Značilno za zemljane: pravo vrednost nečesa spoznajo šele, ko tistega ni več.«

            Kljub precej predvidljivi in naivni sestavi zgodbe nezemljana simpatično rešujeta vsakdanje probleme, saj je njuna glavna vrlina prav zvitost, ki jo izkoristita na humoren način. V drugem delu stripa lahko tudi opazimo, da so otroci že bolj prijazni kot v prvem sklopu stripov, vendar so močno občutljivi na znanje slovenščine pričujočega vesoljca. Tudi tu naletimo na didaktičen del stripa, kjer avtor spodbuja otroke h popravljanju izgovorjave Erlšpika v knjižno slovenščino. Kar sicer verjetno izvira iz stereotipno slovenske občutljivosti na pravilnost govorjenega jezika. Čeprav je v drugem delu zemlja orisana še bolj banalno, izpade še veliko bolj resnično kot v starejšem stripu.

           Že na prvi pogled je strip precej razgiban. Redkokdaj se bo zgodilo, da si bosta dva zaporedna kvadratka enaka že po obliki, kaj šele narisani situaciji. Vsaka stran prvega dela stripa pravzaprav govori o neki drugi zgodbi, medtem ko je drug del stripa z Erlšpikom nadaljevanje na več straneh.  Tudi pri načinu risanja bi lahko omenili, da se ljudje v stripu ne razlikujejo preveč od podobnih, že videnih Schmidtovih junakov v drugih zgodbah. 

           Kljub zaostanku v razvitosti stripovske kulture pri nas smo lahko veseli vsaj še ene, čeprav že videne, zbirke stripovskih zgodb. Kot že omenjeno, pa lahko povlečemo paralele s spremembo načina življenja v obdobju teh 30 let. Včasih, v času Jugoslavije, so otroke čim prej želeli vpeljati v družbo solidarnosti, enakosti; danes pa so tako v stripu kot v vsakdanjem življenju začele prevladovati vrednote, ki zajemajo okoljevarstvo, med drugim pomembnost pitne vode, človeški odnosi pa so neizpraševani.

           Zadnji obiskovalec, Erlšpik, po svoje spominja na Duha prihodnosti iz znane Dickensonove Božične zgodbe. Popelje nas v prihodnost, ki bo zelo kruta, če je ne pomagamo spremeniti. Takšne posledice, kot nam jih pokaže na drugih planetih, naj bi z nepazljivostjo kaj kmalu pričakovali tudi na zemlji. Ker bi avtor to mišljenje očitno rad vtisnil otrokom v glavo, je namerno ohranil ravnatelja in učiteljico v stripu skrajno zoprna. Prav to sta dve avtoriteti, ki gresta ponavadi otrokom na živce, kljub temu, da ne mislita nič slabega.

           Ne glede na podobnost resničnemu svetu je strip ostal v pravljičnih vodah. Nima opredeljenega niti kraja niti prostora. Schmidt je šel celo do te skrajnosti, da strip nima niti oštevilčenih strani. Vemo le, da so na slovensko govorečem območju. Nekoč.