Jimmy Corrigan, najbrihtnejši odsev vsakdana na svetu
Jimmy Corrigan, moški, 36 let, 181 centimetrov. Telesna temperatura 37,1 stopinja Celzija, krvni tlak 180 skozi 80, frekvenca srčnega utripa 88 na minuto, povišana telesna teža, indeks telesne mase 30, reden. Bledoličen, blage narave, včasih trpi zaradi preganjavice. Prebiva v Chicagu. Zaposlen, ampak ne srečno, samski. Občasno sanjari o svoji sodelavki Peggy. Dneve si krajša z neplodnimi fantazijami o uspehu. Mati, 61 let, zahtevna osebnost, sina kliče vsak dan, večkrat na dan. Oče neznan. Pismo – dostavljeno v petek popoldne ob 12.34, pošiljatelj: odtujeni oče, zadeva: ponovno snidenje s sinom, priloga: letalska karta do Michigana.
Nov prevod ne tako nove stripovske uspešnice so lani izdali pri založbi VigeVageKnjige. Avtor Chris Ware je s svojim delom Jimmy Corrigan, najbrihtnejši poba na svetu svet očaral že davnega leta 2000, bralce časnika Newcity pa v enostranskih pasicah že leta ’93. Po 25 letih čakanja na uspešnico je Vesna Velkavrh Bukilica s svojim natančnim in domiselnim prevodom zagotovila, da lahko v albumu uživa tudi slovensko bralstvo.
Strip se tudi ne vzdrži kritike pisarniškega dela. Ob koncu prejšnjega stoletja sta korporativno Ameriko preplavili apatija in naveličanost. Iz tega nezadovoljstva pa je vzniknilo mnogotero literarno delo, ki parodira neučinkovitost in enoličnost takih služb. Primer tega je pasični strip Dilbert Scotta Adamsa, ki izpostavlja paradoksalnost in nesmiselnost birokracije. Ampak za razliko od drugih podobnih stripov, najbrihtnejši poba ne uporablja satire za svoje kritiško orodje. Ponuja popolnoma izviren odgovor na vprašanje, kaj teži bele ovratnike. Jimmy Corrigan v svojem bistvu naslavlja osamljenost kot osnovni problem, iz katerega izvira vse nezadovoljstvo s pisarniškim delom. Naloge, ki te izolirajo od svojih sodelavcev in katerih učinkov ne vidiš, saj so le posamični zobniki v masivnem kapitalističnem aparatu, so vzrok te osamljenosti. Teza stripa je, da način dela, ki botruje še danes, zaposlene razčloveči in osami. To predpostavko pa pripoved tretira s tragično resnostjo in ne s humorno ironijo.
Po dimenzijah sicer majhna, ampak zajetna knjiga, se lahko pohvali s 380. stranmi dolgo zgodbo. Zaradi relativno majhnega formata pa ga moramo med prebiranjem držati zelo blizu. Učinek tega je, da se bralka tudi fizično poglobi v intimni svet naslovnega protagonista – kot ste slišali v uvodu: v vseh pogledih popolnoma povprečno osebnostjo. Avtor že s samo obliko stripa oznanja, da pričujoča zgodba odstira najbolj žalobne in osamljene trenutke, ki jih premore slehernikovo življenje.
Vsebinsko se najbrihtnejši poba na svetu dotika tematik težkih odnosov s starševskimi figurami, generacijskih travm in mukotrpne neznatnosti vsakdana. Avtorjev cilj je bil prikazati svet tako, kot ga vsi doživljamo – popolnoma neglamurozega in duhamornega. In res, strip posnema vsakdanjik točno tak, kot je. Poln ponavljanja, monotonije, brezveznosti in dolgočasja, s katerimi se spopadamo bolj ali manj sami. Tudi tempo razvoja pripovedi je temu primerno nadležno počasen.
Mučen molk, ki ga doživi posameznik, ko preživlja čas s staršem, s katerim se res ne more prav o ničemer pogovarjati, je dokaj pogost. Ob ponovnem snidenju glavnega junaka z njegovim očetom prav ta moreča tišina opremlja vse interakcije. Pričevanje njunim opotekajočim se pogovorom pusti bralko hkrati razdraženo in nemalo melanholično, saj vsa žalost odnosa tiči prav v neizrečenih besedah. Razlog za tem je protislovje, ki nastopa v razmerjih med odtujenimi starši in njihovimi otroki. Oseba, s katero naj bi imel močno čustveno vez, je v resnici popoln tujec. Željo po odkriti komunikaciji z ljubljeno osebo, ki naj bi nas sprejemala in imela brezpogojno rada, zavira pragmatična zadržanost, s katero nastopamo pred neznanci. Razhod med notranjo percepcijo tega, »kar naj bi bilo«, in resničnim stanjem, pa je tisto, kar ustvarja občutke zmedenosti in posledično frustracije. Ta notranji boj med idealom in realnostjo v stripu nikoli ne doseže vrhunca ali razpleta.
Najbolj omembe vreden sestavni del stripa je avtorjev risarski slog, ki je neskončno izviren in pozitivno zaznamuje celotni opus. Ware je sicer po izobrazbi grafični oblikovalec, kar docela vpliva na njegov stil risbe. Estetski orientir, ki mu sledi, je tipografija, iz katere izvirajo vse slikovne rešitve. Navdih za svoj stripovski stil je iskal pri tipografskih rešitvah dvajsetih let prejšnjega stoletja, še posebej pri vpadljivem in barvitem oblikovanju oglasov.
Stilizacija figur je v stripu zelo poenostavljena, obrazi so na primer upodobljeni kot dve točki in linija. Hkrati se Ware drži tudi upodabljanja realističnega okolja. Skrbno dodelana kulisa majhnega michiganskega mesta očara s svojo detajlno sliko popolne banalnosti. Veduta asfaltiranih površin, parkirišč, supermarketov in bencinskih črpalk ni nikoli bolj sanjska kot takrat, ko pride izpod peresa Chrisa Wara. Čeprav bi lahko risarjev stil mestoma opredelili kot sterilen in brezoseben, ne gre oporekati, da so jukstapozicija analitične risbe in izredno čustvene zgodbe zelo dober nastavek za pogovor o tem, na kakšne načine avtorji v svojih delih vzbujajo čustva.
Potencirana abstrakcija risarskega stila služi kot opozorilo o pomanjkljivosti našega spomina – spomnimo se samo simbolov za določeno stvar in ne prave stvari – tako kot Jimmyjev dedek, ki se obraza svoje mame spominja le v bežnih obrisih. Bralka dobi občutek, da zgodbo bere skozi tančico Jimmyjevega pomanjkljivega spomina. Temu primerno bralka tudi nikoli ne vidi obrazov tujcev, saj so ti ponavadi prvi, ki zapustijo zavest in se ne zapišejo v dolgotrajnejše spominske shrambe.
Puščice, ki jih avtor v tem delu večkrat uporabi in nakazujejo zaporedje branja sličic, so v stripovskem jeziku pogosto nezaželene, saj nakazujejo, da je kompozicija zmedena. Pravilo se glasi: če mora ilustrator uporabiti puščice, naj raje ponovno premisli strukturo stripovske strani. To pravilo pa ima, v slogu močnih analgetikov na beli recept, tudi svoj drobni tisk, ki dodatno pojasnjuje: razen, če si Ware. Prav zaradi natančne in tehtne risbe, ki malodane spominja na tehnične načrte, taki vpadi ne motijo in celo dodajo k izgledu končne ilustracije.
Delo težko zaokrožimo v lepo celoto, ki bi nam dala občutek zaključka. Konec, odvisno od tega, ali štejemo k delu tudi epilog, ostaja relativno odprt, vendar ne vesel ali izpopolnjujoč v kakršnemkoli smislu. Srečni konci, kot smo jih navajeni iz hollywoodskih filmov, v resnici ne obstajajo. Življenje je v konstantnem gibanju in odjavne špice ni, s tem pa tudi potenciala, da bi vse lepe stvari ostale lepe za vedno. Konec v stripu ni srečen, ni pa tudi ne-srečen. Pač je. Jimmy se vrne domov v Chicago. Sneg že močno zameta mesto. Spet stoji sam na vogalu ulice in opazuje, kako debeli kosmi belijo stolpnice. Rahel piš vrtinči snežinke in razpihuje sneg po cesti. Vse je tiho … in ne zgodi se pretirano dosti.
Napisala: maja, vajenka; mentorirala: PiaN
Dodaj komentar
Komentiraj