Z naslovnice na nas gleda domorodec skozi liste neke džungle. Spodaj sta podpisana Miha Pintarič kot pisec in Santiago Martín kot ilustrator. Velik A4-format z listi kot iz kakšne revije se že nekaj časa valja po mizi v moji sobi. Strip je bil vendarle izdan že sredi oktobra, vendar do pred kratkim ni bil deležen večje medijske odzivnosti. Ravno v prejšnjem tednu pa so mu v knjigarni Filozofske fakultete namenili tudi pogovor.

Stil, ki bi ga skoraj ocenili za dadaističnega, me je zaradi otroškosti risb sprva odbil, vendar me je strip takoj spet pritegnil ob ugotovitvi, da je tekst ob slikah izjemno satiričen in uporablja nezahteven besednjak s sicer veliko dvoumnostmi. Sprva se ilustracije zdijo izjemno podobne kakšnim iz osnovnošolskega učbenika. Ob tem ne pozabimo nedolgo nazaj v avli Cankarjevega doma zaključene striparske razstave Kaje Avberšek. Svoje po šablonah narejene živali je enkrat že izdala v Workburgerju, posebni izdaji Stripburgerja. Na stenah Cankarjevega doma pa so te s pasteli narisane silhuete živali zaživele še bolj. Prav razmerje ilustracij in teksta pa izjemno spominja na strip Ljudožerci.

V resnici gre za zelo direktno satiro. Država in džungla, po kateri hodita glavni junak in njegova žena Jebinica, bi sicer lahko bila kjerkoli. Pa vendar se v drugem delu, kjer se srečata v mestu, v ozadju blešči Ljubljanski grad in na mostovih sedijo sumljivo znani zmaji z razprtimi gobci. To  samo potrjuje naše domneve, da gre za Slovenijo. Kajti v zgodbi se Pintarič obregne ob vse od bolonjskega sistema do tehnološkega parka. Tudi sam naslov Ljudožerci je v resnici prispodoba, kot pojasni nekje vmes, ker se »Slovenci itak žremo med sabo«. Povrh vsega ljudožersko pleme odkrito namiguje, da so se naši predniki bojevali na Sutreski in Nenevi.

Ne pozabimo omeniti mnogih barv, ki se v stripu mešajo, saj gre za barven strip. Razen zelene in rjave se v stripu redko katera barva ponovi na isti strani. Najbolj so si podobne barve znotraj enega flasha, kar so Pintaričevi nadomestki poglavij in so v resnici časovno kontinuirane enote. Kljub vsesplošni pisanosti pa v določenih delih kvadratki vsebujejo le zmes belih in črnih nians, vendar med njimi ni mogoče opaziti nekega zavestno izbranega vzorca.

Celotna zgodba se odvija okoli predvidoma Slovenca, čeprav to nikjer ni v resnici potrjeno, ki pade v roke ljudožerskemu plemenu. Gre za njegovo pripoved izpred nekaj let. Skupaj z ljudožerskim poglavarjem pa začneta odpirati politične teme, zaradi česar ga kasneje niti ne pojedo. Kaj hitro ga poglavar okrona za ministra, rekoč: »Vidiš, če minister reče, da je narod zdrav, potem verjamejo vsi, tudi tisti, ki jim njihov zdravnik pove, da so bolni. Sicer pa te bolezni spadajo pod kulturno ministrstvo, vsaj spadale bi, če bi ga imeli.«  Nato pa vsake toliko zgodbo prekine sličica, ki za zgodbo sploh ni pomembna, ampak orisuje okolje, kot bi nas hotela spomniti, da ne pozabimo, kje smo. Te in takšne sličice pa vsebuje živali in naravno okolje.

Strip je primeren tako za odrasle kot za najstnike. Humor je mlajšim verjetno nerazumljiv, saj ni vse podano na prvo žogo, kar bi se odraslemu bralcu morda na trenutke zazdelo. Tudi ugotovitev, da je neko namišljeno pleme umsko skoraj enako zahodnjaški miselnosti - slovenski, če hočete – je že zaključek, ki otrokom ob branju verjetno ni jasen. Lahko bi celo rekli, da ustvarjalca vpleteta Goffmana z idejo, da ljudje igramo svoje vloge kot gledališki igralci na odru.

V drugem delu se Slovenec s svojo ženo Jebinico vrne v Ljubljano. Tu je še bolj opazno, kako rad Pintarič vstavlja poezijo v sam strip, vendar ta ni prevedena, pa naj bo v latinščini, angleščini ali španščini. V ljubljanskem delu smo prav tako bolj izpostavljeni scenskim ne-zgodbenim prizorom. V tem delu postane tista, ki kritično gleda na svet, prav Jebinica, ki jo je privedel s sabo iz Afrike. Tu se srečata celo komunizem in rimskokatoliška cerkev v poosebljeni obliki dveh žensk, nevedne cerkvene pristašice in neverujoče alkoholizirane partizanke, kot jo kolegica imenuje.

V drugem delu se ustvarjalca stripa lotita bolj družbenih vprašanj. Na primer strahu pred tujci, ki ga izrazita v izjemnih metaforah, kot je nošnja hlač. Lahko so konfekcijske ali po kroju, večina skoči v prve, ki pridejo na pot. Njihove prejšnje verjetno nosi že kdo drug, brez njih pa zebe.

Strani v stripu so povečini razdeljene na tretjine, ko dogajanje postane napeto, pa se tudi kvadratki zmanjšajo. Predvideva se tudi znanje srbohrvaščine. Se pa prav na mestu, kjer je ta uporabljena, dobro kaže, da so prebivalci Balkanskega polotoka »naši«, medtem ko Afričanke Jebinice še ti »drugi – naši« nočejo sprejeti. Izražena čustva ob tem so precej neizrazita, zato risar v ta namen dodaja mangam znane podobe, kot so srčki okoli glave, ko je kdo zaljubljen, in zvezdice ob razburjenju. Vse ostalo ostaja zgolj zdravorazumski dialog brez ekscesov v smislu delanja grimas.

Ljudožerci so pojedli Pio Nikolič.