Če želite začeti z branjem, obrnite knjigo in berite od zadaj naprej in od desne proti levi. Tako platnice pozdravijo bralko, ko se poskuša lotiti stripa Človek za nobeno rabo, ki je lansko leto v prevodu Iztoka Ilca izšel pri založbi VigeVageKnjige. Ta izdaja je za slovenski stripovski prostor nadvse pomembna ne le zato, ker je zadnje delo legendarnega avtorja Yoshuharuja Tsugeja, pač pa tudi zato, ker je ena prvih v slovenščino prevedenih mang. 

Človek za nobeno rabo je bil v osemdesetih letih po delih izdan v reviji Garu. Spada v posebno podzvrst japonskega stripa – mange z imenom watakushi manga. Ta je nastala kot stripovska različica watakushi shishosetsu  tako imenovanega jaz-romana, ki ga uvrščamo med osebnoizpovedno literaturo. Tsuge je bil eden od pionirjev watakushi mange, ki jo je s svojim bogatim opusom stripov jaza pomagal definirati. Človek za nobeno rabo tako stoji na koncu linije prelomnih del. Tsugejeva dela pa veljajo za eno najboljših vstopnih točk v tradicijo japonskega stripa jaza. 

V mangi spremljamo protagonista Sukezoja Sukegawaja, ki se je – in tukaj najprej zapazimo močno sorodnost z avtorjem ‒ včasih preživljal z risanjem, potem pa je čopič zamenjal z različnimi nedonosnimi posli, kot je restavriranje starih nedelujočih fotoaparatov. Njegova zadnja poslovna ideja je preprodaja skrbno izbranih kamnov. Zbiranje kamnov v obliki pomanjšanih gora ali slapov je bilo na Japonskem v sedemdesetih letih precej donosen posel. Lovci na kamne so se prebijali skozi naplavine rek v upanju, da bodo našli naslednjo dragocenost. Dejstvo, da se je iskanja in prodajanja kamnov lotil desetletje prepozno in da so bili kamni, najdeni v njegovi lokalni reki Tàmi, skoraj ničvredni, Sukezoja ni ustavilo.

Strip je prežet z brezupom. Tsuge sledi stilu gekiga, za katerega so značilni realizem, grobe linije, mrakobna risba in težje teme. Gèkige omogoča Tsugeju, da kar najbolj poudari mrakobno ozračje neuspeha, ničvrednosti in životarjenja. Avtor se s temi motivi spopada skozi protagonistov vsakdan, ki je nadvse mizeren. Sestavljen je iz prerekanja z ženo, posedanja ob stojnici s kamni, kjer ni na vidiku nobenega kupca, in preizpraševanju lastne vrednosti. Dlje časa kot preživimo s Sukezojem, bolj se nalezemo njegovega mrkega pogleda na svet. Napetost znotraj družinskih odnosov narašča, upanje na protagonistov naslednji uspeh ostane neuslišano, obenem pa se nikamor zares ne premaknemo. Tesnobnost in frustracijo si tako vse bolj delimo s Sukezojem. Njegovo sanjarjenje o boljših časih, o dragocenih kamnih in o novih projektih pa nam ponudi možnost, da se z njim zbližamo – upanje je vendar univerzalno. 

Zanimivo je, da je bralka vedno znova opomnjena, da bi se protagonist lahko kadarkoli vrnil k solidno plačani službi ilustratorja oziroma risarja mange. Vendar se za to ne odloči, ker v tem delu ne vidi dovoljšne možnosti za osebnostno izpopolnitev – kar je s svojo umetnostjo želel povedati, je že povedal. Bedno življenje v družbi kamnov – pa naj bo to še tako nepredstavljivo – si je torej bivši stripar izbral sam.

V času, ko je bila manga objavljena, se je na Japonskem razplamtela ideologija poslovnega samurajstva. Nenehno trpljenje, požrtvovalnost in čast, ki pridejo s tem, so se začeli povezovati z uspehom na delovnem mestu. Tudi to je ena od tem, ki jih avtor ironizira skozi prikaz protagonistovega odnosa do dela. V Človeku za nobeno rabo torej ni težko razbrati kritike takratnega japonskega kapitalizma. Ultra kapitalistična družba, v kateri je Tsuge živel in ustvarjal, je bila do ljudi, kot je bil on sam, še posebej okrutna. Tako avtor z vseprisotnim obupom in občutkom nemoči, ki ju začutimo v mangi, daje glas vsem žrtvam takratnih in sedanjih neizprosnih razmer, ki vladajo na trgu dela. 

Slog se drži Tsugove klasične forme – realistične stilizirane risbe ozadij in ekspresivnih portretov. Obenem pa se od njegovih drugih del, kot sta Chico in Screwstyle, razlikuje po tem, da je bolj umeščen v realnost in se tokrat ne predaja absurdističnim elementom. Strani polnijo detajlne ilustracije pokrajine. V vsak panel je zarisano natančno osenčeno ozadje, vse od narave do osamljenih urbanih prostorov. Ta ozadja pa pogosto vstopajo tudi v fokus bralkine pozornosti, posebno ob odsotnosti likov in besedila. S tem avtor gradi avtentičen in bogat dogajalni svet. Podrobne realistične podobe različnih primerov dragocenih kamnov pa lahko v bralki vzbudijo nepričakovano občudovanje za lepoto teh nenavadnih zbirateljskih predmetov.

Najbolj izrazit primer združevanja jezika in risbe je mojstrsko spajanje haikuja in sličice, ki obenem deluje kot odlično pripovedno sredstvo, hkrati pa bi zmoglo stati tudi kot umetniško delo samo zase. Za ponovno odkritje mange, ki je bila nekaj desetletij pozabljena, so bili odgovorni prav haikuji Seigetsu Inoueja, ki jih Tsuge uporablja za poglabljanje pripovedi. Inoue je bil znan kot potepuški poet, svojo poezijo pa je ustvarjal v devetnajstem stoletju. Tsuge spaja tematike njegovega haikuja z zgodbo protagonista, obenem pa uporabi pesnikovo biografijo za navdih Sukezojeve.

Legendarni mangeka, ki je svoje zadnje delo izdal pred skoraj šitiridesetimi leti, je po objavi Človeka za nobeno rabo izginil. Tem izginotjem je pravil johatsu, kar bi dobesedno prevedli kot izhlapevanje. Ne le, da je bil to avtorjev način za pobeg, bil je ključni del ustvarjalnega procesa in obenem tudi motiv, ki se je pojavljal v večini njegovih del. Johatsu je za avtorja način, s katerim lahko raziskuje nove jaze, neobremenjen s svojimi prejšnjimi jazi. Zaradi tega je Tsugov watakushi še dodatno distinktiven in dragocen.

Če mango primerjamo z drugimi avtobiografskimi izdajami iste založbe, niti Oleg niti Mestne ptice ne prideta blizu moči in prodornosti, s katerima nas nagovarja Tsuge. Ne glede na oziroma mogoče ravno zaradi kulturnih razlik je njegova verzija osebne izpovedi veliko bolj prepričljiva. Močno težo nosi tudi jezik, ki je poln okusnih primer in metafor. Zanimivo je tudi raznoliko naslavljanje jaza, ki ga dopušča japonščina. Poznamo formalni watashi, ki je bolj strog zaimek in se uporablja tudi v imenu zvrsti. Obstaja pa še veliko drugih, kot so atashi, uchi, boku in mnogi drugi. Vse to kaže na zelo razvejan spekter naslavljanja sebe. V prevodu se to kaže tako, da pogosto niso poudarjeni le osebni zaimki, ampak je pomemben tudi način, s katerim so umeščeni v besedilo, rešitev je torej v dodatnem kontekstu. Dialektika v jeziku je tako med drugim tista, ki omogoča avtobiografskim japonskim striparjem večjo globino.

Aktualnost Tsugove mange v današnjem družbenem okolju je neizpodbitna. Kapitalizem je šele v letih po publikaciji njegove mange pokazal svoje prave zobe, Tsuge pa je že štiri desetletja nazaj natančno zadel občutja in stiske, ki jih doživljamo tudi danes. Avtorjev odgovor nanje sta bila melanholičnost in pobeg skozi peridoična izginjanja. Za nas pa je njegova manga lahko opomnik, da svoje jeze ne smemo venomer uperiti nase, temveč na družbene sisteme, ki take razmere omogočajo.

Od desne proti levi je brala vajenka Lea.

Vir slike: blog The Beat