Končno! In še enkrat končno! Končno! Končno! V slovenščino smo po trinajstih letih dobili prevod stripa Lomm. Tomaž Lavrič, sicer ljubljanske Šiške gore list, je takoj za Mikijem Mustrom verjetno najbolj znan slovenski stripar. Tedensko njegovo delo že od leta 88 spremljamo v tedniku Mladina v obliki razmočenega govna s satiričnimi gesli ali Diareje. Kratke časopisne pasice lahko od leta 2003 beremo tudi v 560-stranski zbirki. Brez Mladininega urednika Iva Štandekerja, ki je svoje življenje žalostno izgubil med zaenkrat poslednjo vojno v Bosni in Hercegovini, tudi Lavriča kot striparja – če gre verjeti legendi – ne bi bilo.

Tudi če genija slovenske striparske scene ne poznate po Diareji, pa ste zagotovo slišali vsaj za enostranske humorne stripe Ekstremni športi, politično satiro o ljubezenskem življenju Janeza Janše, Sokol in golobica ali morda trenutno edinega slovenskega superjunaka Ratmana, da o punkerskemu kultnemu Rdečemu alarmu sploh ne govorimo. Lavrič pač obvlada vse stile, od geometrijsko ploskovne črno-bele risbe v Slepem soncu do tipično žanrskega barvnega balkanskega road-movieja, kot je Evropa, in temu pač ne gre nasprotovati.

TBC, Josip Visarjonović, in še kaj bi lahko našli, sta imeni, za katerima se je dobesedno vedno bolj skrival Tomaž Lavrič. Kult se še širi, ko izvemo, da genij, kot je on, v resnici ne mara nastopati v javnosti. O njem so celo posneli dokumentarec Državljan Diareje, v katerem ga sploh ni. Od tod verjetno izhaja tudi eno tistih stereotipnih verjetij v Sloveniji, da je človek, ki ima rad stripe, verjetno asocialen in sramežljiv. Nazadnje pa smo ga lahko vendarle videli v Strip.art.nici Buch, kjer je podpisoval sveže prevedeni strip Lomm.

Pa vendar, človeka nikar, obdelajmo raje strip. Lavrič je dolgo časa delal za tujino. Natančneje za Francijo, ki jo je leta 2009 prav tako prizadela ekonomska kriza, ki je opazno znižala naklade stripov in ostalih knjig ter nekaj avtorjev pregnala nazaj v domače kraje. Takrat enkrat je Lavrič želel začeti sago Lomm, ki pa so jo po treh delih zaradi preslabe prodaje ukinili. Kljub uspehom nekaterih drugih njegovih albumov v Franciji, Lomm namreč ni mogel učakati uresničitve vseh zamišljenih delov. Tako se je saga zaključila po treh delih in pol. Zadnja polovica namreč pripada epilogu.

Redko imamo možnost brati album slovenskega avtorja, ki je sprva tako žanrski in hkrati še barven. Zgodba se dogaja v nekem nedoločljivem času na nedoločljivem kraju, ki bi lahko bil zemlja pred več tisoč leti, a najverjetneje to ni. V gnezdu strašljivih letečih in plazečih mutantov se rodi človekoliko bitje, ki ga nasprotno, kot bi si sicer predstavljali, deloma izobčijo že ob rojstvu. Posledično kar malo kontroverzno belega človeka mutanti izločijo, ker je preveč drugačen in ker je izkazal sočutje. Kot ste morda na podlagi opisanega ugotovili tudi sami, gre torej za zelo očitno fantastiko.

Kar se tiče barvne skale, se ta giblje v nekaj štirih barvah, ki se potem v različnih, predvsem temačnih odtenkih vijejo skozi vse tri albume in pol. Pastelno kožne, rdečkaste ter zeleno-modre barve z veliko črne so naredile preglavice tudi samemu založniku. Prva naklada je žalostno pristala v rezalniku ali reciklarnici papirja. Preveč temne barve z vmesno svetlečo se črno pač niso dale pravega vtisa, kot so ga lahko barve v drugi verziji, ki si jo lahko zdaj priskrbite. Razlike med odtenki in sencami nenavadnih mutantov se na veliko panelih med seboj komajda razlikujejo. Da se razlikujejo čim bolje, pa je seveda pomembno za bolj tekoče branje samega stripa.

Kako lahko reflektiramo zgodbo nebogljenega Lomma, se spreminja skozi vsak album posebej. Od zgodnje stigme, sprejemanja in dokončne osamosvojitve se izkaže, da ko človeka kot takšnega pripozna okolica, nima druge izbire, kot da se res postavi na lastne noge brez pomoči drugih. Še tako dobri prijatelji se lahko zarotijo proti nam, da ne bi sami prav tako padli v roke zahrbtni družbeni stigmi.

Obžalujemo, da se je album končal pri tretjem delu v celoti, saj se zgodba skozi albume vedno bolj plasti in tudi sam Lomm dobiva resnično osebnost. Ena zanimivejših zgodb je prav tretja, v kateri se fant spozna z ljudmi in predvsem s tem, kako oni razumejo svet. Na podlagi lastnih izkušenj jim lahko na več točkah kontrira v njihovem poganskem načinu razumevanja sveta.

V stripu je prisotne veliko akcije, ki jo Lavrič koreografsko prikaže skozi laokoontovske mišičaste figure v nenehnem premikanju, ki sam kvadratek navidezno naredi za območje nenehnega gibanja. To pa je le še dodatno pospremljeno z na trenutke izjemnimi nevsakdanjimi onomatopoetskimi opisi zvokov.

To, da je Lomm fenomenalni strip album, smo vedeli že, ko je bil na voljo zgolj v francoščini. Tudi sedanji slovenski prevod zgodbo lepo pelje od enega do drugega konca. Čeprav smo omenili, da Lavrič za francoske standarde ni prodal dovolj albumov, se mu v Sloveniji ponavadi zgodi prav nasprotno. Podobno se mu lahko zgodi z albumom Lomm. Gre namreč za zgodbo, ki jo bo z veseljem prebral vsak mulec, ki ima rad zgodbe o paranormalnem. Prav tako se bo zanj moral verjetno boriti s katerim od ta starih, ki se bo skozi Lomm lahko spomnil, zakaj je nekoč z veseljem morda bral stripe.