Ko spet enkrat vidim pred seboj strip s tako razlagalnim naslovom, kot je Skrivnostni sistem elementov: Razvoj sodobne kemije v stripu, avtorja Mateja Kocjana, ne mine dan, da se ne bi vprašala, kakšno vlogo so mu s tem namenili. Strip kot didaktični element prevzema vse večjo vlogo, predvsem v učbenikih za osnovno in srednjo šolo, že od Božota Kosa dalje. V takšnem kontekstu ga je moč opaziti tudi v knjižicah Evropske unije, ki so namenjene mlajšim. Sicer je s pomočjo Evropskega Parlamenta bil izdan tudi že prenekateri stripovski album, na primer Kalne Vode, ki se ukvarja z osveščanjem o okoljski problematiki.

Na tem mestu naj torej sledi vprašanje, ali gre pri tem za podcenjevanje samega stripa kot svojevrstne literarne zvrsti? Ali pa gre pravzaprav za njegovo promocijo preko didaktičnih vod? Spomnimo se lahko že Schmidtovega Erlšpika, s pomočjo katerega sta se otroka v Obisku s planeta Beta na simpatičen način učila knjižne slovenščine. Toda pred branjem Skrivnostnega sistema elementov se poskusimo otresti prizme posploševanja. Termin poučno je v tem stripu namenjen vsem zainteresiranim za nadgradnjo znanja in ne le šoloobveznim otrokom.

Kot nam je Kocjan pojasnil na poslednjem predpoletnem Stripolisu v Kinu Šiška, je bil njegov namen prekomponirati učbenik v lažje berljiv strip in ne obratno. To nam tudi pojasni v samem predgovoru. Koco je bil na predstavitvi stripa odkrit, rekoč: »Nisem naravoslovec, a me je kemija od nekdaj pritegovala. Enkrat sem prišel v knjižnico in našel knjigo za odpis, ki je govorila o zgodovini kemije.« Njegovo raziskovanje kemije se je tako pričelo ob knjigi Povesti o elementih avtorja I. Nečajeva. Sicer pa naj omenimo, da je Kocjan v resnici pedagog. Vendar na svojih predavanjih namesto o kemiji govori o umetnosti.

Strip je narejen v črno-beli tehniki. Zaradi podrobnejših razlag pa so nam zato na notranjih straneh platnic na voljo fotografije elementov, spojin in podobnega, ki so v stripu omenjeni. Fotografija nagnetena zraven fotografije pa že namiguje na to, da je tudi v samem stripu mnogo zgoščenih podatkov, ki jim je proti koncu vedno težje slediti. To pa ne velja za razporejenost kvadratkov po straneh, ki je skorajda šablonska. Liki sami so narisani z ozkimi linijami in osenčeni z vodenimi odtenki sive. Govorimo o realističnih ilustracijah, saj je Kocjan želel zgodovino prikazati čim bolj podrobno, čim bolj resnično.

Ves strip je prežet z rahlo komičnimi izjavami ali vsaj situacijsko nakazano komiko, ki si jo je avtor izmislil za popestritev in lažjo zapomnitev podatkov. Vsi komični elementi so namerno dodatno karikirani, verjetno zato, ker o dogajanju v zgodovini, razen suhoparnih podatkov o odkritjih, ne moremo vedeti vsega. Koco je prav te neznane elemente življenjskih zgodb, z veliko mero biografske svobode, zapolnil s humorjem.

Veliko je spremnega teksta, ponekod celo več kot je samega besedila v oblačkih. Strip nam zgodovinsko pomembne kemike tudi postavi bližje kot navadni učbeniki. Spomnimo se spet svojega drgnjenja šolskih klopi, ko so bili znanstveniki zgolj ljudje, imena, preko katerih smo spoznavali formule. Tu postanejo osebe.

Skozi sprehajanje po zgodovini, spoznavanje ognja, plemenitih plinov, radioaktivnosti in drugega se postopoma dviguje tudi zahtevnost samega besedila. Znanje, pridobljeno tekom knjige, naj bi bilo ob koncu že postopoma osvojeno. Čeprav bi lahko strip brali večkrat, pa si še vedno ne bi zapomnili vsega. K sreči je v dodatku tudi majhen slovarček in periodni sistem elementov. Tudi če niste več stari 12 let in se še spomnite, kako deluje Crookesova cev, je Skrivnostni sistem elementov resničen preizkus in trening možganov. Delno pa si ga od včeraj lahko ogledate tudi na razstavi v KUD-u France Prešeren, kjer bo v okviru festivala Trnfest razstavljen do prihodnjega torka.