Ameriške sanje niso koncept, ki nam bi bil zelo domač. Upanje na boljši jutri je nekaj univerzalnega, ne glede na to, kje to upanje iščemo. Kljub temu pa je bilo izseljevanje v Ameriko v upanju na boljši jutri nekaj, kar smo lahko spremljali tudi pri nas. O tem poglavju slovenske zgodovine lahko danes beremo tudi v stripu.

Album Amerika, ki je letos pod okriljem Stripburgerja izšel v zbirki Republika strip, je nova povest iz Poljanske doline, o kateri nam pripovedujeta Janez in Martin Ramôveš. Po lanskoletni izdaji z naslovom Kontrabantarji sta se oče in sin zopet odločila za sodelovanje pri stripovskem ustvarjanju. Janez Ramoveš, sicer pesnik, je bil tudi tokrat odgovoren za snovanje pripovedi, Martin, uveljavljen stripar in glasbenik, pa je bil zadolžen za zgodbo. Drugi strip v seriji o preteklosti našega podeželja sta namenila prikazu življenja Slovenk v neizprosnih razmerah na prelomu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem, fokus pa je ostal na posledicah, ki jih je imelo množično iskanje dela v Združenih državah Amerike. Janez je na debati ob izdaji stripa povedal, da je vsebino črpal iz resničnih pripovedi in pričevanj, proučil pa je tudi pisma enega izmed svojih sorodnikov.

V ospredju sta dve zgodbi, ki potekata vzporedno. Ena od zgodb govori o tem, kako je gospodarjev sin posilil deklo. Ko ji je spočel otroka, je namesto da bi se soočil s svojimi dejanji, kmetijo predal bratu in pobegnil v Združene države. Druga pripoveduje o družini, katere oče je prav tako razsodil, da bo bolje, če kruh služi v tujini, družino pa je pustil v Poljanski dolini. Zaradi spleta okoliščin in težavnih življenjskih razmer, ki so takrat vladale, sta tako otroka iz obeh zgodb ostala zapuščena v domovini, zanju odgovorni pa so odpotovali v navidezno boljše kraje. Tako so izpostavljeni predvsem življenje in tegobe, ki jih morata živeti za ta kruti svet še premlada, zapuščena Amerikanka in Krúlavi Gróga.

Selitev v Ameriko se za nobenega od likov ni izkazala za idilično rešitev, ki sta si jo predstavljala. Delo je težaško in nevarno, oddaljenost od družine pa ju preplavlja z občutki osamljenosti. Še bolj pa sta nastradala otroka, ki sta ju zapustila. Amerikanko in Krulavega Grogo, ki sta sedaj berača brez družine, njuno okolje tretira, kot da sta človeški smeti. Delo dobita s težavo, na vsakem koraku sta zaničevana, predvsem pa nimata nobenega, na kogar bi se lahko obrnila. Strip tematizira krute družbene norme in moralne zapovedi, ki so veljale v takratnem času. Biti pankrt oziroma nezakonski otrok je bilo dovolj, da jima je hrbet obrnila celotna vas.

Vsebina stripa je resnično temačna in žalobna. Če bi ga morali opredeliti po literarnih žanrskih smernicah, bi ga brez posebnih težav uvrstili med grotesko, proti koncu pa lahko prepoznamo tudi elemente magičnega realizma. Delo nam slika realnost skozi like, ki so nenavadni in pretirani. Skozi njihovo popačenost nam poskuša pokazati absurdnost družbenih odnosov, ki so takrat vladali. Magični realizem pa se v delo prikrade na koncu, ko končno napoči trenutek, ko se Amerikanka in Krulavi Groga lahko maščujeta.

Besedila je v Ameriki pravzaprav precej malo, pripoved v glavnem nosijo podobe in sličice. Slog Martina Ramoveša ostaja konsistenten glede na njegovo prejšnje delo, obenem pa ga je risar tokrat še izpopolnil. Črno-bela risba, ki pogosto izkorišča kontraste, nam slika nekdanjo neprijazno podobo slovenskega podeželja. Na straneh prevladujejo velike zaplate črnine, ki bralki nikoli ne dajo trenutka, da bi si lahko odpočila od težke atmosfere. Paneli so večinoma obrobljeni s črno na beli podlagi, v njihovi notranjosti pa ima tako kontrast še toliko več prostora, da pride do izraza. Pogosto bo vsaj eden izmed panelov na strani ostal odprt, neobrobljen. To ima na bralko lahko zanimiv učinek, saj ji kljub napetosti zgodbe daje možen izhod iz okvirčkov, ki gradijo suspenz. Glede na to, da je strip natisnjen na A4 format in da posamezni panel največkrat zaseže šestino, polovico ali tudi celotno stran, so risbe mnogokrat precej velike.

To risar izkoristi, saj so njegove upodobitve oseb in predvsem njihovih obrazov dokaj ekspresivne. Največkrat je na obrazih zaznati različne odtenke trpljenja, jeze in žalosti, zgolj iz pogleda na sličico pa lahko bralka prepozna tudi kompleksnejše izraze, kot so žlehtnoba ali porogljivost. Skozi celotno pripoved spoznamo toliko različnih obrazov, ki nam sporočajo bolečino, muke in ponižanje, da so pogosto upodobljeni že kot groteskni. Zaradi pretiranosti posameznih potez pojava lahko bralki ob pogledu nanje postane resnično neprijetno. Njihova nekonvencionalna grobost se ne sklada z idilično podobo podeželske solidarnosti. To zgolj ponovno poudari, kako je zares izgledala takratna resničnost.

Čeprav album večinoma sestoji iz portretov, Ramoveš uspe zajeti tudi bolj dinamične scene, kot so napad na Krulavega Grogo s strani vrstnikov ali kačji ugriz krave, ki preplaši celotno čredo. Ko prelistamo skozi delo, ne moremo zares trditi, da je karkoli od tega, kar vidimo, lepo ali pomirjujoče, sličice v bralki prej vzbudijo grozo in nelagodje. Vendar so tudi ta občutja na mestu, saj nista bila niti pripoved niti časovno obdobje, v katero je ta postavljena, za nikogar zares prijetna. To bralko vodi v to, da ponovno preizpraša družbene sisteme, ki so vladali v takratni podeželski Sloveniji, in predvsem v to, da je do njih in njihovih novih pojavnih oblik kritična.

Tako Martin kot Janez Ramoveš poskušata iskati povezavo med stripom in drugimi mediji, ki so jima še bližje, naj bosta to poezija ali glasba. Zato lahko bralka v besedilih znotraj kvadratkov in oblačkov različnih oblik in razsežnosti najde tudi nekaj poznanih besed. Če bo pozorna, lahko na primer zasledi dialog iz Cvetja v jeseni, sliši besedilo pesmi Cross Road Blues ali prepozna verze Marije Dolinar. S citati sta avtorja želela pripovedi dodati še dodatno težo, jo na nek način še bolje umestiti v realnost, s poklonom Tavčarju pa v slovenski kanon. Kljub temu da je to malenkost, ki jo marsikatera bralka lahko zgreši, je dodatek vseeno umesten in dobro služi svojemu namenu.

Celotno delo pa zaokroži tudi spremna beseda Damirja Avdića, ki je tekstovno precej obsežnejša kot celotno delo, ki mu sledi. S svojo osebno izkušnjo življenja v Ameriki Avdić poskuša orisati, kako je izgledala njegova selitev v tujino kakih sto let po dogodkih, ki jih sicer popisuje strip. Aktualizacija, čeprav zanimiva, pa stoji bolj sama zase kot pa kakor smiselno nadaljevanje prej prebranega. Čeprav so anekdote iz Avdićeve pripovedi dragocene in na svojevrsten način orišejo dotično državo, jih razen osnovne povezave, da se dogajajo v Združenih državah, na vsebino stripa ne veže prav dosti. Tako strip kot spremna beseda pa nam razblinita ameriške sanje, saj ne držijo obljube lepšega življenja.

Kljub relativni kratkosti albuma Ramovešu in Ramovešu na dobrih šestdesetih straneh, vključno z Avdićevo spremno besedo, uspe povedati zanimivo, tragično in zaokroženo zgodbo. Glede na to, da je strip izšel leto in pol po njunem prvem, je tako njegov obseg popolnoma utemeljeno malo manjši, sej gre vendarle za serijo. Raziskovanje slovenske kmečke preteklosti skozi različne žanrske pristope je nekaj, kar gre Janezu in Martinu Ramovešu precej dobro od rok. V pripravi pa naj bi bil tudi tretji del serije, kar nas lahko veseli, saj lahko nastajanje večjega števila stripov, ki se na svež in unikaten način ukvarjajo s specifično slovenskimi temami, le pozdravimo.

V Ameriko se ne namerava odpraviti Lea.