Marcel Ruijters je stripar, katerega umetnine smo letos že opazovali na Stripolisfestu. Je stripar, ki smo ga imeli priložnost videti v nekaterih Stripburgerjih. Natančneje, omenjen je vsaj že v številki 4-5 iz leta 1994, ki ji je svoje delo pridodal tudi na naslovnico. Dve leti kasneje je na Haarlemse Stripdagen prejel nagrado za najboljšega mladega avtorja. Takrat je bil 26 let mlad.

Inferno je v zadnjih letih večkrat oživljen dantejevski izraz, priljubljen predvsem pri naslovih avdiovizualnih del. Zbirka Ambasada Strip pa je tokrat poskrbela za priredbo klasike, ki ni dobesedno podvojen original, ampak parodična gotska pripoved s slikami in tretjeosebnim pripovedovalcem.

Premi govor likov je pospremljen s plapolajočimi zastavami, na katerih so v polatinjeni gotici napisani redki govorni odzivi. Ruijters se je stripa lotil kot mešanice principa slikanice in srednjeveških uzgodbenih inicialk. Gotske figure s podolgovatimi okončinami in dolgimi obrazi še posebej pritičejo ponotranjenim predstavam o umetnosti v tem obdobju. Prilagaja se do te mere, da uporabi tudi popačeno perspektivo in sliko, ki spominja na bakro-, leso- ali nekaj-reze.

Kar v Infernu zagotovo ne spominja na srednji vek, je število ženskih likov. Razen nekaj divjakov pred prvim krogom v stripu ni moških, ker, citiram “Vsi moški so divjaki. Brez pameti so in se svojega greha niti ne zavedajo.” Prosto po Ruijtersu. V stripu namesto dveh možakarjev zato tokrat na safari po peklu odideta nuna Danta v cvetu življenja in Virgilija. Prevod je zašpičeno in z inovativnimi izpeljavami opravila Mateja Seliškar Kenda.

Nenavaden, a prefinjen humor prepleta celoten tekst v slikovni in tekstovni vsebini. Kot že omenjeno, sta ta dva dela tokrat bolj ločena, kot smo jih sicer vajeni iz sodobnih stripov. Tudi prvi stripi, ki so večkrat uporabili formo, v kateri je bil pod posamezno sličico zapisan tekst, niso popolnoma enaki Infernu. Tu se zdi, da lahko zgodbo beremo le v sličicah, ki si zaporedoma sledijo do konca strani, ali zgolj v tekstu, ki ga ne najdemo pod vsako sličico, ampak pod vsako stranjo.

Zaradi tega se zdi, da lahko Infernu zagotovo rečemo grafični roman. Med ljubitelji stripa so mnenja o obstoju termina grafični roman deljena. Nekateri trdijo, da gre zgolj za marketinški pristop, ki bi razširil trg prodaje stripov, ki bi jim s tem pridodal še podzvrst. Spet drugi so prepričani, da gre za stripe, kjer je velik del stripa tekst, ponekod naj bi bil celo v enakomernem razmerju s sliko. Primer Inferna bi bil torej ustrezajoč delu razlage, ki pravi, da imajo grafični romani veliko teksta. Ruijters sicer še vedno večino površine strani namenja ilustracijam, vendar tekst ostaja samostojna in zgoščena enota, ki se jo lahko resnično bere kot roman.

Stari znanec Stripburgerja nas je tokrat torej ponovno zadovoljil. Ostra groteskna slika, pospremljena z najbolj črnim od humorjev, nas vodi v svet resničnega undergrounda v vseh pomenih. Tako da nikar ne opustite branja, tisti, ki odlašate.

Glede na to, da se je ravno včeraj začel knjižni sejem, še omenimo, da lahko pogovor o tej stripovski predelavi literarne klasike s svojo prisotnostjo pospremite prav jutri. Ob 17-ih se bo na Forumu za obiskovalce v Cankarjevem domu odvila debata med Bojanom Albaharijem, članom uredništva Stripburgerja, in že omenjeno prevajalko stripa Inferno.