Reinhard Kleist je eden redkih nemških striparjev, znanih tudi izven meja svoje države. V Nemčiji ustvarjalcev stripa ni ravno na odmet, scena je še revnejša kot pri nas. Kleist pri risanju vztraja že vsaj od leta 1994, ko je pri 24-ih letih izdal svoj prvi stripovski album. Sloves si je še razširil leta 2006 z izdajo enega od številnih biografskih albumov, ki ga lahko od leta 2011 beremo tudi v slovenskem prevodu. Zgodba o Johnnyju Cashu: I See a Darkness je bila na Radiu Študent že recenzirana. Tisti, ki je še niste prebrali, si jo lahko le izposodite – produkt Založbe Sanje je namreč razprodan.

Kleist se je med ustvarjanjem ukvarjal tudi z Elvisom Presleyem in to komaj leto dni po Cashu. Ko smo že mislili, da se bo zataknil v glasbenih vodah, se je lotil še Fidela Castra in še kasneje boksarja Hertzkota Hafta. V letošnjem letu pa je že izdal kar dva stripovska albuma, narejena po življenju Nicka Cava, ki se v njegov opus vpisuje kot edini še živeči upodobljenec.

Danes pa bomo pod drobnogled vzeli enega zadnjih, a že leta 2015 v izvirniku izdanih stripov Sanje o olimpijadi, ki je bil letos preveden pri založbi za risoromane, VigeVage knjige. Protagonistka zgodbe je Samia Yusuf Omar, ki se je morebiti spomnite s poletnih olimpijskih iger v Pekingu leta 2008. Še kot najstnica je nastopila kot ena od dveh predstavnikov Somalije. Trenutek njenega olimpijskega debija je tudi prolog stripovske zgodbe, s podnaslovom Zgodba o Samii Yusuf Omar.

Fabula je predstavljena že na naslovnici stripa, kjer je na sprednji platnici Samia na tekmovanju in zadaj gumijasti čoln, prepoln beguncev. Aprila 2012 je med poskusom prebega iz Libije v Italijo na raftu utonila, stara komaj 21 let. V Italijo jo je gnala želja po treniranju za prihodnje olimpijske igre, saj ji je bilo to v domači državi – zaradi nenehnih groženj lokalnih milic – onemogočeno. Zgodba ni skrivnost, saj je po njeni smrti postala hit novica tistih nekaj dni.

Kljub strašljivi zgodbi boja za preživetje na potovanju, na katerega jo je od toplega doma odgnala želja po enakovrednem treningu, se je Kleistu uspelo izogniti senzacionalistični tragediji. Vsevednega pripovedovalca ni, občasno pa pripoved izven oblačkov, prek facebook zapisov, dopolnjujejo resnični Samiini zapisi. Biografija torej ni pojasnjevana drugače kot s slikovnimi izraznimi sredstvi in kadriranjem. Spreten izogib dodatnemu pojasnjevanju še poveča učinek prikaza travm, ki jim je bila mlada olimpijka, tako kot mnogi drugi, na tej pollegalni poti priča.

Strip Sanje o olimpijadi ne le da prikaže osamljenost, izkoriščanje, iznajdljivost in nasilje, ki jim je bila begunska atletinja izpostavljena. Avtor je delo celostno opremil tudi z zemljevidom njene poti na začetku stripa in razlago pojmov, kot sta Hawala – neformalen način nakazovanja gotovine in Alšabab – militantno islamistično gibanje v Somaliji. Tudi Samiine domače Somalije ni le ošvrknil, temveč je za vzpostavitev razmerij moči in opredelitev razlogov za njen odhod porabil kar tretjino stripa.

Risoroman ne vključuje nepotrebnega govora, zato so nekatere strani izrisane v tišini. Količina povedanega se zmanjšuje obratno sorazmerno s količino neznancev, s katerimi se na poti srečuje. Tako nam nakaže tudi vedno večjo izčrpanost dekleta ter s tem njeno fizično preobrazbo in okleščenost misli samo še na željo po odhodu drugam.

Reinhard Kleist je v strip o Samii Yusuf Omar zakamufliral opis političnega dogajanja in razčlovečenja beguncev na poti čez Severno Afriko. Za to je uporabil debele črne črte, s »čopičevsko« neravnimi potegi, ki pustijo risbi dihati in delajo kožne gube še izrazitejše. Črno-bel strip je na trenutke abstrahiran že do mere, ko je obraz likov od daleč videti kot dadaistična karikatura. S premišljeno uporabo sivin pa včasih nadomešča ozadja, upodablja sence ali preprosto izpostavlja dele kvadratkov.

Verjetno ena redkih slabosti stripa Sanje o olimpijadi je, da je, z izjemo facebook sporočila, ki je bil kot klic na pomoč poslan novinarki Teresi Krug, del izmišljen. Kleist je sicer obiskal Samiino sestro, ki ji je že pred njo uspelo po isti poti prebegniti v Helsinke, vendar je večina stripa plod njegove domišljije in raziskovanja življenja beguncev na ekspediciji v Palermu. Oziroma, kot je avtor sam zapisal v uvodu: »Številnih dogodkov na leto dni trajajočem potovanju Samie Yusuf Omar ni več mogoče rekonstruirati s popolno gotovostjo, zato sem moral za nekatere situacije uporabiti poročila drugih migrantov ali pa si jih celo izmisliti. Pri tem sem se moral zanesti nase, da si bom znal predstavljati, kako ljudje ravnajo v določenih situacijah, kaj logično sledi nekemu dejanju, kaj človek v neki situaciji misli in čuti. A mnogi pripetljaji so zame, Evropejca, ki je odraščal v varnem okolju, skorajda nepojmljivi.«