Prva vaja iz kincugija
Striparski prvenec Neže Šivec Črepinje je izšel decembra preteklega leta pri Stripburgerju. V njem avtorica svojo ilustratorsko prakso prepleta z izkušnjo dela z brezdomkami. Kot lahko preberemo na platnicah stripa, je namreč dolga leta prostovoljila pri Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, kjer je zdaj že dlje časa tudi zaposlena.
Iz tega gre nedvomno sklepati, da avtorica dobro pozna položaj brezdomnih. To je v Črepinjah poskušala približati bralki, kar ji je tudi v veliki meri uspelo skozi izgradnjo tesnobne atmosfere, ki zeva iz z ogljem izrisanih – oziroma skoraj izpackanih – podob. Hkrati pa je zgodba, ki se suče okoli Maje, pred nasiljem pobegle sedemnajstletnice, speljana nekoliko preveč na hitro in se zdi, da, čeprav ima avtorica osebne izkušnje s to tematiko, to v stripu le površinsko oplazi.
Preden pademo v Majino zgodbo, je sredi bele prazne strani izrisan razbiti vrč. Ta napove začetni konflikt zgodbe. Protagonistka sedi pri večerji s starši in majhnim bratcem. Avtorica si vzame veliko prostora, da zgradi tesnobno atmosfero, napetost, ki izvira iz nemih prizorov, v katerem si mati in hči izmenjujeta zaskrbljene poglede, medtem ko oče nagiba pločevinko s pivom. Liki spregovorijo šele na četrti strani, ko Maja prosi otožnega malčka, naj jé, in mu pri tem pomaga. Trenutek bližine med bratcem in sestro prekinejo napeti pogledi očeta. Napetost doseže vrhunec, ko malček pomotoma prevrne vrč, ki pade na tla in se razbije. Tedaj se tiho nasilje, ki se bere v napetih pogledih in očetovemu zvračanju pločevinke piva, preobrazi v odkrito nasilje. Oče vzrohni nad malim, ki ga zaščitita Maja in njena mati, nato pa se očetova agresija preusmeri na mater, ki jo neusmiljeno napade.
Napad ustavi protagonistka, ki s tal pobere črepinjo in očeta zabode v hrbet. Zaplet je jasno zastavljen in s pomočjo učinkovito zgrajene atmosfere precej pretresljiv. Četudi moramo včasih napeti oči, da doumemo, kaj smo pravkar videle, saj je risba v svoji zgoščenosti potez precej zasičena in tako včasih težko dojemljiva.
Po opisanem incidentu se prične vse odvijati zelo hitro – morda nekoliko prehitro. Sledimo Maji, ki se dogovori, da se bo videla s fantom Jonom, nato pa na poti iz stanovanja iz nekega razloga zaspi v kolesarnici bloka. Stripovski okvirji zrastejo, dokler slika ne zapolni cele strani in se kolesa ne začnejo stapljati v sanjski svet, v travnik, na katerem silhueta lovi metulja. Nato fokus na metulja, ki je med drugim pristal na naslovnici stripa, metulj ki se začne packati v vedno bolj tesnobne podobe. Če je prvo poglavje napovedal razbiti vrč, drugo in najdaljše poglavje zgodbe napove metulj, ki leti čez prazno stran. Vstopimo v osrednjo temo zgodbe, iskanje.
Maja se zbudi naslednje jutro in gre iskat Jona, ki je očitno brezdomen in ima zatočišče v lopi. Tam ga Maja ne najde, zato se odpravi na ulice Ljubljane. Če se je to iskanje začelo s paničnim kolesarjenjem in občutkom nujnosti, pa ta občutek zbledi, ko se protagonistka začne srečevati z liki ljubljanskih ulic. Junakinja stripa sicer pristopi do vsakega od štirih brezdomcev z namenom, da bi ga povprašala po Jonu. Vsak jo napoti nekam drugam oziroma k naslednjemu, težišče pa se iz nuje po iskanju prestavi na zgodbe teh stranskih likov.
Izkušnje, ki jih podelijo stranski liki, so učinkovite v smislu, da nekoliko razprejo paleto situacij, zaradi katerih ljudje pristanejo na ulici, nekoliko manj hvaležne pa so za potek zgodbe. Ker je strip precej kratek – izrisuje se na zgolj devetdesetih straneh – namreč ni dovolj prostora, da bi te odvode od glavne zgodbe bralke dejansko začutile. Tako ostanejo nekoliko površni, medtem pa osrednji zgodbi razbijajo dinamiko – Majini stiski, ker ne najde Jona. Glavni problem, ki ga tu identificiramo, je predvsem v trajanju. Ujamemo namreč drobce pretresljivih zgodb, ki pa zaradi svoje mimobežnosti ne zadihajo. Pomembna pričevanja ostalih brezdomcev in stiska junakinje se ne prepletejo, umanjka vezivo – če hočemo, lepilo – ki bi drobce zgodb povezalo v smiselno celoto.
Še dodaten problem trajanja se izlušči, če namenimo posebno pozornost toku časa v zgodbi. Hipnost srečanj in kratki sprehodi protagonistke čez Ljubljano – čez jasno razpoznavne punkte, distance, ki so Ljubljančankam v krvi – namreč dajejo občutek, kot da se cel strip odvije v peščici ur. Medtem je v dialogu jasno poudarjeno, da gre za daljši časovni okvir – iskanje naj bi trajalo od jutra do večera.
Tako nekoliko prehitro pridemo do sklepnega dela – če želimo, tretjega poglavja, ki ga naslavlja še zadnja minimalistična risba na sredini prazne strani. To je znova sestavljeni vrč, ki je bil v prvem prizoru razbit. Sugestija je jasna: črepinje se sestavijo. Protagonistka najde Jona pri večerji v zavetišču za brezdomne, kar pa ne ostane brez svojega zapleta. Jon je namreč očitno omamljen. Ko se Maja trudi, da bi ga pospremila iz centra, se on zaleti v drugega uporabnika, Iva, tako da njegov krožnik pade na tla in se razbije. Spet črepinje, ki porodijo agresijo, Ivov nasilen napad na Jona, ki pa ga zaustavi osebje centra. Maja se ob prizoru, ki jo spomni na družinsko situacijo, zlomi, zato se z njo usede ena od uslužbenk. Prisluhne njeni zgodbi – ki je obnova prvih dveh delov stripa – in ji nato ponudi podporo. Ključne so menda sklepne replike uslužbenke, ki protagonistki zagotovi, da se dom dá ustvariti in da ji uslužbenke lahko pri tem pomagajo.
Tako pridemo do neke vrste srečnega konca, ki to ni povsem – do obljube po podpori, ki jo ponujajo raznovrstne organizacije, med katere spada tudi Vincencijeva zveza dobrote. To je sicer dobrodošel prikaz solidarnosti in dejstva, da obstajajo prostori, kjer se poskrbi za tiste, ki so zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin izgubili dom. Vseeno pa se tak zaključek zaradi razpršenosti bere kot hitra rešitev, ki naj bi Črepinje zopet sestavila skupaj, čeprav je proces tega sestavljanja gotovo veliko bolj dolgotrajen in zahteven.
Kot smo izpostavile že na začetku te oddaje, strip veliko bolje učinkuje v prenosu atmosfere, ki se širi iz zgoščene risbe in ekspresionistično upodobljenih likov. Če prisluhnemo avtoričinim besedam v majski Stripofiliji, nam je jasno, da se je za tehniko oglja odločila po tehtnem konceptualnem premisleku. Material odpira možnosti tako za fine nanose kot za mračno in močno napacane boleče prizore. Avtorica v tej hkratnosti krhkosti in črnine vidi analogijo za situacijo brezdomnih oseb. Ta konceptualna podstat stripa se jasno izlušči tudi bralki.
Zlasti ganljiv prizor je citat Ceste Tomaža Pengova, ki jo zapoje Mirza, eden od Majinih pajdašev na njeni poti. Uporaba Pengovovih večnih verzov zanese bralko in izza podobe zazveni ubiranje strun z začetka Odpotovanj. Prav tako učinkovite so spretno izrisane podobe Ljubljane, iz katerih nam je takoj jasno, točno kje se nahajamo. To so vedno tipična srečališča, kjer tudi same srečamo – ali pa s pogledom zgolj oplazimo oziroma celo obidemo – tiste, ki nimajo doma.
Teža temačne atmosfere nas posrka v branje, predamo se verzom, ki odzvanjajo ubrano s tematiko stripa, hkrati pa dobimo zoom-in na dobro poznane ulice in drobce vpogleda v bolečine življenja, ki se odvija na njih. Zato je toliko večja škoda, ko pridemo do prej omenjenega konca, ki poskuša na hitro zlepiti črepinje zgodbe. Tako ta prva vaja v kincugiju morda ni v celoti uspela, a vendar je dobrodošla.
Dodaj komentar
Komentiraj