“Ljudje se namreč motijo, ker se imajo za svobodne. To mnenje se opira samó na dejstvo, da se zavedajo svojih dejanj, ne da bi poznali vzroke, kateri jih določajo.”

Baruch Spinoza, Etika, 2. Knjiga

Pravkar slišani citat v dveh povedih strni glavno vodilo in ključno vprašanje risoromana Otto - uzrti človek, ki je konec leta 2018 izšel pri založbi VigeVage knjige. Prevod Katje Šaponjić v slovenščino se je zgodil dokaj hitro glede na ostale stripovske prevode pri nas. Prepogosto se zgodi, da med izidom stripa v originalnem jeziku in prevodom v slovenščino mine nekaj let, če ne celo desetletij. Nazadnje in morda prvič, ko je prevod v Sloveniji izšel na isti dan kot original, se je to zgodilo 24. oktobra 2013, ob izidu albuma Asterix pri Piktih.

Otto je k nam torej prišel z dokaj majhno zamudo. Izšel je oktobra 2016 pri znani francoski založbi Delcourt, v januarju prihodnjega leta je že bil izbran v uradno selekcijo najfamoznejšega evropskega festivala v Angoulêmu, kjer ni bil nagrajen, vendar je bil opažen. Marc-Antoine Mathieu sicer redno sodeluje z založbo Delcourt, kar ljubiteljem stripa glasno izpričuje višino kvalitete njegovega dela. V slovenščini ga lahko z Ottom beremo prvič.

Risoroman Otto lahko razumemo kot sterilno tretjeosebno samoprevpraševalno stripovsko pripoved o osamljenem odraslem človeku, ki se skozi odkrivanje lastnih otroških spominov uči samozavedanja in s tem svojega mesta v svetu, ki za njegov lastni obstoj v resnici ostaja nepomemben in obroben, čeprav ga je prav slednji prisilil v osmišljevanje odnosa med subjektom in kontekstom, v katerega je postavljen.

V mislih izgubljeni Otto je slavni performer, ki po celem svetu nastopa gol in z ogledali v rokah in na stenah. Variacije igranja telesa z ogledalom se skozi nastope spreminjajo. Za Otta umetniški performansi in umetnost sama pomenijo pot do samospoznanja ali vsaj samozadostnosti, ki pa je ne uspe doseči. Namesto tega se znajde v slepi ulici, iz katere ga reši vpogled v intimo lastnih začetkov življenja, ki jih odkrije v skrinji, zapuščini njegovih pravkar umrlih staršev. Brez vsakršne razlage je soočen z dejstvom, da je bil prvih sedem let svojega življenja del neznane znanstvene raziskave, zavoljo katere sta starša podrobno beležila vsak njegov premik. Šele z odprtjem skrinje se začne resnično spoznavanje samega sebe; slednje Otta osvobodi teže življenja, ki jo je prej, ko je bil na robu depresije, čutil na svojih ramenih.

Ottov primer nam nehote ponudi tudi drugačen vpogled v trenutno stanje na družbenih omrežjih. Soočen je s hiperdokumentacijo lastnega življenja, katerega spoznavanje in gledanje ga za več mesecev zamoti. Hkrati pa ga popolnoma izolira od resničnega življenja izven sten lastne hiše, v katero se je zaprl. Gre za poosebljen primer želje mnogih tehno-frikov, ki bi svoj petkov večer najraje posneli in si ga v soboto popoldne predvajali, da bi točno vedeli, kje so bili in kaj se je zgodilo. Otto ima celih sedem let svojega življenja zapisanega in posnetega z neizmernimi podrobnostmi. Njegovi starši so mu pravzaprav naredili popoln Facebook, samo da ga niso nikjer objavili.

Po formi še najbolj spominja na proto-stripe ali kar rotmanovske slikanice, ki po slovenski lingvistični definiciji sodijo bolj med slikanice kot stripe. Vendar slovenščina glede delitve slikanic in stripov napram drugim jezikom, ki tega ne ločujejo, zaenkrat ostaja v manjšini. Ostanimo torej raje pri terminu risoroman, ki je v primeru Otta podolgovate oblike, pod vsako posamezno sliko pa se nahaja prostor za tekst, ki pripoveduje Ottovo zgodbo, vidno nad napisom. Do podvajanja informacij v prebranem in videnem večinoma ne prihaja, saj se oba dela - tako slikovni kot tekstovni - med seboj dopolnjujeta.

Večbarvnost življenja in posameznikovo tavanje po njem je izjemno dobro prikazano tudi z uporabo barv Pravzaprav z odtenki sive barve, ki tokrat ni uporabljena v smislu sivin, ampak z njo umetnik podobe barva. Za senčenje in obrobo je uporabil črno barvo. Z različnimi niansami sive pa upodablja vse ostale barve z izjemno bele. S tem se izboljša občutek globine prostora, razgiba se posamezna slika, hkrati pa ne izstopa iz plesa črne in bele, saj se od njiju ne razlikuje tako, kot bi se kakšna - v narekovajih - prava barva.

Risoromanu Otto - uzrti človek bi pravzaprav lahko rekli tudi matematični strip. Uporaba ravnih linij in pravilnih oblik na trenutke prej spomni na geometrijska telesa kot na objekte, ki naj bi jih predstavljala. V povezavi s filozofskim vprašanjem smisla samozavedanja oziroma iskanja le-tega, ki preveva celoten strip, se zdi, da se z geometrijskimi telesi še dodatno vzpostavlja povezava med obema vedama - med filozofijo in matematiko. Majhen človek na veliki zgradbi od daleč lahko izgleda le kot eden od kvadratkov, ki stavbo sestavljajo. Odkrivanje fragmentov življenja v preteklosti vidimo vizualno tako, da se velikost posameznega kvadratka začne manjšati, fragmentirati.

Tok misli, ki se Ottu sproži med opazovanjem drevesnega lista, pa je na primer prikazan kot vedno bolj povečan del nekega fraktala, ki se razceplja v neskončnost. In tudi neskončnost sama, ki se vzpostavlja z enakostjo začetka in konca stripovske pripovedi, je v bistvu končna. S tem, pa četudi morda navideznim koncem v to končno neskončnost neskončno odmeva ne-končno vprašanje samozavedanja, ki je ravno zaradi posameznikove majhnosti proti neskončnosti, matematično gledano, zanemarljivo.  Človek tako p-ostane le relativna napaka. Razmišljanje o samozavedanju ob koncu namreč postane nepomembno. Vprašanje ne dobi odgovora, le zavedanje, da je Otto v resnici le manjkajoči piksel na tlorisu, ki iz vesolja izgleda kot črna človekolika gmota na zaledenelem jezeru. Za obliko ploskve same torej nepomemben, a opazen.