V današnjem Striptizu razgaljamo Roso Luxemburg, aktivistko, marksistko, učiteljico, ljubiteljico mačk in marsikaj drugega. Do golega jo je v risoromanu Rdeča Rosa – biografija Rose Luxemburg večkrat dobesedno slekla tudi avtorica, Kate Evans.

Striparka Kate Evans, znana tudi kot Cartoon Kate, se je v svojih delih že večkrat ukvarjala z družbenopolitičnimi tematikami, pa tudi z bolj intimnimi, kot je na primer nosečnost. Trenutno s pomočjo tehnike kolaža riše barvni strip z naslovom Threads – The Calais cartoon, ki naslavlja problematiko begunskih taborišč, kot je bil Calais. Strip še ni dokončan, lahko pa si ga delno ogledate na njeni domači spletni strani.

S terminom risoroman se ponovno vpenjamo v vode založbe VigeVage knjige, ki je v zadnjih dveh letih zasluženo postala ena vodilnih stripovskih založb v Sloveniji. V primeru Rdeče Rose lažje kot pri lanskoletni izdaji stripa Katarza razumemo, da gre za risoroman. Ne le da je v Rosi opazno več besedila kot pri Katarzi, dejansko se nam delno dozdeva, da prebiramo prozo. Vsevedni napovedovalec je v strip vrinjen kar s pisavo Times New Roman, kot jo sicer poznamo predvsem iz knjig, medtem ko se Rosino življenje odvija v ročno narisanem fontu. Uporaba Times New Romana za razlage je skoraj stalnica v Katinih romanih. Tako se nam lahko zazdi, da beremo risoroman, torej roman s slikami. O tem terminu sta Iva Boras in Anja Golob podrobneje spregovorili v novembrski Stripofiliji, ki je dostopna na spletni strani Radia Študent. Delu pa lahko preprosto rečete strip in ga skupaj z izrazom “grafični roman” vržete v koš marketinških okrasnih pridevkov.

Biografija Rose Luxemburg s svojimi posplošenimi povzetki Marxovih teorij razumljivo predstavi osnove marksistične ideologije. Rosine besede so večinoma povzete iz njenih pisem in člankov, ki so v širšem kontekstu objavljeni v zajetni prilogi na koncu albuma. To pa ni prvi marksistični strip pri nas. V zadnjih letih je razcvet doživel internetni portal z enostranskimi stripi Existential Comics, kjer je Marx redni gost. Leta 2014 se je po Evropi skupaj s Freudovo razširila tudi Marxova biografija v stripu avtoric Corinne Maier in Anne Simon. Že leta 1979 pa smo s pomočjo Tribune dobili v slovenščino preveden Komunistični manifest Rodolfa Marcenara, ki je že nekaj let razprodan.

Rdeča Rosa na prvi pogled ni komunistično trobilo, prej vpeljava razlag marksizma v običajno biografsko zgodbo intelektualke-aktivistke. Bolj čustveno močni in obarvani so dogodki, kjer se sooča z mankom razumevanja enakopravnosti spolov. Začuda nič kaj drugače kot 150 let kasneje, v današnji dobi, se mora Rosa namesto s politično teorijo, ukvarjati še z drugimi ovirami. S problemom vstopa v intelektualne krožke, polne nedostopnih prepotentnih moških; pričakovanji podleganja lepotnim in spolnim stereotipom žene, matere in gospodinje; z antisemitizmom in podobnim.

Črn tuš je kombiniran s sivinami pastelov, ki so ponekod zelo očitno narejeni z računalnikom. Redka ozadja so večinoma zakrita z enakomernim prelivanjem bele v sivo barvo. Da se je kljub nekaterim karikiranjem in abstrahiranjem teles Evans odločila za vztrajanje pri realizmu, pa lahko opazimo pri goloti nog. Do konca knjige lahko naravne dlake vidimo po celotnem telesu Rose Luxemburg, narisane pa so že na prvih golih nogah v stripu. Na prehodu v 20. stoletje današnja moda striktnega ločevanja od živali s pomočjo odstranjevanja dlak, še ni bila del splošnega trenda.

Dobro premišljena obrazna mimika je v črnobelih kvadratkih omiljena z računalniškimi sivinami, ki je ne izumetničijo, ampak zmehčajo in ji vdahnejo koprenast dah življenja. Živost se kaže tudi v množicah, ki so ena redkih izrisanih ozadij. Narisana pa so do te mere, da se obrazi ljudi v množicah ne ponavljajo niti približno tako pogosto kot jadra v filmskem bredpitovskem napadu na Trojo.

Kot večina biografij tudi Rdeča Rosa Roso Luxemburg prikazuje kot opolnomočeno žensko. Potrjuje njen kult osebnosti in jo kot nepremagljivega duha postavlja na piedestal. Vseeno se v stripu avtorica poigra z absurdi, ki so bili in so še prisotni v borbi za brezrazredno družbo. Eden takih prizorov je silvestrovo leta 1899, ko Rosa s svojimi elitnimi intelektualnimi prijatelji nazdravlja na revolucijo v novem letu, medtem ko ji s pladnja šampanjec streže vidno razočarana osebna služabnica. Svojo interpretacijo si Kate privošči celo z razbijanjem četrtega zidu in vstopom v strip z direktnim nagovorom bralca, ki ga uporabi za aktualizacijo Rosinih tekstov.

Nekje med pojavom nedrčka - ki je takrat še pomenil žensko osamosvajanje - in zgoščenim besedilom o različnih vrednostih kapitala z velikim K, se v črnobelih sivinah odvije življenje Rose Luxemburg. Kot ponavadi o njenem otroštvu izvemo malo, zato pa začuda veliko o njenem ljubezenskem življenju v odraslosti.

Brez skrbi, vaših mailov po smrti verjetno ne bo bral nihče. Če pa jih bo, naj jih vsaj tako napeto berljivo, teoretsko kredibilno in razločno tudi nariše.