Nekje na severu, ob morju in planjavah mulja, v majhni vasici živijo enako pohlepni ljudje kot povsod drugod. Od prostranih širjav slane modrine jih ločuje le velik in mogočen nasip. Zanj skrbijo gospodarji in višji gospodarji nasipa, ki s pomočjo hierarhične ureditve skrbijo za kup zemlje in polder za njim, ki jim omogoča hranjenje živine in s tem tudi lastno preživetje.

V tej vasici, ki je namesto zgolj idiličnega mirnega življenja polna siromaštva, simbolično opazujemo dinamiko celotne človeške družbe na zelo majhnem primeru. Tudi med nekaj deset ljudmi se razvijeta zavist in ljubosumje, ki izvirata iz pohlepa in želje po večji moči gospodarske in družbene nravi.

Ti povsem človeški vzgibi nazadnje povzročijo popolno opustošenje. Kot lahko vidimo v vsaki skupini na tej obli, do tega vodijo egoistične nagonske želje po doseganju staža alfa samca, četudi je za to potrebna pot prek trupel. In še enkrat namesto strokovne in znanstvene razlage ter izboljšav zmaga zamerljivost. Ali po domače: zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo ima največjega kurca v deželi tej?

Zgodba o mladem, sprva ne prav premožnem, a nadebudnem hlapcu, ki ima dobre kalkulacijske sposobnosti, se začne kot zgodba o uspehu z zaposlitvijo pri dobrem in razumnem gospodarju nasipov. V igro hitro vstopi še ljubezenska afera z gospodarjevo hčerjo Elke, pri kateri je močno očiten čas nastanka prvotnega besedila. Ona je afirmativno tradicionalistična, kar se vidi v nenehnem poudarjanju lastne vloge žene v domu kot gospodinje, čistilke, kuharice in nenazadnje tudi matere. On, Hauke, pa prav obratno želi preseči svoj ob rojstvu določen stan in zdi se, da si tega tako želi kot mu tudi uspeva - brez pravega truda.

Risoroman Ute Helmbold Jezdec je nastal po kratki zgodbi Theodorja Storma, enega večjih piscev nemškega realizma. Jezdec je prvič uradno izšel skupaj z novelo Immensee aprila 1888 v časopisu Deutsche Rundschau. Ute Helmbold se je kakšno stoletje kasneje, leta 1958, v Bremnu komaj rodila. Nemška gostja letošnjega festivala stripa Tinta je danes predvsem ilustratorka in predavateljica na Visoki šoli za umetnost v Braunschweigu. Doštudirala je vizualne komunikacije v Essnu in se tedaj tudi začela ukvarjati z umetnostjo na položaju umetniške vodje nekaterih galerij. Že leta 1987 je izdala svoje prvo delo Človek (Ein Mensch), ki je grafična interpretacija pesmi Eugena Rotha. Prevajanje iz literarnih v bolj vizualne formate ji je torej blizu.

Verjetno se je kak potencialni bralec tega stripa vprašal, čemu že založba VigeVageKnjige ta izdelek spet imenuje risoroman. Zdi pa se, da gre prav pri Jezdecu za najboljši odgovor na to vprašanje. Zaradi pomanjkanja nekaterih stripovskih elementov bi lahko delo imenovali slikanica za odrasle. Termin slikanica in njegovo razumevanje se sicer že tako ali tako razlikuje od države do države. Vendar lahko opazimo, da gre pri Jezdecu za podobno zmes besedila in slik, kot smo jo lahko že videli v Gemmi Bovery Posy Simmonds leta 1999, ko je kot stripovski album končno izšla v celoti. Prej so jo lahko v Guardianu brali le kot serial. Kakorkoli, omenjamo jo zato, ker je bila dokaj splošno sprejeta kot tipski primer stripovskega romana ali, v angleško govorečih deželah, “graphic novel”.

Če se že obregujemo ob format, se ustavimo še ob bolj tehničnih specifikah. Jezdec je po risbi dobro premišljen kaos modrikastih zaplat, belih vmesnih ploskev in umazanorjavih sunkovitih čačk, ki z intrigantnim pristopom pričarajo veduto severnjaške Evrope. Predvidevši, da gre za sever in za Evropo, seveda. Zaradi oblike pravljice o kraju nismo povsem prepričani. Vsevedni pripovedovalec se pretežno nahaja na spodnjem delu strani, v strnjenem tekstovnem zapisu. Redko se nahaja tudi zgoraj. Premi govor pa je zapisan v sami sliki, vendar brez uporabe oblačkov. Omenjena dvojnost na trenutke da misliti, da vzporedno tečeta kar dve zgodbi z istimi protagonisti. Vsake toliko namreč tudi odpove logika branja od zgoraj navzdol in od leve proti desni, saj se mora bralec dobro prepričati, ali mu ni treba vsake toliko najprej prebrati spodnjega teksta in šele nato preiti na zgornjega.

Kvadratki prav tako niso tipično stripovski, saj v njih vidimo ali lokacijski kontekst ali osebo, obojega skupaj pa pogosto niti ne. Nenazadnje so tudi navpično orientirani in zakrivajo širino, medtem ko pri višini ne skoparijo. Risba se na trenutke zdi skoraj nedokončana, kot da gledamo skice, ki jim polno formo dajejo šele podlage oziroma v silhuete oblikovane plasti posameznega lika ali objekta. Spet po drugi strani obstajajo tudi strani, ki so povsem brez pripovedovalskega dela. Branje od bralca tako res zahteva pozornost in koncentracijo, saj niti slika niti tekst nista narejena za ljubitelje pop stripov. Užitek slike je treba šele razpoznati skozi branje. Jezdec je prava stripovska slikanica za odrasle, ki imajo razvit fetiš za živo sliko s pretanjenim občutkom za prikazovanje premikanja.  

S sliko, pri kateri tudi obroba subjekta temelji na vsaj dveh linijah in eni ploskvi ali kakšni od permutacij obeh grafičnih elementov, dobimo navidezen občutek globine, občutek tridimenzionalnosti prostora. Ute Helmbold se je za pričujoči risoroman lotila tudi mešanja tehnik akrilov in nekakšne perorisbe. Ena od posledic te risbe je občutek dihanja ali, bolje, živega gibanja.

Kako risba postane tako živa, kot da bi risoroman resnično izstopil iz knjige, bomo lahko videli že danes zvečer. Založba VigeVageKnjige je v sodelovanju s festivalom stripa Tinta ob obisku Ute Helmbold pripravila tri dogodke. Danes zvečer se bo ob 20. uri na starem ljubljanskem pokopališču Navje odvil performans ob predstavitvi slovenskega prevoda Jezdeca s projekcijo izbranih strani iz knjige. Odlomke bo iz nje v živo bral dramski igralec Tomaž Gubenšek, za glasbeno spremljavo bo poskrbel Drago Ivanuša. V primeru dežja bo dogodek prestavljen v klet Stare pošte 50 metrov stran.

Ute Helmbold lahko ujamete tudi v sredo, 3. 10., ob 19. uri v atriju ZRC SAZU na pogovoru s slikarjem Arjanom Preglom, prevajalko Mojco Kranjc in ilustratorko Suzano Bricelj. Pogovor bo potekal v slovenščini, skupaj s simultanim prevajanjem v nemščino in nazaj. Že v prihodnjih dneh pa se lahko nadejate tudi intervjuja z avtorico na valovih Radia Študent.