Razgibane travnato zelene planjave ob nabrežju divje Save je na vsake kvatre polepšala lična vas iz nizkih lesenih koč, ometanih z ilovico. A duh domačinov ni bil tako miren kot je bil stabilen in zanesljiv sezonski veter, ki še danes ustvarja pomladanski prepih po vsej vzhodni Evropi, ki jo tepta slovansko stopalo. Pisalo se je namreč šesto stoletje našega štetja in travniki na severu Balkanskega polotoka niso bili ozaljšani z rdečo barvo zaradi zgodnjih makovih cvetov, temveč zaradi prelivanja bratske krvi. Iztok je izgubil šest svojih bratov, Svarunovih sinov. Zato se je podal na pot v Bizanc, da bi se izučil sovražnikovih vojaških taktik, ga premagal in le tako lahko ponovno zaživel Pod svobodnim soncem.

Detajlov narave ali arhitekture se nikar ne nadejajte v stripu Pod svobodnim soncem, čeprav se jih morda spomnite iz romanesknega izvirnika. Risar Damijan Stepančič jih je namreč raje zamenjal za močne žive barve s črnimi obrobami, ki v ospredje postavljajo protagoniste. Namerno rahlo grdi obrazi na trenutke delujejo kubistično, saj nismo prepričani, ali nam človeka prikazujejo le iz ene perspektive. Groteskne podobe ostajajo ploskovite in ob pogosto neizrazitem ozadju izpadejo še bolj dvodimenzionalne. Z malo ožjimi črnimi črtami pa bi jih lahko zamenjali za punkersko verzijo karikiranih portretov Nine Mršnik.

Barvne mešanice še posebej izstopajo v prizorih ob ognju ali svečah, kjer izstopajo sence, ki so drugje komaj zaznavne in ne ustvarjajo takšne plastičnosti kot v nočnih scenah. Izstopajoči so tudi občasni oblački, v katerih besedilo nadomestijo simboli, ki bolj kot na zgodnji srednji vek spominjajo na cehovske izveske iz začetka novega veka. Njihov pomen v dialogu ni povsem jasen. Večinoma jih vidimo pri Iztokovih govornih oblačkih, enkrat simbol izreče tudi njegov oče Svarun. Sicer tudi dialogi niso najlažje razumljivi, saj se je scenarist Goran Vojnović odločil, da zgodbe ne bo posodabljal ali se od nje oddaljeval, saj se mu zdi branje Finžgarja še danes, citiramo: »razburljivo in privlačno«. Konec citata.

Res je, da roman Frana Saleškega Finžgarja še danes vztraja pri kar zavidljivem številu izposoj v knjižnicah. Upoštevajoč le prvih dva tisoč najbolj izposojanih gradiv v knjižnicah vsak mesec, je na lestvici pred Artemisom Fowlom; Jej, moli, ljubi ali Kmetskimi slikami. A problem nastane, ko je treba dialog brati v starinskih besedah, kar izpade izjemno nenaravno. Sploh za dva barbara, ki se pogovarjata v visoki starinski slovenščini. Na splošno bi lahko rekli, da se stripovska priredba Pod svobodnim soncem niti ne zdi kot priredba, ampak kot povzetek obsežnejšega romana. 

Strip sicer ni zanemarljivo kratek, pravzaprav zajema skoraj 130 strani in ima za slovenske stripe zavidljivo naklado 3000 izvodov. Vendar to ne pretehta dejstva, da bi lahko roman dejansko tudi priredili. Pri Založbi Škrateljc je Stepančič skupaj z Andrejem Rozmanom – Rozo že izdal strip, ki je bil dobeseden posnetek Cankarjevih Hlapcev, zdaj pa se je podobno zgodilo s stripom Pod svobodnim soncem. Dolga, vendar privlačna epska zgodovinska zgodba je v stripu skrčena do te mere, da se nekatere podrobnosti zlahka izgubijo. Le kako se je denimo Iztok neskončno zaljubil v Ireno, če pa sta se družila na vsega skupaj nekaj straneh?

Gostoto pripovedi so zgnetli do te mere, da se premiki iz enega v drug prostor zgodijo, ko nas o tem obvesti krajši barven trak z geografskim lastnim imenom ob robu strani, ki ni del stripovskih kvadratkov. Krčenje dialogov pa je vplivalo na to, da strip izpade kot trailer za Finžgarjev roman. 

Gre za enega boljših Stepančičevih stripov, ki smo jim v preteklosti očitali predvsem pomanjkanje razmisleka o scenariju. Vse prevečkrat je namreč lansiral stripe, ki so izgledali kot nabor ilustracij. Tokrat je zgodba razdelana po kadrih, ki si tekoče sledijo in nam razjasnjujejo potek pripovedi. So pa pri tem nekateri odlomki zgodbe tako kratki, da se nova scena začne ravno takrat, ko se dodobra potopimo v prejšnjo. Tako bralec šele po par straneh ugotovi, zakaj sta se avtorja odločila za predstavitev likov s porteti in opisi na začetku knjige, kar ponavadi pritiče le otroškim stripom. Zaradi nagnetenosti besedja in ponekod le minimalnih razlik med nekaterimi liki, bi jih sicer težko ločili med sabo. Posebej takrat, ko v sceno vstopijo brez kakršnekoli kontekstualizacije.

Stripovskemu delu na koncu mehke vezave sledi še spis Finžgarjevega nečaka, bolj znanega pod imenom Janez Bogataj. V njem razkrije nekaj intimnih spominov, pa tudi vsebino pisma, ki ga je pisatelj pisal neznanemu prijatelju slikarju. Prosil ga je, da bi zanj roman ilustriral, a se to ob prvi knjižni izdaji tega dela leta 1912 zaradi finančnih težav založbe ni zgodilo. 

Strip Pod svobodnim soncem je sicer nastal že leta 1940, ko ga je v Srbiji narisal ruski emigrant Sergej Solovjev. Leto kasneje je izšel tudi v časniku Slovenec. Njegov strip in še nekaj drugih od več kot štiridesetih ponatisov knjige so bili na ogled na razstavi ob izidu stripa v Cankarjevem domu, ki bi jo bilo prav tako vredno malo skritizirati. Povečave posameznih kadrov so bile zaradi slabe kvalitete ali prevelike povečave kockaste, namesto da bi bile sestavljene iz ravnih linij.

Pod črto torej čestitke Stepančiču za verjetno najbolj dovršeno delo do sedaj, Založbi Škrateljc pa za poskus širjenja različnih vsebin na področju domačega stripovskega medija. Ker pa so na tiskovni konferenci povedali, da lahko v stripu pričakujemo še Bobre Janeza Jalna, si lahko ob tem le želimo, da bodo drugače prenešeni v stripovski medij. Pod svobodnim soncem je pač simptomatičen prikaz tega, da v Sloveniji ni veliko ljudi, ki bi se profesionalno ukvarjali s stripom, zato so pri končnih izdelkih možne še številne izboljšave. Nenazadnje to ni le priredba kultne slovenske književne klasike, ampak tudi zgodba enega od proto-razdorov slovenskega naroda po teoriji slovenskega razkola Spomenke Hribar.

Strip o rožnatih Hunih in bledo bež Slovenih je brala PiaN.