Prominentni umetnik se odpravi na podeželje. V majhnem mestecu Beerpoele, ki v resnici ne obstaja, pripravljajo prvi umetniški bienale. Zasnovan je »po domače«, kar ni le drug izraz za »gostoljubno«. Morda bi bilo bolje, če bi zapisali, da je šlo za festival ljubiteljske kulture. Ob prihodu velikega umetnika, glavnega gosta festivala, se ozračje spremeni in nam predstavi nastavke za razmislek o kulturi v mestih in na podeželju. Belgijski primer se zdi precej podoben razmeram v Sloveniji.

Že leta in desetletja tečejo pogovori o visoki kulturi, ki nastaja v meščanskih okoljih, in prevladujočo ljubiteljsko kulturo, ki vlada na neurbanih območjih. Nekateri menijo, da je »edina prava« kultura tista, ki nastaja v javnih institucijah v Ljubljani in Mariboru, spet drugi menijo, da ljubiteljska brez visoke sploh ne more obstajati. Vsekakor lahko izpostavimo, da ima ločitev ene in druge velike posledice predvsem za njene ustvarjalce in uživalce. Delavci v kulturi in umetniki, ki živijo na podeželju, imajo manj priložnosti za prikaz svojih umetniških del javnosti. V njim bližnjih okoljih je manj infrastrukture, pa tudi manj uživalcev kulture, saj je prebivalstvo bolj vajeno kalupa vseprisotne ljubiteljske kulture. Za vsako drugačno vrsto kulture je namreč treba publiko najprej vzgojiti.

Ne glede na drugačne razmere in okolja ustvarjanja na Ministrstvu za kulturo za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi za vse prosilce veljajo enaki pogoji. Čeprav že dolgo poslušamo, kako si želijo kulturo decentralizirati, saj se večina umetnikov ravno zaradi boljših okoliščin ponavadi seli v mesta, najmnožičneje v Ljubljano, se to v praksi za zdaj še ne odraža. Prosilec za status, ki je denimo razstavljal v manjših galerijah v Ljubljani, bo najverjetneje slabše ocenjen kot tisti, ki je razstavljal v galeriji društva domačih pokrajinskih umetnikov, četudi je bila to edina galerija v njegovi okolici.

Veliki umetnik Pieterjan, ki se kot edini profesionalni umetnik znajde na festivalu v malem mestu, se tja prav tako odpravi s predsodki pravega meščana, pripadnika visoke kulture. Z vsakim dnem se ti vse bolj spreminjajo v sočutje, solidarnost, prijateljstvo, poučevanje. Vajeti mora res popolnoma vzeti v svoje roke, a le tako mu uspe, da prostočasna popoldanska dejavnost dejansko postane pravi festival. Zanimivo bi bilo vedeti, ali se je belgijski stripar, avtor danes obravnavanega Vaškega umetnika, Brecht Evens enako počutil, ko je lani oktobra Ljubljano obiskal med Festivalom stripa Tinta. Njegov prvi prevod v slovenščino je pri Zavodu Stripolis izšel ravno v poklon omenjenemu obisku. Evens je na Tinti resda sodeloval kot gost in spal v pravem hotelu, ne v vrtni hišici organizatorjeve mame, a je vendar umetnik, ki je že obiskal največje svetovne stripovske festivale, na katerih je bil tudi večkrat nagrajen.

Evensa ni lahko zgrešiti. Njegov avtorski slog se že na daleč pošteno razlikuje od tradicionalnega belgijskega stila ligne claire, kot ga poznamo iz denimo stripov o detektivskem dečku Tin Tinu in za katerega sta značilni ploskovitost podob in črna obroba. Brecht črne barve skorajda ne uporablja. Njegova barvna lestvica se zdi skoraj fotografska, saj temelji na kombinaciji RGB, s katero se pri fotografijah spoznamo v procesu razvijanja fotografij v temnici. Gre za rdeče, zelene in modre barve, ki jim Evens vsake toliko doda še malo rumene. Pri tem barv ne uporablja realistično. Like med seboj loči tako, da zelenemu liku pripiše zeleno barvo teksta. Oblačkov namreč ne uporablja, zato je na tak način domiselno ločil like in njihove besede med seboj.

Avtor ne le, da ne uporablja govornih oblačkov, ne uporablja niti kvadratkov, v katere bi zamejil posamezne kadre. Raje se loteva manjših sličic, na katerih upodobi le lik ali dva, ali kar kičastih celostranskih ali dvostranskih podrobnih ilustracij. Te po svoje spominjajo na žive in podrobnosti polne risbe Ančke Gošnik Godec, ki je na podoben način narisala ilustracije za rezijansko pravljico Tri botre lisičice. Še najbolj se razlikujeta po tem, da je ilustratorka pri procesu uporabljala pritajene, jesenske barve, Evens pa žive barve strupenih kombinacij. Ponavadi le po dve do tri različne barve na stran, ki jih le delno niansira.

Posebnost risbe v stripu Vaški umetnik je tudi njena občasna prosojnost. Na trenutke ni jasno, zakaj se skozi en lik vidi drugega ali pa ga prekriva kar samo okolje. A nazadnje se izkaže, da je avtor s tem prikazal hkratnost dogajanja v času. Mrtva riba, skozi katero preseva golo dekletovo telo, obenem razlaga dve zgodbi, ki se odvijata hkrati.

Vaški umetnik, v originalu naslovljen kot The Making Of, kaže tudi avtorjevo strast do množičnih prizorov, na katerih belino papirja, ki prevladuje na drugih straneh, zapolni z razgibanimi kompozicijami. Ploskovite podobe na zapolnjenih straneh tudi pointilistično šrafira. Podoben princip slikanja lahko zasledimo v njegovem stripu Panter.

Morda se zdi, da forma del Brechta Evensa prevladuje nad zgodbo, a temu ni povsem tako. Tudi zgodba pritegne, čeprav se zdi na površen pregled precej banalna, skoraj primerna za scenarij romantičnih komedij, kot jih vrtijo na TV-programu Diva. Umetnik pride na podeželje, spozna mladoletno dekle, ki jo omreži, vmes skoraj izgubi svoje dekle iz mesta in nazadnje z domačini ustvari umetniško delo. Konec dober, vse dobro. Vendar polno majhnih nians, različnih plasti, ki vtis iz življenja resnično prikažejo življenjsko. Naj gre le za manjši prepir, ki ga prikaže tako, da se dve barvi besedila nenehno izmenjujeta med seboj, ker osebi govorita vse počez. Lahko pa gre za manjše detajle, kot je ta, kako pobegniti od zvestega fena, ki ne sme vedeti, da si želi mladoletnico na skrivaj odpeljati k sebi v sobo. Precej humoren je tudi prizor, ko med sranjem na stranišču po telefonu govori s partnerko, ki ga želi pustiti. Odprto torej ostaja vprašanje: kaj je takrat v školjko zares izločil?

Vaški umetnik zato ni le skupek stereotipov, ki bi predstavljal predsodke meščanov do nevednežev s podeželja, ki od živčnega zloma dalje rišejo le kodrce. Je prej pravo nasprotje tega in zato še toliko bolj primerno branje za vse, ki vihajo nos nad vase zagledanimi Ljubljančani in tistimi meščani, ki se zmrdujejo nad preprostostjo podeželja. Stereotipi sicer ne obstajajo zaman, a še vedno so to le tipi, ki smo si jih izmislili, da lahko lažje predalčkamo. S tem pa tudi lažje diskriminiramo in obsojamo. Kar je škoda. Sploh v tako majhnem svetu ali v tako majhni državici, kot je Slovenija. Od za tretjino večje Belgije se zato lahko tudi česa naučimo, za začetek – dobrega risanja avtorskih stripov o vsakdanjih tematikah.