Veverica v vesolju

Veverica v vesolju

Recenzija izdelka
21. 6. 2017 - 13.00

Martin Ramoveš je po treh letih ponovno udaril. V tem času se ni odpravil na oddih. Še včeraj smo lahko na premieri dokumentarca LP film Buldožer – Pljuni istini u oči, gledali v njegove animirane ilustracije. V originalu visijo na stenah galerije Kinodvora - do konca tega meseca. Zvesti oboževalci so verjetno že opazili, da je svojo turnejo – vsaj po Ljubljani – že začel tudi z novim albumom, v katerega stripovski del se bomo poglobili danes. Njegov nastop, ako ste ga morda že zamudili, pa se v Ljubljani ponovno napoveduje najkasneje v oktobru, ko bo nastopil na stripovskem festivalu in svoja dela razstavil v Dobri vagi.

Ramoveša smo še za časa izdaje prejšnjega dvojnega albuma, Nesojeni kavboji - izdanega v sodelovanju z Založbo Radia Študent – poznali v obliki ansambla. Na tokratnem albumu nastopa sam. Že omenjeni dvojni album je zmes stripovskega in glasbenega albuma, ki smo ga pri Ramovešu že videli. Zdi se, da je pri obeh, glede na pretekli album, stopil na bolj intimno, individualistično pot. Tokrat se zdi, da sta oba albuma bolj konvencionalna, glede na mainstream, a še vedno hodita po obali avtorskih podzemnih vod, zaradi česar ga drugače kot za “underground” ne gre jemati. Koncept pa je pri obeh enak. Za ljudi, katerih imovina še zajema režo za zgoščenke, bo izkušnja še polnejša. Besedila skladb so namreč tudi tekst, ki nas pelje skozi stripovski album. V primeru sinhronega poslušanja in branja imamo pred seboj neke vrste videospot. Narekovanje ritma branja s strani avtorja pri stripu še nikoli ni bilo bolj neposredno.

Posebno pozornost je album Astronomi tokrat pritegnil že z izbiro formata, ki bi največ težav povzročal ljubiteljem branja s čitalniških aparatur - če bi bil v tej obliki dostopen. Skoraj kvadratna oblika nas spominja na povečan format škatlice za zgoščenke, le da gre za knjižno obliko s trdimi platnicami. Od leta 2014 do letos pa se ni spremenila le trdota platnic. Tokrat je Ramoveš uporabil večinoma tanjša peresa, s katerimi je črnilo nanašal na podlago, kar je opazno že v širini roba posameznega panela. Linija posledično izpade bolj prefinjena, manj robustna in izrisuje več detajlov. Manj je tudi monokromatskih površin črne barve. Namesto pikčastih šrafiranj so tokrat v ospredju kratke, ozke črte, s katerimi gre bolj v smer plastične upodobitve in se močno odmika od prejšnje izrazito dvodimenzionalne ploskovite kolažirane risbe. Na bralca posledično deluje manj ekspresivno in bolj ilustratorsko. Slike so mehkejše, kot je mehkejši tudi zvok plošče, ki ga lahko slišite v podlagi.

Zunanji platnici sledi še izrisana notranja platnica kot uvod v poglavja oziroma pesmi. Obe ponazarjata zmes celotnega albuma in že na prvi pogled delujeta nekoliko psihedelično. Nenazadnje veverica potuje v vesolje, kamor se na začetku le ozira. Veverica je tudi protagonist albuma. Njene - oziroma njegove - misli se izražajo s tekstom pripovedovalca. Veveričku misli le pripisujemo, saj niso izražene v oblačkih, vendar so za razliko od Nesojenih kavbojev le-te v pravokotnem okvirju in bolj sistematsko urejene. Glede na pretekli dvojni stripovski album je Ramoveš v kadriranju Astronomov preciznejši. Oko bralca tokrat vodi od totala do detajlov in ne le po množici srednjih planov, kot v preteklosti. Misli oziroma besedilo pa je polno figurativnosti, simbolističnih opisov in fraz. Beremo jih lahko po posameznih poglavjih oziroma skladbah ali kot kontinuirano pripoved.

Med na trenutke precej metafizičnimi prevpraševanji se veveriček potika po domišljijskih vedutah, tam nekje zunaj, v vesolju. To zajema vse - do simbola jablane, ki predstavlja varno in prijetno zatočišče na nekem planetu. Pot do nje preprečujejo njeni zrcalni nasprotniki, nosilci zla in groze – netopirji. Oboji se kot nekakšna tema ponavljajo skozi celoten album. “Uživaljen” Ramoveš v obliki veverice se v tem vesoljskem svetu obnaša precej fatalistično, usoda se z njim igra po mili volji in jablana ostaja nedosegljiva. Kljub njenim pozitivnim lastnostim je sama prav zaradi nedostopnosti vir travme. Lahko bi rekli, da gre za basensko rock verzijo Malega princa.

S tem ko je ponovno združil stripovski in glasbeni album, nas je stripar-glasbenik prisilil v pozornejše posvečanje besedilu. Včasih, sploh med enkratnim poslušanjem ali branjem, besedilo ne pride toliko do izraza. Ker imamo besedilo pred seboj, smo lahko dodatno pozorni na melodijo, ki besedilo spremlja in na sliko, ki jo imamo čas opazovati, ker besedila v resnici ne rabimo brati. Tekst nas tako na vsakem od nivojev izražanja popelje po drugi poti in širi možnosti razumevanja glasbe in slike. Dolžina 30 minut in 53 sekund lahko postane tudi čas, ki ga posvetimo branju stripovskega albuma. Pri tem imamo čas tudi za prisluh vmesnim “solažam”, med katerimi si lahko ogledujemo neme panele.

Kljub Ramoveševem prej omenjenem sodelovanju z animatorji zaenkrat videospot v obliki animacije še ni izdan. Pesem, ki jo poslušate v podlagi, z naslovom Konjiči, sicer svoj videospot že ima. V njem lahko vidite tudi izseke iz stripa, predvsem besedilo v pravokotnikih, vendar je to uporabljeno zgolj kot svetlobni efekt, ki razgibava sicer precej statičnega Ramoveša med igranjem kitare in cajona. Glede na že videne koncerte, nabite z energijo, torej precej salonska izvedba.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Konjiči so popevka leta!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.