Prejšnji teden smo bili v Pritličju v majhnem številu priče pogovoru s Stripburgerjevim urednikom Bojanom Albaharijem in scenaristom in publicistom Žigo Valetičem. Pod moderiranjem Maše Pffeifer je prišlo tudi do spraševanja o tem, zakaj se slovenski striparji tako slabo odzivajo na konkretna aktualna dogajanja. Strip o trenutni situaciji v Tovarni Rog se menda že izrisuje, riše pa ga portugalski umetnik na obisku.

Za enega od problemov pomanjkanja odzivnosti slovenskih striparjev lahko gotovo pokažemo s prstom na večje domače časopisne hiše, ki že leta za vsakodnevno objavljanje raje kupujejo licenčne stripe “na kilo” iz tujine. Po drugi strani se je trend v Sloveniji od družbeno-aktualnega realističnega - bolj kot ne žanrskega stripa - v devetdesetih po letu 2000 obrnil v smer ekspresionističnega intimnega alternativnega avtorskega stripa. Po več kot desetletju se smernice delno obračajo, delno pa se stripovska scena končno spet razvejuje v več smeri. Kot tretji razlog slabega odziva lahko posumimo tudi na sramežljivost striparjev, ki ob preveliki vpetosti v dogajanje zaradi predvidenega samoreflektivnega predpostavljenega pomanjkanja objektivnosti raje stisnejo rep med noge, kot da bi jih obtožili pristranskosti. V Sloveniji pač ne moreš, da nekoga od vpletenih ne bi poznal. Pa kaj?

Strip Superga scenaristke Neli K. Filipič in risarja Damijana Stepančiča sicer o dogajanju v Sloveniji govori le delno. Z begunsko problematiko pa se je soočil skoraj eno leto po največjem medijskem bumu. Že na naslovnici pa nam postreže s kruto resničnostjo in nas spomni na element, ki še vedno kazi veduto okljukov reke Kolpe – žico britvico s pritiklinami.

Damijan Stepančič je že dolgoletni znanec stripovskih krogov, čeprav ga je v prvi vrsti najlažje videti v kateri od slikanic. Njegova dela, se razume. Neli K. Filipič pa se bolj kot s stripom ponavadi ukvarja z mladinsko literaturo. Tudi tokrat se ni dosti oddaljila od ponavljajoče se tematike strpnosti med ljudmi, ki se kot rdeča nit vleče skozi njena dela. S tem je povezano tudi njeno preostalo delo. Od leta 2008 je v azilnem domu otroke učila slovenščine, kar je tudi zapisala na koncu stripa. Zgodba v stripu Superga naj bi torej nastala v spomin na vse zavrnjene oziroma skoraj vse, ki so se morali vrniti v svojo deželo ali bežati naprej, ker jih v Sloveniji niso sprejeli v azilno varstvo.

Stepančičevo umazano šrafiranje in senčenje je kot nalašč, da prikaže popotniški prah na dečku, ki beži z bojnih vojnih področij. Kaj boj, mesarsko klanje že na začetku stripa prekine nogometno tekmo. In o mesarskem klanju govorimo tudi brez ideološko-veganskih ozadij. Da je človek v ospredju, pa nakazujejo tudi neizrazita pastelna ozadja brez črne obrobe. Z namerno rahlo skrivenčenimi linijami resnično pride do izraza tudi materino trpljenje, potem ko zavoljo preživetja lastnega sina pošlje na zahod. Ne vedoč, da ga bodo čez par let na cilju - v Evropi - zasmehovali, ker ni hotel izgubiti življenja doma, saj naj bi šlo za varno državo.

Ne samo, da gre za predstavitev življenja, pred katerim si mnogi sovražno zakrivajo oči in ne priznavajo obstoja te resnice. Hkrati je Superga tudi odličen prikaz relativitete življenja in dokaz prekomernega slavljenja frommovskega “imeti” nad “biti”. Po domače gre za še en strip, ki bi si lahko priboril vstop v šolski obvezni literarni kanon, da bi vsaj kakšen odstotek slovenske mularije dvakrat premislil, preden bi ravnal zgolj v korist lastne pretirano razvajene zadnjice. Ker upanje lahko(!) vzbudi tudi samo ena stara, pošvedrana superga na poti.

Gre za eno tistih večplastnih del, ki jih bodo razumeli tudi otroci, a na precej manjplastnem in enostavnejšem nivoju, kot ga lahko zaobjamejo odrasli bralci. To je skrito v majhnih niansah, na primer lastniku kapitala in gradbišča, na katerem dela Hamid [hamId] in ga ne vidimo v obraz do trenutka, ko si deček prisluži povišico in napredovanje. Dvoplastnost delno utrpi pri narativi, kjer otroški strip zahteva hitre premike zgodbe skozi kadre, kjer bi si zaželeli kakšen vmesen in mehkejši preliv. Kompleksna zgodba bi se zlahka prikazala na nekaj dodatnih sto straneh več, v obliki pravega grafičnega romana.

Prehod iz Bližnjega vzhoda v Evropo v stripu Superga, ni bil opažen le s strani Hamida in njegovih opazovanj kulturnih razlik. Bolj ko se s prijateljem, ki ga dobi na poti, približujeta zahodu, več barv se začne izmenjevati in barvna skala se razširi. Kljub barvam pa se tudi na obljudenem zahodu srečata z neargumentiranim sovraštvom, tokrat s strani grških nacistov. Dodatno zgražanje domačinov zaradi nekonvencionalnega življenja, ki je zahteval znižanje higienskih standardov in pogojev, ki jih izkušata, pa pri občutku domačnosti prav tako ne pripomorejo. K sreči otroka pri 15-ih letih vsega tako ali tako ne razumeta.

Ne moremo mimo tega, da je Slovenija v stripu orisana kot najprijaznejša dežela pod soncem. Svobodnim soncem. Pri tem lahko dodamo še, da sta táko izkušnjo fanta iz Afganistana verjetno lahko dobila tudi zato, ker na meji z Italijo - od koder sta prišla – še ni tehničnih ovir v stilu kolpske obale. In četudi se zdi azilni dom kot zapor, dovoljenje za bivanje na koncu odobrijo. Spoiler alert: v Sloveniji jim je letos v pol leta uspelo odobriti komaj nekaj čez 50 prošenj za azil.

Ker je strip dobra forma tudi za učenje tujih jezikov, bo morda Superga pripomogel ne le h lažjemu razumevanju tuje kulture, ampak tudi nativne. Čeprav ravno samorefleksije v pravljičnem koncu precej umanjka.