Postkolonializem, postfeminizem, preigravanje koncepta kiborga, so samo nekatere izmed lastnosti, ki La Pocha Nostro umeščajo v novejšo zgodovino body art praks, ki jih močno zaznamuje premik v 90-ih. Takrat je prišlo do ponovnega raziskovanja novih oblik artikulacije telesa/jaza v vse bolj tehnologiziranem in urbanem okolju. Ta začnejo priznavati globoke implikacije politik reprezentacije v razmerju do utelešenega subjekta, ki se oddaljuje od abstrahiranega, prej konceptualnega kot angažiranga subjekta, kot so ga nakazovale prevladujoče teorije 80. let.

Aktivistično telo, ki je bilo zlasti v 60. letih partikularizirano, onkraj norm in stereotipov, je konec 70. in v 80. letih zbledelo v vse bolj komercializiranem okolju tedanjega umetnostnega sveta, skoncentriranega zlasti na New York. Glavni tok umetnostnega diskurza se je obrnil stran od telesa, in je, kot poudarja Jonesova, nesrečno sovpadel z raztelešeno politiko dobe Reagana in Thatcherjeve, združene pod krilaticami varčevanja, reakcionarne in izključevalne ekonomske ter družbene politike.

V 90.letih pa so umetniki začeli razvijati multimedijo, instalacije in fotografske tehnologije ter se izogibali ali vsaj preigravali živi performans. Premik je zaznamovan zlasti s preučevanjem telesa/jaza kot tehnologiziranega, značilno nenaravnega in v temelju nestalnega, ko gre za identiteto. Govorijo o posthumanem telesu, ki je v celoti partikularizirano, poteka vztrajno izrekanje njegovega spola, seksualnosti, spolne usmerjenosti, rase, etnične in razredne pripadnosti ter drugih identifikacij.

Donna Haraway je v svojem Kiborškem manifestu opisovala destabilizacijo modernističnega posameznika, do katere pride zaradi eksplozivnih napredkov v tehnologiji in radikalne politike nenormativne subjektivitete. Zanjo je obdobje po hladni vojni obdobje kiborga, ki je »vrsta razstavljenega in ponovno sestavljenega postmodernega kolektivnega in osebnega jaza«.

Prisluhnite oddaji/pogovoru z Guillermom Gomezom-Penjo, članom latinsko-ameriške performativne skupine La Pocha Nostra, ki so na Mesto žensk izvedli performans Corpo insurecto 3.0.