Šogakàt Vardanjàn ‒ režiserka filma 1489, katerega recenzijo ste lahko ravnokar slišali ‒ je bila tudi gostja letošnjega festivala Kino Otok. Z njo smo se o filmu, pa tudi o ozadju vojne v Gorskem Karabáhu, pogovarjali zadnji dan festivala, pred znamenitim izolskim Bifejem pri kralju. 

Šogakàt Vardanjàn ni želela postati režiserka in ni obiskovala filmske šole ‒ po izobrazbi je klasična pianistka, leta 2020, ko so po spletu tragičnih okoliščin začeli nastajati prvi posnetki, ki bodo postali 1489, pa je obiskovala študij digitalnega novinarstva. Proces snemanja z mobilnim telefonom ‒ naloga, ki ji jo je predlagala profesorica ‒ je bil dolgo neusmerjen. Začel se je kot beleženje iskanja v boju izginulega mlajšega brata, a so posnetki kmalu postali bolj osebni in so, tako kot v končanem filmu, beležili tudi soočanje režiserkine družine s strahom, upanjem in žalovanjem. 

Film je izjemen ne le zato, ker je bil posnet v vrtincu čustev, ko ni bilo nič jasno, ampak tudi, ker je bil zmontiran v času režiserkinega žalovanja. Proces montaže, v katerem je režiserka sodelovala z Àrmenom Papjànom in Tigrànom Baginjànom ter z rusko režiserko Marino Razbežkino ‒ slednjo opisuje kot svojo filmsko botro ‒, ni le proces, v katerem je Šogakat Vardanjan postala filmarka, ampak tudi dokument njenega žalovanja. Vardanjan se spominja, da drugi montažer, s katerim je sodelovala, ni zmogel gledati krutih posnetkov z njenega telefona ‒ z odvrnjenim pogledom je po njenem nareku rezal prizore. Šogakat Vardanjan pa ni odvrnila pogleda. Iz prizorov žalosti, besed, izrečenih v bolečini zaradi izgube ter krute brezbrižnosti sveta, je iztrgala pripoved, ki je dala njeni žalosti in žalosti njenih staršev obliko in jo spremenila iz zasebnega doživetja številnih v univerzalno podobo žalovanja. 

Film sicer ne prikazuje vojne v Gorskem Karabahu ‒ o tej po ogledu ne vemo nič več, kot smo že vedeli. Vardanjan pa je celo javno zavrnila nagrado armenskega predsednika ‒ pravi, da je film namenjen žrtvam in njihovim družinam. Kljub temu je s svojim filmom nepričakovano postala ne le filmarka, ampak tudi glas o vojni v Gorskem Karabahu in njenih posledicah. Njen film je bil prikazan na več mednarodnih festivalih, med drugim je na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Amsterdamu tudi prejel glavno nagrado. Toda Vardanjan se je ob tem srečala s pretresljivo nevednostjo svetovne javnosti o neskončni vojni v njeni domovini. Film je v Armeniji premiero doživel nedavno, režiserka upa, da ga bodo videli tudi v Azerbajdžanu. Njen oče pa končanega filma še ni videl.