Slika: Razglednica s podobami Kranjske deželne blaznice Studenec (danes Psihiatrična klinika Ljubljana Polje), 1923

 

»Umobolni človek ima za nezvedenca nekaj skrivnostno nenavadnega, tujega, groznega, kar ga razločuje od vseh drugih bolnikov, četudi razum priznava, da je i pohabljeni um le telesna bolezen, kakor kaka druga.

Morda se ta žalostna izjema pri umobolnih ljudeh utemeljuje s tem, ker imajo prikazi na teh bolnikih za nezvedence nekaj nedoumljivega, skrivnostnemu bitju jednakega, česar ni moči razumeti. Česar pa ne umemo, kar je ugankam podobno, vzbuja nam neko skrivnostno grozo.«

Tako je o duševnih boleznih razmišljal psihiater Karl Bleiweis leta 1888 v razpravi »Kaj imenujemo bolezen uma?« V nocojšnji oddaji Svepisteme se bomo posvetili razvoju psihiatrije kot strokovne medicinske zamisli in ustanove, predvsem v slovenskem prostoru, z občasnimi ekskurzi v neposredno zgodovinsko okolnost. Naj se pri tem nikakor ne ustrašimo, da nas na difuzijo evropskega razsvetljenskega duha ne bi opominjala Foucaulteva francoska blaznica, pa vendar bomo skozi razmislek začrtali nekatere lokalne razvojne posebnosti. Te so zanimive, ker lahko v njih preučujemo vse mnoge vplive na današnjo sliko psihiatrične stroke, ki še vedno vsebuje močne elemente samoorganiziranosti in iniciativnosti na nivoju upravnih organov v posamičnih ustanovah. 

V Sloveniji po podatkih NIJZ danes deluje okoli 200 psihiatrinj in pedopsihiatrov, v preteklosti jih je bilo seveda še manj. To nam dovoljuje neko mero samozaverovanosti, da lahko razvoj psihiatrične misli dobro popišemo skozi njihove, v zgodovinskem smislu, vse bolj avtonomne in samostojne strokovne premisleke. Ta avtonomija se kaže v integraciji poklica v medicinsko, znanstveno in pravno življenje, pa tudi z vsako diagnozo in predpisanim zdravilom.

V prvem delu oddaje se bomo zato najprej soočili z bojem medicinskega pogleda za pripoznanje mestnih oblastnikov in oddaljitev od srednjeveške medicinske miselnosti, potem pa bomo stopili v prostore blaznice in bolnišnice. Če želimo izpeljati osnovne poteze psihiatrije, se bomo potemtakem najprej zatekli vsaj nekoliko v preteklost, ko so se začrtali izhodiščni medicinski postopki, najprej skozi problem upravljanja telesa. Psihiatrija se ob tem opira na sorodni princip upravljanja duha, pri čemer je njen izvor v širšem krščanskem prostoru utemeljen v čarovništvu in tudi protičarovniškem ukrepanju. 

Drug pogled na dogajanje do 18. stoletja lahko izpeljemo iz jezika, ki naslavlja psihiatrično snov. V jeziku Kranjske najdemo ta čas izraz blaznost, ki je vztrajal skoraj do 20. stoletja. Že v nemščini, jeziku izobražencev, pa je besednjak širši, in ga prevedemo v večjo bogatijo družbenih prestopkov: bloditi, bresti, kvariti, krožiti, pogrešiti, klatiti, zvajati, krivoveriti, motiti se, noreti. Norec sicer v nemščini tistega časa ni povezan z bolezensko pomanjkljivostjo v modernem smislu, ampak nakazuje k šaljivcu, kvartači bi pomislili na škisa kot kartni lik, ki vse izigra. Tudi ljubljanska kaznilna kletka, ki je do leta 1716 dopolnjevala obličje mestne hiše in je v nemškem imenu Narrenkhottere nakazovala na norost, je gostila predvsem osebe, povezane s prestopki.

Beseda blaznost je bila povezana z vznemirjenostjo, divjanjem in nasilnostjo. Pogosto formuliran delikt tistega časa je zagotovo tudi krivoverje, najsi gre za napačno vero ali razne stopnje verske blaznosti, ko je kdo proglasil lastno božanskost. Vse pohujšanje te vrste je dolgo časa obravnavala teologija, ki se je tudi kasneje borila za vključenost v duhovno življenje nacij. Na primeru habsburške monarhije lahko ustanavljanje prvih zavodov za nabiranje duševno bolnih opazujemo v organizacijskem spopadu med katoliško cerkvijo in avstrijskim dvorom. Še do prehoda v 20. stoletje, ko je vajeti insitucionalne oskrbe že prevzela psihiatrija, so skrbstven vidik prevzemali redovi usmiljenih bratov in sestre usmiljenke. A pojdimo lepo po vrsti.

 

O značaju Kranjcev in Ljubljancev v 18. in 19. stoletju

Prvega deželnega medika dobi dežela Kranjska leta 1516, že 15 let kasneje prevzame deželna uprava tudi nadzor nad lekarniško prakso. V okolišu pa najdemo tudi druge ustanove – kopališča, hospicije za potnike, špitale za revne, tak je stal do ljubljanskega potresa ob današnjem tromostovju blizu Kresije; pod Rožnikom je leta 1453 postavljena »bolnica za okužence«, veliko novih zavodov se je odprlo ob izbruhih kuge. Glede mestnih špitalov, oskrbovalnic za betežnike, je treba dodati, da so ubožci v oporokah pogosto pripisali svojo hišo, njivo, travnik ali pristavo k njihovem imetju, saj za oskrbo drugače sploh niso mogli plačati. Oskrbnik in nadšpitalski mojster sta bila od nekdaj imenitna meščana z velikim ugledom, kar pa je verjetno tudi v povezavi z bogastvom, ki si ga je špital nabral. 

Leta 1611 začne na Kranjskem o zdravstvenih ukrepih razpravljati zdravstveni svet, ki je svetoval o zamejitvah kužnih bolezni, tudi z ločevanjem oseb in razvrščanjem v karantenske lazarete. Sicer pa so od sredine 18. stoletja v Ljubljani delovale tri bolnišnične ustanove, ki se od kasnejše civilne bolnice razlikujejo predvsem v tem, da še niso eksplicitno namenjene zdravljenju, ampak zgolj osamitvi in nabiranju nemoralnih in kvarnih oseb vseh sort; poleg sirotišnice in ubožnice za ženske so se med ubožne šteli tudi kaznjenci in prisilni delavci. Ostale ustanove so bile v svojem bistvu hiralnice, ki so skrbele za stare in onemogle; gre torej za splošno kategorijo ljudi, ki so jim rekli betežniki in ubožci.

Sledeč razvoju psihiatrične misli je pomemben premislek tudi z zornega kota značaja mesta in dežele ter odrejanja morale. Ljubljana je bila v 18. stoletju »čudna mešanica srednjeveške zaprtosti in prosvetljenskega kozmopolitizma. Predstavljati si moramo mesto, ki je tako umazano, da se premožnejši meščani ne odpravljajo iz hiše, preden ne pokličejo nosilnice.« Tako je leta 1886 zapisal zgodovinar Ivan Vrhovec o ljubljanskih meščanih v Slovenski matici. Ljubljanski magistrat je strogo nadzoroval javno življenje: gostilne so bile lahko odprte do devete, od leta 1748 pa do desete ure, kasneje v dnevu pa je pogosto veljala prepoved zadrževanja na ulicah. Magistrat se je vtikal tudi v privatne zadeve, nenravnemu človeku je grozila odpoved meščanstva. Za hude grehe zoper moralo, kamor so šteli denimo sodomijo vsake vrste, je bila predvideno tudi obglavljenje, a staro mestno pravo je velelo, da se ne usmrti nikogar, ki svoj greh prizna. Za zločince je bila tačas na voljo tranča pri Čevljarskem mostu in mnogi zaporniški stolpi ob mestnih vratih in v obzidju, od koder »so se glasili od jednomer stoki in kriki jetnikov, ki so jih pretepali in trpinčili biriči,« zapiše Vrhovec.

Leta 1785 izpeljejo veliko reorganizacijo magistrata, ki od tedaj sestoji poleg župana še iz štirih svetovalcev, od katerih so trije doktorji prava, na plačilni listi magistrata se znajde tudi policijska služba. O strukturi moči pa izpriča prigoda ranocelnika in prirodoslovca Balthasarja Hacqueta iz istega leta: zidarskim mojstrom je dal napotek, naj izdrejo nekaj tlakovcev blizu mestnega vodnjaka na Starem trgu in napeljejo vodo v anatomsko ambulanto. Ta poteza je razjezila mestno upravo, a na koncu niso mogli ukreniti nič, ker so doktorji prava in medicine spadali pod deželno gospostvo, kar jim je zagotavljalo določeno stopnjo imunitete pred sodbami magistrata.

V Ljubljani se je ob koncu 18. stoletja ustalil krog zdravnikov, ki so začeli počasi prelamljati s cehovsko zastavljenostjo svojega poklica. Za razliko od arhitektov, pravnikov in duhovnikov, ki so že veljali za »svobodne poklice«, je bil zdravniški staž še vedno podvržen mnogim cehovskim regulacijam, podobno z njim pa tudi ranocelništvo in padarstvo, ki ga povezujemo s puščanjem krvi, izdiranjem zob in nekaterimi kozmetičnimi ukrepi. Iz te regulacije je izšla tudi predhodnica medicinske etike in prve predpisane zahteve po izobrazbi zdravstvenih obrti, saj ni kar vsak več mogel posegati po cehovskih pripomočkih ali svobodno določati cene posega. »Strogo prepovedano je bilo bolnike [zavračati]. /…/ Noben ranocelnik ni smel narediti nenavadne delavnice, to se pravi najbrž različne od drugih, da ne bi obračal preveč pozornosti na-se. Postaviti jih tudi ni smel na kakšen nepriličen kraj, kjer bi ga morebiti ne bilo lehko mogoče nadzorovati.« Bogdan Lešnik pri tem opozarja, da pravila niso bila osredotočena na skrb za obolele, kot bi iz citata zlahka napak sklepali. Nadalje zapiše, da »je medicinska etika paradoksna naprava, /…/ [ki] je hkrati zaščita ceha pred nepooblaščenimi in zaščita pred cehom v okviru sistema; hkrati motivacija za delo in njegova omejitev.« Nadzor nad delovanjem zdravniške ordinacije ni pomenil, da bi ceh nadzoroval delo v njej zavoljo večje varnosti pacienta, ampak da sama obrt ne bi prišla na slab glas v luči spornih, neodobrenih postopkov.

Kljub razmeroma slabi socialni sliki Ljubljane, skoraj stalnim nočnim stražam, pri meščanih pa so za povrh pogosto nastanjali vojake v zasebne domove, se je zaradi migracije intelektualcev na prehodu v 19. stoletje že začenjala večja izmenjava idej. Tak primer je uvedba prve vakcinacije, in to desetletje pred drugimi habsburškimi deželami. Čeprav so ta ukrep podpirali zdravstveni strokovnjaki, je večji del javnosti vakcinacijo zavračal. Zavračali so jo tudi mnogi homeopati, oziroma magnetisti, ki so bili od zdravnikov navadno bolje zapisani, sploh pri tako imenovanih »hvaležnih pacientih«. Tak je bil pater Faust, ki so mu pripisovali lastnosti odličnega organizatorja, uspešnega zdravnika in človekoljuba, pa tudi šarlatana, ki je napravil neizmerno škodo zdravstvu s svojo sugestivno močjo in premalo razsodnosti. 

Institucijske zdravstvene dejavnosti si Kranjska prisluži z dekretom cesarja Jožefa II., ki je leta 1784 potoval skozi Ljubljano pod imenom grof Falkenstein. To je bilo v času, ko je po habsburških deželah že odpravljal samostane, Ljubljana pa še ni imela svoje bolnišnice. Ogledal si je nekaj mestnih samostanov in prirodoslovnih zbirk, za leto prihodnje pa je ukazal ustanovitev civilne deželne bolnice, ki je nastala v izseljenem samostanu bosonogih avguštincev na Ajdovščini v Ljubljani – z njo so upravljali usmiljeni bratje iz Trsta. V prostorih civilne bolnice so stekli prvi poskusi zdravljenja in tudi vaje klinične šole, med prvimi na primer anatomska šola, ki je v Ljubljani delovala že od sredine stoletja. Pomembna lastnost takih bolnic v cesarstvu pa je tudi univerzalni dostop za vse stanove, razen kmetov, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo. Nova, bolj meščanska mestna uprava razmišlja tudi o ustanovitvi novih šol in univerze na Slovenskem.

Ampak nazaj k blaznim. Civilna bolnica na Ajdovščini je 29. novembra 1786 sprejela svojega prvega blazneža, frančiškanskega meniha Roka Bizjaka iz Pazina. Na voljo je bilo sprva 12 postelj, 9 za moške in 3 za ženske, število postelj je od tod raslo kvečjemu počasi. Skrbeli so zgolj za kratkotrajno betežne, ki jih je kuhala mrzlica. Primarij bolnice je bil hkrati »Irrenarzt«, predhodnik psihiatra. Prvi ločeni oddelek za blazne pri civilni bolnici na Ajdovščini odprejo leta 1827, skoraj štirideset let kasneje, v bližini civilne bolnice. Zgradba v obliki paralelograma ima ločene prostore za ženske in moške s 24 sobicami za blazneže, tudi na zadajšnji vrt so vstopali ločeno po spolu.

Novo blaznico leta 1834 opiše zdravnik Fran Viljem Lipič: »Blazneži imajo iz svojega hodnika samo en izhod, namreč skoz čuvajnico, ki se ga dotika. Vsakemu krilu zgradbe so še po ena delovna soba za mirne blazneže, garderoba in kopalnica s potrebnimi napravami. Vsaka blaznična soba ima zgoraj zamreženo okno, ki je opremljeno z lesenimi vrati z okencem in z mrežastimi vrati. Po teh plezajo nekateri blazneži do zgornjega, samo zamreženega okenca ... Sobe imajo železne postelje, ki so sredi sobe nekoliko proti stranski steni pričvrščene na tla, potem stol za nočno potrebo tistih, ki ga znajo uporabljati, in kjer je možno, še drugo opremo. Vsaka postelja ima slamnico, žimnico, blazino s prevleko, volneno odejo in dve rjuhi /…/ Čuvaji, dva moška in dve ženski, dobijo po 12 florintov plače na mesec. Čistoča se v ustanovi vzdržuje, kolkor je mogoče.«

Do sprejema v ustanovo je prišlo zgolj ob posredovanju ustreznih dokazov, pri čemer je uprava zahtevala prošnjo s podatki in zgodovino bolezni, ki jo podpišeta dva zdravnika, a je bila dokumentacija redko popolna. Prva knjiga popisov iz leta 1819 zahteva zaporedno številko bolnega, datum sprejema, ime in priimek, karakter in poklic, družinske in domske podatke, status v razmerju in veri, način plačevanja, bolezen in zdravstveno stanje ter datum odpusta ali smrti. Tudi ta ustanova pa ni bila zadostna, saj se začne število hospitaliziranih dramatično povečevati. Ljubljana je za novo blaznico, ki bi pokrivala širšo deželo Kranjsko, čakala še nadaljnjih 40 let. Če je na začetku stoletja sprejetih v povprečju manj kot 10 oseb letno, je bolnikov leta 1876 že 224. 

Za čim pa so obolevali janezi? Ženske so glede na popisni list diagnoz bolehale za manijo, amentio ali nepametjo, melanholijo, epilepsijo, erotomanijo, apopleksijo nervoso ali možgansko kapjo, alkoholnim delirijem, demonomanijo in nimfomanijo. Pri moških ne najdemo demonomanije, erotomanije in nimfomanije, opisujejo pa dementio, morio, meningitis, insanio, monomanijo in tako dalje. Lipič sicer leta 1828 duševne bolezni diferenciira drugače, in sicer na manijo, manijo v kombinaciji z apopleksijo, melanholijo, neredko z religioznimi podtoni, norost in nepamet. Določene bolezni, kot so epilepsija, nepamet-moria, hipohondrija in histerija, uvršča celo med interne bolezni, torej bolezni notranjih organov. Razen tega pa so blazneži zaprti tudi v policijskih zaporih, največ s sifilisom, garjami, pijanstvom ali blaznostjo, torej boleznimi, ki se povezujejo z nemoralnostjo ali duševnim kvarom. Število blaznih se v tistem kratkem petletnem obdobju na začetku 19. stoletja podvoji in hitro raste tudi kasneje. Smisel vsega naštevanja je v tem, da orišemo nekatere diagnostične okvire tistega časa, čeprav je za slovenski prostor in jezik vedno težko točno trditi, kako je zarisana meja in vsebina posamezne diagnoze oziroma zdravniške določitve.

Pred premorom zato prisluhnimo še kratkim izsekom iz Topografije deželnega glavnega mesta Ljubljane Frana Viljema Lipiča iz leta 1834, ki velja za prvo moderno razpravo o zdravstveni, pa tudi psihiatrični problematiki na Slovenskem. Lipič je deloval kot mestni zdravnik in profesor interne medicine v Padovi, poleg tega pa je bil tudi predstojnik medicinske klinike na Dunaju. Najprej oriše moralni dolg Kranjcev in nekatere značilnosti preloma med psihiatrično in zdravstveno dejavnostjo, ki nastaja posebej kot del zdravstvene stroke in vzporedno z njo.

»O moralnem življenju odloča religija, pamet, srce in politika. Ta velja predvsem katoliško versko načelo, saj tudi površen opazovalec takoj spozna, da je Kranjec veren in pobožen, saj natančno spoštuje zapovedi in se drži cerkvenih navad. Isto velja tudi za glavno mesto v deželi.« Zgodovinarka Maša Bračič povzame takole Lipičevo razmišljanje o blaznosti. »Lipič je blaznost uvrstil pod bolezni glave, razdelil jo je na norost ali manijo in otožnost ali melanholijo, ki se po njegovem mnenju ‘največkrat pojavlja kot religiozna melanholija, in sicer ne redko na osnovi erotomanije’. Po drugi strani pa ugotavlja, da je ‘norost v ožjem pomenu pri domačinih redka, pogostejši pa je alkoholni delirij’. Za zdravljenje duševnih bolezni predpisuje nujno psihiatrično zdravljenje, za epilepsijo pa priporoča, naj se ‘najprej odpravi bolezensko stanje, ki je bolezen povzročilo. To stanje se včasih pojavi kot periodična vnetna živčna bolezen, včasih kot glistavost, zadrževanje ali oviranje mesečnega perila in drugih krvavenj.’ Če bolezni ni bilo najti racionalnega vzroka, pa priporoča uporabo zmesi cinkovega oksida, baldrijanovega in zobnikovega ekstrakta, z žvepleno kislim kininom in substanco kininovčeve skorje ter dvojno soljo žveplenokislega amonijaka in žveplenokislega bakrovega oksida.« S temi odstavki smo skušali obširneje prikazati psihiatrični strokovni jezik in premisleke z začetka 19. stoletja.

 

Sonja Gabršček – Očka zdaj iščemo

 

Psihiatrija do ustanovitve Kranjske deželne blaznice na Studencu

»Družine se /…/ pogosto upirajo izvajanju zdravniških navodil, ki so deloma za obvladova[n]je deloma za zdravljenje nujna, v zasebnih hišah, zlasti med revnimi, manjkajo pripomočki za uspešno zdravljenje, kot so varovanje, osamitev, nadzor, omejitve, prisiljevanje, zdraviliška sredstva vseh vrst, kot so: kopeli, prhanje, elektrika, galvanizem in številni drugi aparati, ki jih imajo samo velike ustanove in končno, kako redki niso zdravniki, ki nimajo vseh nujnih lastnosti in znanj za zdravljenje norcev.« 

Tako je leta 1844 doktor Franz Seunig, zdravnik v civilni bolnici v Trstu, v delu z naslovom O norišnicah, njihovi ustanovitvi in opremi razmišljal o razliki med zasebno in specialno psihiatrično osnovo. V tem delu obsežno popiše razvoj prostorske ureditve psihiatričnih ustanov in tudi oriše namen psihiatrije. O ustanovah zapiše: »Po pravici jih imajo za pribežališča za najnesrečnejše našega rodu, ki naj bi jih zaposlitev, razvedrilo in vzgoja napravili spet primerne za običajna socialna razmerja ali jih vsaj obdržali v enem tem podobnih stanj …« Komentira tudi porast števila duševnih bolnikov: »Število duševno zmedenih se z rastočo prosvetljenostjo in duhovno kulturo nenehno veča.« 

Meščanstvo je v obdobju do prve vojne vzpostavljalo monopol nad moralnostjo, ki je utemeljena na delavnosti in kreposti. Z vzponom javnega življenja se je krepil pritisk za večji samonadzor v vedênju, na primer v izražanju in konzumaciji alkohola. Kot smo slišali iz odlomkov doktorja Seuniga, je prisoten diskurz o čim hitrejši korekciji umobolnih in potreba po zavarovanju družbe pred njihovimi kvarnimi vplivi. Za zagotovitev tega je po njegovem mnenju dolžna država. 

Če sta 18. in 19. stoletje medicinsko stroko počasi uveljavljali kot glavnega popisovalca in misleca o vsem duševnem, pa tega procesa ne bomo skušali doumeti zgolj s kronologizacijo dogajanja na Kranjskem. Zdravstveni strokovnjaki, izobraženi po raznih avstroogrskih šolah in ustanovah, so se infiltrirali v vse pore meščanskega življenja, bolne pa so domači in deželne uprave vse manj obravnavali zgolj kot uboge ali prestopnike. Z industrializacijo in priseljevanjem v mesta je bilo v delavskih družinah malo sredstev za skrb, pa tudi več alkoholizma, najpomembnejše delavske bolezni 19. stoletja. Če je poprej veljalo, da se skuša blazneže zapirati zavoljo odmaknitve, je v prihajajočem obdobju psihiatrija doživela nadgradnjo zapiranja z namenom zdravljenja, ko je bilo to mogoče. 

Katerim vzgibom pa so bili podvrženi psihiatri na sredini 19. stoletja? Kot je bilo nakazano že prej, je bilo diagnostičnih vzorcev veliko. To je sicer pogosta lastnost neke znanstvene discipline v povojih, nič drugače pa ni bilo s psihiatrijo, ki je vlekla vplive od mnogih različnih mislecev. Na Slovenskem in v okolišu z vidika javnega zdravstva potekajo delitve obravnavanih oseb eksplicitno po družbenih slojih, in sicer v treh plačilnih in oskrbnih kategorijah. Z vidika stroke pa poteka delitev bolnih najprej po spolu, po stopnji zblaznelosti, popisati so skušali anatomske etiologije in karakterne vzorce, izhajajoč iz Hipokratove in Galenove teorije štirih telesnih sokov, pomemben pa je bil tudi vidik ozdravljivosti. Mnoge od teh potez so se obdržale še do sredine 20. stoletja. 

Dobro nam situacijo opiše Lipič na primeru histerije in hipohondrije: »Med moškimi in ženskami tako imenovanega boljšega načina življenja sta zelo razširjeni občutljivost in otožnost. /…/ Predvsem počasi napredujoče duševne bolezni so najbolj razširjen vzrok za hipohondrijo in histerijo, sploh če je človek obsojen na tih način življenja, ki ne pozna sprememb. Ta bedna bolezen je najbolj razširjena v samostanih, odročnih gradovih, majhnih mestih in osamljenih družinah. Kajti ljudje drug drugega mučijo, če živijo v majhnih skupnostih in jih preganja dolgčas, ki bi mu lahko rekli odsotnost prijetnih idej.« 

Histerija in hipohondrija sta takrat še veljali za interni bolezni, z izvorom v trebušni votlini, zato je za zdravljenje tudi predlagal odvajalne in slane zdravilne tonike. To sta bili bolezni, ki jih najdemo pogosteje pri tujcih kot domačinih. Pri ženskah je bila histerija na prvem mestu po pogostosti, čeprav je bila pripisana tudi moškim, a je pri moških vseeno prevladovala melanholija. V kasnejšem poročilu iz leta 1871 Karl Bleiweis več ne omenja histerije kot diagnoze, ponovno pa se pojavi leta 1901 kot samostojna ali spremljevalna bolezen duševnega izvora. Ta preskok iz bolezni trebušne votline v duševno bolezen je bil sicer po besedah Maše Bračič za slovenski prostor do sedaj slabo raziskan.

////////////////////

Težko je razdelati vse razloge, zakaj se je v 19. stoletju število obravnav in hospitalizacij skokovito vzpenjalo, da so na začetku stoletja mnogi že vpili po novih bolnišničnih prostorih, in to po širšem avstroogrskem prostoru. Zagotovo lahko iščemo odgovor v povezavi s širitvijo mest in humanizacijo obravnave vseh tistih ljudi, ki so jih v preteklih stoletjih zapirali v hiralnice. V Ljubljani so bili leta 1873 primorani paciente nastaniti v bivši prisilni delavnici na Poljanskem nasipu. Da so lahko delegirali 60 novih postelj, so morali izseliti prisilne delavke v drugo kolonijo v okolici Gradca. Ker je bil problem pereč po vsem cesarstvu, so se reforme psihiatrične oskrbe dogajale po vseh večjih mestih od Prage do Ljubljane. Pri nas je bil osrednja figura prenove doktor Karl Bleiweis, sin znamenitega deželnega poslanca Janeza Bleiweisa, ki je bil veterinar in urednik Kmetijskih in rokodelskih novic. Z vplivnim referatom »Blaznice, kokršne morajo biti, in kaj je njih namen« iz leta 1875 je želel pri deželnem zboru orisati težavo psihiatrične oskrbe ter doseči zanimanje in finance za novo bolnišnico.

Oktobra 1875 se deželni zbor zares odloči za nakup posestva na Studencu, kjer še danes stoji Psihiatrična klinika Ljubljana – Polje. Bleiweis se je z inženirjem Francem Witschelem pred gradnjo odpravil na informativen pregled podobnih stavb v Gradcu, Brnu, Pragi in drugod po cesarstvu. Med glavnimi ugotovitvami navajata, da naj bo objekt čim bolj prostoren, da bo lahko sprejel naraščajoče število blaznih, razmišljala sta tudi o primernem ogrevanju, ventilaciji, vpeljavi delovnih sob, o blaznim primerni gospodarski dejavnosti in tako dalje. Otvoritev deželne blaznice je januarja 1881 pospremil politični vrh Kranjske.

 

Psihiatrija v Deželni blaznici na Studencu

Že v prvih letih delovanja Deželne blaznice na Studencu je bilo v bolnišnici premalo prostora ali pa so bili prostori nepravilno ločeni. Primarij Bleiweis zapiše, da jih je pestilo tudi pomanjkanje primerne delovne sile. Sledeč pritožbenim dokumentom lahko povzamemo, da je bilo na Studencu zaposlenih premalo skrbnic in skrbnikov, zato pa so bili pogosto primorani, da »uporabijo prisilni jopič, namesto da bi zdravili duha«. Bleiweis je predlagal, naj odgovornost za zaposlovanje prevzame kar deželni odbor. Skrbnice so bile za specialno skrb neizobražene, povečini jih je imenoval red sester usmiljenk, tudi moške, kar je bilo v navzkrižju z liberalnim duhom, ki je za specialne poklice vztrajal pri zaposlovanju posvetnih oseb. Problem so dokončno rešili šele po drugi vojni z organizacijo izobraževanj za bolničarsko službo. Zanimivo je tudi, da sta ob koncu stoletja na Studencu poleg Bleiweisa službovala še največ en ali dva psihiatra, čeprav je število umobolnih v oskrbi na letni ravni že presegalo 500 oseb.

V letih po ljubljanskem potresu leta 1895 pa do prve svetovne vojne so se kapacitete bolnišnice in drugih zavodov po mestu povečevale: v ločenih, specializiranih prostorih je bilo mogoče obravnavati besnive nemirneže, dolgotrajno umobolne, mirne ozdravljive, samoplačujoče, neozdravljive in božjastnike, nesnažnike in tako dalje. Drug večji problem, ki so ga pripoznavali Bleiweis in sodelavci, je problem nenadzorovanih sprejemov. Z dopisi, naslovljenimi na zdravstvene ustanove in zdravnike, ter prilagoditvami kliničnega pregleda so skušali zmanjšati priliv umobolnih, ki pa so se iz leta v leto množili.

Vzpostavljanje modela obravnave umobolnih na prelomu stoletja lahko spremljamo skozi temeljne značilnosti dela primarija Bleiweisa. Čeprav ga večina slovenske literature čisla kot utemeljitelja humanizirane skrbi za umobolne, ga tukaj dojemamo predvsem kot osebo, ki je sploh začrtala neko družbeno dogmo psihiatrične skrbi – takšno, ki ima sledi še danes. Bolnike se je tako ob sprejemu pregledalo in popisalo, pri čemer je Bleiweis sledil starejšim deskriptivnim shemam diagnostike duševnih motenj, ki se kmalu po njegovi smrti 1907 z vdorom novih idej o psihiatrični oskrbi hitro spremenijo. 

V bolnici so denimo organizirali rekreacijo, kopalno in delovno terapijo. Za doktrino, da je treba obolele zaposliti s tem, kar sicer že znajo početi, in jih čim prej vrniti v družbo, so služili novonastali prostori, gospodarski objekti in zemlja, ki so obkoljevali blaznico na Studencu. »Živina, kokoši, konji, kunci, pujsi in poljščine vseh vrst, so pridelale marljive roke zaposlenih in bolnikov, presežek pa je romal v klinične bolnišnice v Ljubljano,« zapiše Črt Kanoni. Velike zasluge za razširitev prostorov kranjske deželne umobolnice je imel njen medvojni ravnatelj Stevo Divjak, ki je dosegel dodatnih 160 postelj. Sicer je menil, da bolnišnica na Studencu nima prave klime; v okolici je bilo veliko prometa, žganjarn in gostiln, ob nedeljah in praznikih pa je okoli zavoda razgrajalo preveč pijancev.

Psihiatrija je v prvi polovici 20. stoletja vse pogosteje adaptirala znanstveno metodo pri kliničnem raziskovanju, diagnostika, poprej deskriptivna, se je s tem preskokom zapletla tudi v nove etiološke mreže, na katere sta se med prvimi pripojila anatomija in psihoanaliza. O tem času do prve vojne pa ne smemo misliti, da se je psihiatrija kot veda razvijala ločeno od evropskih vplivov. Nekateri pomembni slovenski psihiatri so se učili od dunajskih in nemških kolegov, tudi na primer Robida in Göstl, ki sta aktivno prevajala novo psihiatrično literaturo, veliko pa sta razmišljala ravno o alkoholizmu. Mentor mnogim psihiatrom tistega časa je bil denimo nobelovec Wagner-Jauregg, ki je bil nagrajen za piroterapevtski pristop k zdravljenju poznih stadijev sifilisa. V osnovi gre za namerno infekcijo z malarijo, ki izzove vročino, vzdrževanje visoke telesne temperature nad 39,5 stopinje Celzija pa pobije bakterijskega povzročitelja sifilisa. 

 

Psihiatrija do konca 2. svetovne vojne

Slovenska psihiatrija se je v obdobju do druge vojne v strokovnem smislu vzpostavljala predvsem ob vplivih dunajske in nemške psihiatrije, hkrati pa se je odločneje vsidrala v domači pravni in medicinski red. Psihiater Robida je denimo deloval kot utemeljitelj sodnega izvedeništva za psihiatrijo in primarij prve nevrološke klinike. Psihiatrija je postajala vse bolj zavezana znanstvenemu eksperimentu kot temelju bolezenske in terapevtske diferenciacije, ki je črpala znanje predvsem iz opazovanja bolnikov in anatomskih spoznanj. Razumeti pa moramo, da se prva sodobna psihiatrična zdravila pojavijo šele po drugi svetovni vojni, zato njihovega vpliva na sodobno koncipacijo psihiatričnih stanj tu še ne bomo obravnavali. Medvojno obdobje je bilo priča velikemu razmahu raznovrstnih pristopov k raziskovanju in novih metod zdravljenja. Izpostavimo lahko inzulinsko komatozno terapijo, pri kateri so za zdravljenje psihoz z injekcijo inzulina osebo spravili v komo, pa elektrokonvulzivno terapijo in tako dalje. Za slovenski prostor je veljala zanimiva praksa, da psihiater etičnost novih metod pojmuje tako, da jih poskusi tudi na sebi. Zgodovinar in psihiater Janko Kostnapfel zatrjuje, da so tako počeli vsaj od prvih elektrošokov pa še do pojava psihofarmakov.

V tem smislu nam je zanimiva tudi pot Alfreda Šerka, ki je v Münchnu sprva deloval na psihiatrični kliniki Emila Kraepelina, utemeljitelja znanstvene psihiatrije, kasneje pa je na novonastali medicinski fakulteti v Ljubljani deloval kot profesor psihiatrije. Ena od njegovih velikih zaslug je bilo tudi to, da je po mentorjevem zgledu kritično preobračal neznanstvenost psihoanalize v času velike popularnosti Freudovih psihoanalitičnih poskusov. 

///////////////

Leta 1934 je po upokojitvi Steva Divjaka vodenje umobolnice na Studencu prevzel doktor Franc Gerlovič. Umobolnica je februarja 1935 otvorila sodoben bolnišnični objekt, kamor so umestili tudi nove terapevtske dejavnosti, kot so slikarski atelje, šivalnica, čevljarska delavnica, skladišče za tehnične službe, čitalnica in sodobna sprejemna ambulanta. Umobolnica je bila tedaj opremljena še s knjižnico in vso razpoložljivo strokovno literaturo z Dunaja, iz Züricha in Pariza. Psihiater Robida je na oddelku že desetletje prej uvedel nekatere za tisti čas nekonvencionalne pristope terapije z glasbo in odrskimi uprizoritvami, ki so skušali rehabilitirati nekatere socialne vidike duševnih bolezni. 

Leta 1940 je bilo v Dravski banovini Kraljevine Jugoslavije vsega skupaj 1370 psihiatričnih postelj, od tega tudi 300 v bolnišnici za duševne bolezni v Novem Celju, ki je svoja vrata odprla leta 1931, ostale v Ljubljani. Kmalu po začetku druge svetovne vojne je junija 1941 okupator celjsko bolnico razpustil, okoli 450 bolnikov so prepeljali v avstrijsko taborišče Hartheim pri Linzu in jih usmrtili v plinskih celicah. Ljubljanski psihiatriji je bilo v tem oziru prizanešeno, okupator je namreč v prostore na Studencu naselil nekaj svoje infrastrukture, kar pa večini osebja ni v popolnosti preprečilo, da bi v umobolnici nadaljevalo svoje strokovno delo in se tudi organiziralo v okviru Osvobodilne fronte. 

V protifašistični boj so se vključili številni psihiatri, med katerimi izpostavimo doktorje Kanonija, Kamina in Gerloviča s Studenca, ki se je ves čas vojne nahajala za ljubljansko žico. Janko Kostnapfel zapiše: »Najpomembnejše delo so opravljali na sanitetnem področju. Pomagali so ranjenim in bolnim partizanom, ki so jih prepeljali s čolnom čez Ljubljanico in v rečni rokav pod vasjo Slape ter v bolnišnico. Borcem so nudili zavetje in po potrebi poklicali kirurge iz Ljubljane. /…/ Včasih so partizani in aktivisti, ki so delovali v bolnišnici, po navodilih simulirali razne duševne bolezni. /…/ Primarij doktor Kamin, strokovno visoko izobražen, je naučil bolnike, kako naj se vedejo, da jih italijanski psihiater ne bi prepoznal.« Stalni inšpekcijski nadzori tudi nikoli niso razkrinkali tako imenovanega »varnega oddelka« na Studencu, kjer se je izvajala protifašistična skrb. Vendar pa so Gerloviča in Kamina domobranci leta 1944 usmrtili. Kanoni se je po bivanju v okupatorskih zaporih vrnil v Ljubljano in odigral pomembno vlogo pri postavitvi nove povojne psihiatrije. 

 

Psihiatrija v času Jugoslavije

Po osvoboditvi in koncu vojne je bila psihiatrična služba več let omejena na oskrbo v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni Ljubljana v Polju, v prostorih studenške umobolnice. Celokupno število postelj se je zaradi okupatorskega divjanja več kot prepolovilo. Zaradi nezadostnih higienskih razmer, razsajanja tuberkuloze in tudi nezadostne prehrane je umrlo mnogo varovancev. V prvih letih po vojni je državna uprava sicer dodelila prostore za oskrbo vojnih žrtev, duševno manjrazvitih in duševnih bolnikov predvsem v dvorcih in gradovih. Ti so bili po vojni zaseženi iz rok nekdanjih, večinoma plemskih upravnikov, a je oskrba potekala brez znatne zdravniške udeležbe. 

Bolnišnica v Polju je imela po vojni zgolj nekaj sto postelj, štiri psihiatre in štiri zdravnike splošne medicine. Za preostalo ozemlje Slovenije je v Novem Celju kmalu zaživel manjši nevropsihiatrični oddelek. Psihiater Janez Kanoni je v dopisih z raznimi forumi do leta 1953 poskušal neuspešno nasloviti manko psihiatričnih kapacitet. Tistega leta pa je bil imenovan v komisijo za psihiatrično službo pod Svetom za zdravstveno in socialno politiko Slovenije, ki je imela vso pristojnost za organizacijo nove povojne psihiatrije. V teh letih se je začela bolnišnica v Polju počasi preobražati v psihiatrično kliniko in izobraževalni inštitut, čeprav je takšno organizacijo dela ponujala že med vojnama. V petdesetih letih se torej ponovno postavi znanstveno-raziskovalno delo v prostorih biokemičnega in encefalografskega laboratorija. Kanoni je bil aktivno udeležen tudi pri ustanavljanju novih psihiatričnih zavodov v Begunjah, Mariboru, Ormožu in drugod. S takšnim razsrediščenjem psihiatrične oskrbe se je odprl tudi prostor za diverzifikacijo in specializacijo dela.

Slovenska psihiatrija se je v socialističnem kontekstu sprva spopadala z dvema temeljnima premislekoma. Najprej o vlogi freudovske psihoanalize pri zdravljenju pacientov in o sami koncepciji duševnih bolezni. Že od časa Alfreda Šerka je vladala skepsa glede nekaterih Freudovih mehanicističnih orientacij, denimo glede mikrokozmatskih družinskih konstelacij, povezanih z ojdipovskim kompleksom. »Kanoni je rad poudarjal tezo, da človek ni samo filogenetska faza, marveč je tudi družbeni produkt. In je menil, da ni mogoče abstraktno razpravljati o neki psihoanalizi«, zapiše Kostenapfel.

V ideološkem smislu je bila bolje zapisana smer z zaposlitveno terapijo, ki so jo gradili nekateri psihiatri okoli Kanonija. Kostnapfel zapiše: »[Zaposlitvena terapija] je ohranjevala predvsem zdrave strani osebnosti, da so lažje kljubovale bolezni in prebijale zid osamitve, v katero je bolezen pahnila človeka. Delo, šport, šah, razvedrilo, kultura in tako dalje so postali orodja, s pomočjo katerih se je na naraven način in vsakomur ustrezno spletala vez med bolnikom in okoljem. /…/ Zdravo delovno in družbeno okolje je razen tega izrivalo patologijo v ozadje in obenem razkrajalo ali pa vsaj spodnašalo njen vpliv. Bolniku je ta terapija vračala zaupanje vase in mu poleg veselja ob ustvarjalnih uspehih nudila tudi vsaj malo materialnega zaslužka.« Za slovenski prostor je bila njena uvedba smiselna, ker je pomenila nekakšno nadaljevanje ali vsaj poživitev zanimanja za reintegracijski potencial dela, ki se začne že z Bleiweisom. V Polju so se kmalu po vojni ponovno odprle obrtne delavnice, mnogo dela je bilo tudi v kuhinji.

V Kanonijevem času po drugi vojni je sicer beležen upad zanimanja za psihiatrično diagnostiko duševnih motenj. Za to je bila delno zaslužna že omenjena vpeljava psihoanalitskih elementov v obravnavo, razvoj zaposlitvene terapije, po drugi strani pa tudi prihod prvih psihofarmakov konec petdesetih let. Že prej sta bila kot antidepresiva v uporabi denimo opij in amfetamin, a zaradi stranskih učinkov in zasvojljivosti nista bila množično uporabljana. Novi psihofarmaki, denimo litij za zdravljenje manije, antipsihotik klorpromazin in triciklični antidepresivi, so bogatijo diagnoz za kratek čas zreducirali na nabor stanj, ki jih zdravila blažijo ali v razmeroma hitrem času odpravijo. Vse oblike psihoz so bile lahko zopet zlahka potisnjene pod pojem »enotne psihoze«, torej enotnega modela bolezni, kot ga lahko v kliničnem okolju naslovijo antipsihotiki. 

Tej razvodenitvi se je slovenska psihiatrija sicer že zgodaj zoperstavljala, a uporabnost psihofarmakov je tudi botrovala k premiku koncepta duševne motnje nazaj k organskim vzrokom, lociranim v centralnem živčevju. V petdesetih letih se zvrstijo spoznanja o vlogi dopamina in serotonina kot posrednikih v živčevju, kmalu zatem se začne klinika ukvarjati z vprašanjem udeleženosti teh snovi pri raznih patologijah – vznikne na primer monoaminska teorija depresije, shizofrenije in tako dalje. S to teorijo skušajo razne patologije duševnosti in živčevja razvozlati z zastopanostjo živčnih prenašalcev. Vznikne torej nova terapevtska pot, pri kateri lahko določene duševne bolezni zdravimo z vnosom snovi, ki interagirajo s prenašalnimi sistemi v centralnem živčevju – jih bodisi spodbudijo, zavrejo in delujejo celo na različne sisteme hkrati.

/// Izjava

To pa psihiatrije vendarle ni odvrnilo od razvoja v druge in nove smeri. Eno pomembnejših dejanj, ki je ohranilo zanimanje za psihiatrično diagnostiko, je nastajanje prvih diagnostičnih priročnikov za duševne bolezni, kakršne od petdesetih let nabirata Svetovna zdravstvena organizacija in Ameriška zveza psihiatrov. Duševne bolezni so v njih popisane, psihiatru ali psihiatrinji pa ponujajo diagnostično podporo s standardiziranimi obrazci glede nekaterih duševnih bolezni. Za primer podamo motnjo A, ki jo potrdimo, če se bolnik ali bolnica prepozna v pet od devet ponujenih izjav glede svojega subjektivnega stanja. Ob tem poudarimo, da imajo diagnoze in z njimi povezane odločbe še danes konkretne posledice v kontekstu državnega prava, šolstva in dela.

Ko se bližamo koncu današnjih Svepistem, se naš zgodovinski horizont vztrajno oža. Psihiatrija se je v času razsvetljenstva počasi oddaljevala od cehovstva in teologije ter se skozi stoletno spajanje z meščansko moralo preobrazila v samostojno medicinsko disciplino. Skozi nadaljnja stoletja so psihiatri začeli snovati svojo znanstveno materijo in prispeli do svojstvenega cilja, da zdravijo to, kar prepoznajo kot duševno bolezen. Za ta namen se stalno raziskujejo novi prijemi, ki se jih klinično dopolnjuje in razvija. V zadnjih petdesetih letih se je infrastruktura psihiatrične oskrbe v Sloveniji razširila. Kot primer tega navajamo vzpostavitev centrov za mentalno zdravje, psihiatrične dispanzerje, stalni dostop do oskrbe, urgentno psihiatrijo in obravnave, ki so specializirane glede na življenjska obdobja. Vse več je tudi novih zdravil in kombiniranih terapevtskih pristopov. Medicinska fakulteta v okviru študija omogoča specializaciji iz psihiatrije in pedopsihiatrije, vse večja je tudi vloga klinične psihologije in psihoterapije. Ob vsej dejavnosti in porastu specializacij na področju psihiatrije v zadnjih letih pa se ustanove še vedno soočajo s preobremenjenostjo, obenem pa se incidence raznih duševnih motenj množijo in prestavljajo v zgodnejša leta.