16. festival Mladi levi

16. festival Mladi levi

Recenzija dogodka
3. 9. 2013 - 13.00

Predstave Mrzim istinu!, Hate Radio in GALA – Celebration of Minorities, ki so se na letošnjih Mladih levih razvrstile v drugem delu festivalskega programa, so kljub krovni označbi dokumentarnega gledališča učinkovale na skrajno raznolikih ravneh. Zarezale so s surovo resničnostjo, manipulirale z dejstvi ali se zgolj pozabavale z občinstvom.

Mrzim istinu! (Sovražim resnico!) v režiji in idejni zasnovi Oliverja Frljića je pot k optimalnemu učinku tokrat našla že v samem »tehničnem« pogledu, saj so predstavo izmaknili predvidljivim, konvencionalnim odrskim okvirom in jo umestili v komorno in »avtentično« sindikalno dvorano, ki je poleg svoje splošne dekorativne opustošenosti vzbujala predvsem priporočljivo klavstrofobično atmosfero; prav takšno, ki jo vsebina predstave potrebuje, da se lahko izrazi v vsej svoji veličini intimnega in utesnjenega. Frljićev koncept se nagiba k rekonstrukciji njegovega odraščajočega življenja in razpira serijo prizorov, ki razrezujejo občutljiv, zapleten, mestoma nadvse krut odnos med družinskimi člani, kjer se s strani protagonista trmasto išče resnica, čeprav resnic je zmeraj več in od tod tudi rašomonski model pripovedovanja oziroma uprizarjanja.

Frljićevo dreganje v travme tokrat ni usmerjeno v širše, nacionalne dimenzije, ampak v njegove lastne, tiste najbolj ranljive in prikrite. Retrospektivo zasnuje kot niz preskakovanj iz realnosti v fikcijo, iz čiste dokumentarnosti v prenarejanje, zdaj skozi globoko psihološko identifikacijo akterjev, že naslednji hip z odrezavo ironičnim sestopom iz lika. Vloga Frljića, z očitno vizualno podobnostjo ga odigra perspektivni igralec Filip Križan, je izrazito večplastna figura, ki krožno izmenjuje držo nebogljenega (celo zlorabljenega?) sina, v preklopu pa se že suvereno nastavi kot distancirani režiser dogajanja. Izmenjujoči narativni sloji vse bolj gradirajo na učinku manipulacije z dejstvi, saj  ponotranjene »dramske« dialoge prekinjajo sprotni cinični komentarji, kjer se pokažejo režiserjeva distanca in zasebna (poklicna) mnenja igralcev.

Notranje, dialoško in uprizoritveno plastenje, ki se na prvi pogled sliši precej poljubno in že izčrpana performativna metoda, Frljić konstruira z visoko senzibiliteto in režijsko preciznostjo, ki se nanašata tako na razkrivanje lastnega, preteklega psihološkega profila kot tudi na sam format uprizarjanja, ki v eni uri skozi gledalca požene kopico kontradiktornih občutij, ga nenehno drži v suspenzu, preseneča z obrati gledališke govorice in vsebinsko dramatičnostjo. Izjemna igralska zasedba (še Ivana Roščić, Rakan Rushaidat in Iva Visković) se v ta dokumentarno-rekonstrukcijski tok s pravo mero podatkovnih manipulacij in žanrskih preigravanj preda celostno, polnokrvno in natančno. In je nedvomno ključni steber predstave, ki jo je – sploh če jo pot še kdaj zanese v našo bližino – nujno videti.

Če smo se ob Frljićevem prikazu njegovega mladostništva še lahko tu in tam nasmihali, pa je z realnostjo brezkompromisno zarezal projekt Hate Radio v produkcije nemško-švicarskega International Institute of Political Murder. Gre za spoj popolne hladnokrvnosti uprizarjanja in vročekrvne, pretresljive vsebine. Glasove akterjev spremljamo skozi slušalke, torej skozi posrednik, ki nas obenem in uvodoma uspe premišljeno oddaljiti že od osebe, ki sedi poleg nas, kaj šele od dogajanja; torej nas zaveže izključno k nam samim. Uvodna in zaključna osebna pripovedovanja štirih očividcev in psiholoških žrtev genocida so posredovana preko projekcij, zato prelitje v drugo sfero uprizarjanja, ko se fokus premakne v radijski studio, deluje še bolj ločeno in predrugačeno od prvotnih vidikov na dano tematiko množičnega genocida leta 1994 v Ruandi, kjer je bilo ubitih več kot milijon Tutsijev. A ne glede, kako interaktivno in »razvedrilno« naj bi radijska oddaja potekala, jo s strani gledalca v brezbrižno hladnost potisne način njenega uprizarjanja, v katerem se radijski animatorji v stekleni neprebojni komori načrtno ne zavedajo niti minimalnega dejstva prisotnosti občinstva in rekonstrukcijo ene izmed radijskih oddaj »odigrajo« povsem nonšalantno, neozirajoč se na trpljenje izvirnih žrtev, kaj šele na morebitno sekundarno presunljivostjo gledalca. Gre ta strogo zgodovinsko edukacijo in razgrnitev golih dejstev, ki celoto učinka iščejo v našem individualnem »moralno-etičnem« doživljanju in končni opredelitvi do tega, sploh za naš prostor, docela spregledanega zgodovinskega masakra.  

 

Dobro uro trajajoča upodobitev "v živo" izvajane radijske oddaje je v svoji »informativnosti« prebodena s številnimi grozljivimi, hujskaškimi, sovražnimi, nacističnimi in nestrpnimi izjavami, toda največkrat zavitimi v galanten radijski govor, ponekod celo čisti entertainment, v vsakem primeru pa že v prav srhljivo dodelano artikulacijo. Kot da bi šlo za sofisticirano obliko nacističnega nagovarjanja, ki naknadno, kakor da povsem spontano, sproža niz pragmatičnih pokolov s strani civilnega prebivalstva.  Moč radijskega medija, ki glede na prostor in čas – Ruanda leta 1994 – premore neslutene razsežnosti, je fascinantna in šokantna.

Zadnji festivalski večer je pripadal samosvoji formi dogodka GALA – Celebration of Minorities. Po predhodni izpolnitvi anketnega vprašalnika, katerim »manjšinam« pripadamo, so nas organizatorji na gala večerji razporedili po posameznih skupinah ter nas kot pripadnike ene od istih medsebojnih značilnosti preoblikovali v mehko verzijo tekmovalnih skupin. Islandsko skupino Kviss búmm bang sestavljajo Eva Rún Snorradóttir, Vilborg Ólafsdóttir in Eva Björk Kaaber, njihov predhodni plan projekta pa je, da se v okolje dogodka namestijo že mesec prej in preučijo tamkajšnje trenutno situacije na področjih politike, kulture, gospodarstva, umetnosti …

Gostiteljice so na večerjo povabile nepredvidene manjšine, kot na primer ženski pevski zbor, dva predstavnika heteroseksualcev, člane društva oboževalcev Honde, štiri predstavnike izbrisanih, slovensko priseljenko, ki živi na Islandiji, člane društva Nigerijcev … Njihovi posamezni nastopi, »razvedrilne točke«, so na eni strani prikazali enega od nacionalnih, demografskih prerezov naše dežele, na drugi pa so skupaj s tremi gostiteljicami predvsem vstopili v vlogo interaktivnih akterjev, ki so povezali raznovrstne goste oziroma občinstvo ter jih skozi priljudne oblike zabave vabili k participaciji. Bilo je zabavno, na trenutke nerodno izpeljano, a zadrega vedno znova sproti pozabljena. Forma dogodka je vsekakor prekosila njeno vsebino, žal pa so tudi pričakovanja presegla tisto, kar so dobila.

O (doku) Mladih levih je poročala Zala D.  

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness