Diego de Brea velja za enega uspešnejših gledaliških režiserjev na slovenski sceni, saj vsako sezono vztrajno dobiva več angažmajev po različnih gledaliških hišah pri nas, kljub temu da je požel že nekaj negativnih kritik. Na površje je prodrl s svojo diplomsko predstavo Obločnica, ki se rojeva, ki je bila nagrajena na mednarodnem študentskem festivalu Encounter v Brnu. Tokratna recenzija se bo lotila predstave Balkon, v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, narejenega po tekstu francoskega dramskega klasika Jeana Geneta .

Jean Genet je bil na vrhuncu svoje kariere na sredini dvajsetega stoletja. Prijateljeval je z eksistencialisti, kasneje pa so si ga prisvojili poststrukturalisti, predvsem Judith Butler in Michel Foucault . Privlačila jih je tematika spolne identitete, ki se večkrat pojavlja v njegovi dramatiki. Nasploh je za njegova dela značilno prikazovanje prevzemanja različnih identitet. To je močno prisotno v njegovih najbolj znanih besedilih, tako v Služkinjah kot tudi v drami Balkon.

Moram reči, da sem predstavo skušala gledati, brez da bi me pri tem oviralo moje dosedanje neodobravanje de Breajevih režijskih prijemov, in priznam, da sem bila nad izdelkom pozitivno presenečena, vendar to še ne pomeni, da je predstava presežek. Nedomiselno režijo nad vodo držita nesmrtni Genetov tekst in predvsem izjemno intuitivna igralska inteligenca ekipe, ki dobro prikaže psihološko motenost likov in s tem na plan potiska simboliko besedila.

Moški del ekipe prepričljivo obudi patetične, ogabno slinaste pohotneže, ki vzbujajo gnus, a hkrati tudi usmiljenje. Nova pridobitev Slovenskega mladinskega gledališča, Anja Novak, v glavni vlogi upodobi prostitutko Karmen, ki mora po zahtevi strank igrati različne njim ljube vloge. S tem jim omogoča obstanek njihove identitete, tiste identitete, ki jih najbolj noro vzburjajo.

Z otopelimi gibi in otopelim glasom Novak ponazarja prenažrtosti od različnih vlog in fetišev, s katerimi jo vsak dan zasipavajo. Z očitno brezizraznostjo in nezanimanjem te vloge pravzaprav neha igrati. Kajti v igranje vlog se je treba vživeti, če ne, to ni to. Karmen le govori, kar si stranke želijo slišati ali včasih še to ne. S tem jih oropa njihove želene identitete, s tem jih oropa užitka. Je lutka, predmet, a s subtilnim uporom nakazuje svojo človečnost, kar nas pripelje do ene izmed osrednjih tem besedila in to je večna vpetost v sistem, ki ga niti upor ne more preseči.

Simbolika Genetovega besedila pride na plan že z vstopom moških v bordel. Nekateri vstopajo kljubovalno, nekateri ponižno. Vsem je skupen njihov visok socialni status. Sem pridejo masturbirati na svoje ugledne funkcije. Torej na vlogo, ki jo bodo zdaj zaigrali. Ali želijo biti podrejeni ali dominantni, Karmen jim danes noče več ustreči. Zaradi tega jo tudi madame Irma označi za noro prostitutko, ker svojega dela ne opravlja več zadovoljivo. Noče več zadovoljevati njihove želje po pretvarjanju, po izživetju.

Karmen torej s svojim očitnim naveličanjem in neustrežljivostjo simbolizira ljudstvo, ki noče več slepo slediti. Predstavlja upornike, o katerih se s strahom v glasu pridušeno šušlja. Kajti ko pridejo uporniki, vse te perverzije in maškarado čaka konec. Tako vsaj zgleda na prvi pogled, vendar kmalu postane jasno, da tudi uporniki zelo hitro postanejo sužnji sistema. Tudi oni se spremenijo, ko pridejo na oblast in postanejo isti kot prejšnji klienti. To od moči razvneto opitost lepo prikaže Uroš Kaurin v vlogi odposlanca Rogerja, ki na koncu v svoji okrutni, narcistični nasladi Karmen tudi ubije. Bordel, to stičišče buržoazije, postane postojanka vodje upornikov, ki se sam spremeni v hiperpotrebno, požrešno buržoazijo.

Znotraj predstave se vidi režiserjevo pomanjkanje poglabljanja v fetiše strank. Kljub temu da naj bi bili fetiši zgolj simbol, podrejena stranka vseeno ne bi smela izvajati določenih dejanj. Recimo Škof, ki ga vzburja biti dojenček, se nenehno steguje po puhasti kepici, ki simbolizira, oh, kako domiselno, Karmenino vagino. Škof, ki ga vzburja podrejena spolna vloga, tega sploh ne bi smel početi ali pa bi moral biti za to vsaj kaznovan. Vsi vemo, da je postavljanje eksplicitne spolnosti na oder nehvaležno delo, ampak tu je jasno vidno rokohitrsko reševanje problema kar pa vsekakor ni zadovoljivo.

Gledališki znaki, ki so bili uporabljeni za prikazovanje onaniranja in spolnih aktov, so že stokrat videni. Čeprav v nekaterih prizorih ne manjka tesnobe in neprijetnih občutkov, so si dejanja vseeno preveč podobna in tako delujejo ponavljajoče. Na trenutke vse skupaj spominja na film 50 odtenkov sive z melodramatično uprizorjenimi fetiši in mehkim sadomazohizmom. Recimo, ko Rabelj Karmen tako rekoč boža z bičem, se vsi obnašajo, kot da gre za nek težki sadizem, ki pa to seveda ni.

Atmosfera je težaška, turobna, pogrebna. Sicer je res, da je eden od glavnih motivov predstave tudi smrt, vendar tudi smrt je lahko vesela, če se dovolj potrudimo. Če damo sarkazem na stran: zdi se, da turobna atmosfera ni nastala namenoma, ampak je le ponesrečen stranski produkt. V Gledališkemu listu so tudi ironično objavili besedilo Jeana Geneta: Kako igrati (oziroma ne igrati) Balkon. Torej nekakšen pamflet, v katerem si lahko preberemo, kaj je avtor želel izpostaviti. Toda to v tej uprizoritvi žal ni prišlo do izraza. Morda je za to kriva neizdelanost same uprizoritve, ki pa sicer ni moteča.

Seveda bi bilo nepošteno režiserja oropati kakršne koli zasluge za solidnost predstave. Uprizoritev je konec koncev gledljiva ter na trenutke precej atraktivna in nabita z emocijami. Elegantna estetika se meša s temačno atmosfero, za katero v tem primeru ni važno, če je bila ustvarjena namenoma ali ponesreči. Predstava tako komaj zadane Genetovo surovo poetiko. Ampak ji to vsaj približno uspe.