Marko Bulc: Prva altruistična predstava. Produkcija: Bunker. Stara mestna elektrarna, premiera, 22. nov. 2017. Foto: Nada Žgank.

Jezus je paradigma brezpogojne aktivistične ljubezni do sočloveka. Na začetku Prve altruistične predstave se njen avtor in performer Marko Bulc postavi v položaj razpetega Kristusa in nas s tem spomni na prazačetke danes že hipercivilizirane ideje altruizma. To idejo v nadaljevanju performativno preigrava tako, da jo, tako rekoč navidezno, preverja na majhni skupini gledalcev, ki jih, s seboj vred, umešča v različne fiktivne situacije, kot so turistično vodenje, postavitev in ogled razstave ali delavnica na temo kako najbolje pomagati pomoči potrebnemu.

Med nizanjem in sestavljanjem osmih fragmentov predstave je ključna avtorjeva izhodiščna odločitev, ki je v sebi prelomna in nosi težo izjave: moj pogled na vprašanje altruizma je že izoblikovan, kot takega ga tudi podajam v tej predstavi, pa četudi na prvi pogled ni videti tako.

Bulc se torej v svojem solo projektu opredeli do vprašanja, ki si ga sam zastavlja, pri čemer poudari njegovo absurdno plat. To izvede na ravni celote, njeno rdečo nit pa spletejo miniaturni stoli oziroma njihova multifunkcionalnost, navezana na predvidene funkcije posameznih obiskovalcev predstave.

Reducirana predmetnost se izkaže za performativno učinkovito v prostoru črne škatle in zgolj belih luči, saj po eni strani v dogajanje vnaša matematično natančnost, po drugi pa nujni odmerek humorja. Ena noga vsakega stola je rahlo skrajšana, sedenje je posledično nestabilno, stol »z napako« je torej treba nekako stabilizirati, pri čemer si ne moremo pomagati s priloženo zagozdo, ki je z namenoma prekratko verižico pritrjena na drugo nogo. Koncept in otipljivost majavega stola kažeta na dejstvo, da smo vsi na nekih majavih in minljivih pozicijah, tako v stvarnem kot simbolnem pomenu, utrditev posameznih položajev pa je možna le, če zares sodelujemo, kot lahko ugotovimo ob koncu predstave.

Pomembna in nevsiljiva zaključna gesta predstave izhaja iz osebne družinske zgodbe, iz samospraševanja avtorja, ki zavrne brezpogojnost altruizma, da bi odprl prostor afirmacije skupinske in skupnostne samoorganizacije. Namesto humanitarnosti kot tolažbe za posamezni ego in kot maske sistemskega izkoriščanja predlaga, lahko bi rekli, do »drugega v istosti« dovzetne mikrointervencije, ki pa terjajo introspekcijo; vidimo in začutimo, da te intervencije učinkujejo (povezovalno), ko hkrati stabiliziramo sosedov stol in stol, na katerem sedimo sami.

Performerjeva resnobnost, neposrednost in pristnost izvajanja pravzaprav odpirajo prostor humorju, ki se diskretno, a dosledno razteza čez predstavo in lucidno ironizira nekatere ustaljene vedenjske obrazce različnih praznih ritualov, značilnih za današnji čas.

Početje ves čas aktivnih gledalcev je pri tem režijsko trdno zamejeno, pravzaprav vnaprej pasivizirano. Vi ste gledalci, ki boste sodelovali, če to želite, jaz pa vas v vsakem primeru režiram; to je le gledališče. Tako so gledalci, čeprav nekaj vlagajo v dogajanje, iz njega obenem izključeni. Izključeni, ker je vse početje očitno absurdno, vsi se ves čas vrtimo v krogu, tavamo po prostoru, že spet sodelujemo v neki dolgočasni delavnici, pri čemer je ključno, da se vsemu temu oziroma samim sebi v tej situaciji lahko tudi smejemo. Interaktivnost in participatornost sta tu zato, da bi se jima smejali, ko zagledamo njuno naličje. Avtorjevo poigravanje s kanonizirano participacijo je dragoceno, ko pomislimo na enega zadnjih gledaliških modnih trendov, ki zapoveduje in tudi že institucionalizira udeležbo publike.

Prva altruistična predstava nas vrača k redkim modernističnim zastavkom teatra in tudi performansa, ki afirmirajo zares analitičen pogled na obravnavano vprašanje. Njena vinjetna forma je posledica zgovorne enostavnosti pristopa in duhovitega koncepta, v katerem je mesto in počutje publike spoštovano kot ključno stičišče zavozlavanja in razvozlavanja pomenov, ki jih nastavlja performer. Njegova samonanašalna iskrenost odpira pot socializacijskemu učinku predstave.