Aids, žarnice in origami

Aids, žarnice in origami

Recenzija dogodka
28. 8. 2017 - 13.00

20. mednarodni festival Mladi levi

Prisotnost newyorškega večdisciplinarnega umetnika Johna Kellyja v performansu Čas ne črta je predvsem senzibilno telo, ki se v razmeroma kratki minutaži dogodka (gre za delo v nastajanju) drobi na različne identitete. Te identitete, ki jih mi uvidimo v raznorodnosti njegovih ustvarjalnih veščin in umetniških afinitet, lahko v širšem aspektu beremo tudi kot sporočilo o neki univerzalni svobodi duha in telesa. Razcepljenost njegove odrske pozicije oziroma izraznih panog ga oblikuje v fluidnega izvajalca, ki s svojim telesom razpolaga mentalno, fizično, podzavestno, s časovnim zamikom ali v živosti danega trenutka. Kljub temu da forma dogodka seveda je zamejena, pa je sama snov, tisto, kar je onstran videnega – torej Kellyjeva personalnost, dimenzija, ki se ne želi zamejevati, cenzurirati, bati.

Nagib k intimnosti se kaže v vsaki akciji, naj bodo to dnevniški zapisi, drobne spolne transformacije ali proces ustvarjanja talne kredne poslikave, ki jo Kelly sproti »koreografsko« izrisuje s celotnim telesom in tako nudi »grob« vpogled v totaliteto kreativnega postopka, za razliko od estetskih video projekcij, v katerih je telo podvrženo stilizaciji, tehnološki obdelavi, na nek način potujitvi. Ta vzporedna reprezentacija njegovega življenja želi implicitno dokumentirati tudi zgodovino umetniškega okolja, kvirovske scene in žrtve AIDS-a. Pri tem vztraja v pogledu nazaj, mestoma tudi nekritično in brez distance, zato dogodku uide oprijemljivejši politični značaj, ki bi poleg vseobsežne, tudi ranljive razgrnitve ustvarjalca tudi nam postavil še kakšno relevantno vprašanje ali celo morebitno polemiziranje. 

Participatorna predstava Danes ugasnimo luči v avtorstvu in izvedbi Davida Weber-Krebssa se je izkazala za enega najbolj neznosnih in hkrati najbolj fascinantnih dogodkov na festivalu. Vsaj na tisti ponovitvi, na kateri smo prisostvovali, smo doživeli "privilegij" surovega vpogleda v obnašanje in reakcije občinstva, ki ni v celoti gledališko, kar pomeni, da je mestoma skrajno brezobzirno do avtorja koncepta, preostalega občinstva, skratka predstave kot take. Prav v tem pa se je kazal tudi čar, saj je predstava "zaživela" ali bolje povedano, se dušila v nepremičnem vakuumu, ki se je vzpostavil kot oblika spontanosti obiskovalk in obiskovalcev, ki v stiku s sodobno umetnostjo iz sebe egoistično izvržejo nešteto variant pasivne agresije, otročjosti, prezira. Zgodil se je svojevrsten »reality check«, nevzdržen, a obenem dragocen. 

Projekt se prične v obliki mitološke pripovedi o dečku iz Kaira, ki ga doletijo verižne osebne tragedije, sklene pa z akcijo kolektivnega ugašanja luči v mestu, kar naj bi vzpostavilo sinergijo med islamsko in koptsko vero. Pravljični del predstave se nato nenadoma v sorodni tematiki spreobrne v popolno realnost, leta 2007 je nemški časopis Bild prek naslovnice povabil ali kar zapovedal namero večernega popolnega 5-minutnega izklopa luči po vsej državi. Od tod dalje se teoretični del predstave usmeri v participatornega, občinstvo postane vodja dramaturgije dogajanja, cilj pa je vzpostavitev popolne, nekaj časa trajajoče teme v dvorani. Ker imata vsaka obiskovalka in obiskovalec možnost individualnega upravljanja s svojo žarnico in v tem ostajata anonimna, temu preži anarhija – zabavna, nadležna, trapasta ali lucidna. Pot do teme lahko traja nekaj sekund ali pa nekaj ur. Tehnologija in sporočilnost predstave se lahko sčasoma zazdita le pomožni razsežnosti, saj ju človeška nepredvidljivost zmore docela zasenčiti. In bolj kot je v tej situaciji posameznik brezimen in "varen" v objemu mraka, toliko bolj izbruhne na plan njegov pravi obraz in temu je včasih, recimo tokrat, kaj malo mar za umetnost, četudi je tisti hip del nje.

Če se terapija med drugim nahaja tudi v ponavljanju dejanja in njegovem užitku predvidljivega, potem lahko izvajanje španskega performerja Cláudia da Silva razumemo v tej luči. Moral boš v vojno, ki se začne danes je skrajno gostobesedno mreženje vojne topike, ki se od kolektivnega nivoja odbija k intimnemu in od družinskega k državnemu. Izvajalec zgodbo črpa prek zgodbe dedkovega strica, ta naj bi iz zapora pobegnil fašistom v Buenos Aires, to poglavje pa avtor nato opredeli kot širšo kritiko Francove fašistične Španije. Predstava se v intenzivni samoizpovedi in pripovedovanju sočasno vpenja v vizualno naracijo, pred nami nastaja platforma ptičev-origamijev, ki jih de Silva pazljivo na odru polaga v natančno geometrijsko kompozicijo. Nenehni isti gibi in vzporedno govorjenje brez trenutka premora gradijo utrujajoč ritem, ki lahko zdrsne tudi v kontemplacijo, ali pa obratno.

Njegove hendikepirane, mlahave okončine ponazarjajo realno in simbolno rano vojne, poškodovanost ni ultimativna, pa vendar tolikšna, da nas skozi predstavo spremlja vsaj lahen, morda celo nezaželen občutek o njegovi mučni bolečini ob repetativnem gibanju. Če je njegovo telo obremenjeno in v funkcionalnosti morda vidno zaznamovano, pa je njegova drža in notranja misel fokusirana, trpežna, načelna, spravna, obrobljena z neko nenavadno vero v smisel vsega – celo vojne.     

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.