8. 12. 2011 – 16.00

Ali dober dramatik sploh potrebuje gledališče?

Za zidovi neke hiše, ki z okni zre na Kongresni trg, se v času, ko se spod nje tre množica mimoidočih in v zraku lebdi nerazločna gmota besed in šumov, dogaja poseben obred – večerja s slastnim truplom. Za zidovi te hiše se ob sozvočju izvenserijske drame, dveh akterjev in šestih udeležencev zgodi mali (gledališki) čudež: »Zgodba o nekem slastnem truplu« Simone Semenič v režiji Primoža Ekarta in produkciji zavoda Imaginarni.

Brez dvoma je imaginarnost hote ali nehote spajajoča nit uprizarjanja dramskega besedila s polnim naslovom »zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z.i. znašli v oblačku tobačnega dima«. Imaginarni sta dve temeljni koordinati dogodka; njegova lokacija in učinek dramske strukture, kjer substanca pisave izpodriva nasilnost konkretne (scenske) postavitve, namesto tega pa previdno, temeljito, predvsem pa potuhnjeno angažira gledalčevo kooperativnost, ko vdira v njegovo intimo domišljijskih horizontov, če že ne kar prividov.

Ekskluzivnost se dandanes najbrž res skriva v preprostosti – skonstruirani preprostosti, da ne bo nesporazuma. Dramo Simone Semenič, v kateri so deklarativnost, didaskalije, govori vstran, potujitveni momenti in sentimentalna neposrednost replik medsebojno mojstrsko ukrojeni, režiser Primož Ekart ob dramaturški opori Simone Hamer bere s tankočutnim posluhom za prostorsko komornost, otipljivo izvajalsko bližino in specifično vzpostavitvijo dialoga z obiskovalcem. Družbeno kritična pol-dokumentarnost Semeničeve ostaja iznajdljivo arbitrarna, v krizno situacijo globalnega sveta (religioznega, športnega, gospodarskega ali izobraževalnega) sicer potiska preko alibija »izmišljenosti«, medtem ko poanto simbolnega kanibalizma spretno povezne z estetiko humorja.

V definiranju zmuzljiv ambient večerje niha med povsem zasebnim prostorom in javnim (uprizoritvenim) prizoriščem; izhodiščno pa je ta v vsakem primeru razbremenjen razkošja, je le obrobljen s kakšnim pomenljivim – na dramo sklicujočim – simbolnim drobcem, načeloma pa pretehtano sterilen in zato voljan za vnos individualnih projekcij. Vse ostalo je igralski užitek in sladokusna percepcija le-tega.

Scenske drobnarije in igralske metode plodno komunicirajo z dramskim tekstom, pronicljivim v nedosledni naraciji in nestabilnih dejstvih. Vse je namreč res. Mogoče pa tudi ne. Odmerjena domnevnost zapelje v osvobojeni interpretativni teritorij, v katerem se imaginarne dramske osebe – Roman Abramovič, lik Janša, štirindvajsetletna Julia Kristeva, Simona Semenič in inicialki Z. I. – zvrstijo v obedovanju slastnega trupla, vsaka v svoji osebnostni maniri in družbenem položaju, ki sprotno zarisuje bizarne bivanjske kontraste »zahodne« populacije.

Sedmi lik je gostitelj, mornar, ceremoniar, ki mu Branko Jordan vlije šarmantno koketnost in enigmatičnost, adut pa se bržkone nahaja v njegovem gibkem premoščanjem med miroljubno tukajšnostjo in hipnim razosebljenim preskokom v samo srž fikcije kot odskočno desko v svet kolektivne fantazme. Kljub predhodnim morbidnim konotacijam so pretresljive nevralgične osti položene v usta Trupla (Iva Babić), razdrobljene figure, ki se pritajeno priplazi v dogajanje, potrpežljivo molči, motri dogajanje, nato pa v presledkih skozi izpovedne eskapade zarezuje s pretresljivo »posthumno« dokumentarnostjo, vedno s pogledom, globoko uprtim v oči obiskovalca.

Profiliranost dogodka je zajeta v lucidni izvedbi, entuziastičnem igranju in subverzivnem tekstu, ki s predirljivo in inovativno pisavo pretresa utečene dramske forme, predvsem pa drega v sočutje, vest in fantazijsko senzibilnost obiskovalca. Izkušnja, ki tako rekoč sredi mestnega vrveža, zmore zvabiti v neslutene oddaljene lokacije – tako domišljije kot nujnosti moralne (so)odgovornosti.

Z ugrizom v truplo je tvegala Zala Dobovšek.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.