Apologija za razcepljeno osebnost in zanemarjen zbor?

Apologija za razcepljeno osebnost in zanemarjen zbor?

Recenzija dogodka
29. 3. 2013 - 13.20

Za začetek navajam citat Kierkegaarda: »Obup je velikanska prednost. Možnost te bolezni je največja prednost človeka pred živaljo, prednost, ki nas neskončno bolj določa kot pokončna hoja, saj pomeni neskončno pokončnost, ki nam pripada, ker imamo duha.« Kierkegaard je tragični položaj človeka v svetu označil kot sam del njegovega obstoja. Čeprav je že ogromno teoretikov oznanilo nepreklicni konec tragedije kot literarne vrste in nezmožnost njenega uprizarjanja, se vedno znova najdejo posamezniki, ki se ne bojijo soočenja z mrtvimi duhovi in tragedijo na novo definirajo ter umeščajo v našo sodobnost. S poskusom uprizarjanja tragedije so se tokrat spopadli umetniki iz mladega gledališkega kolektiva G-FART. Na oder so postavili Ajshilovega Vklenjenega Prometeja, v katerega pa se zažira še nek drug tekst, in sicer roman Dostojevskega Bratje Karamazovi.

Ajshilovega Vklenjenega Prometeja so razkosali in koščke med sabo še kar drzno pomešali, tako da je rdeča nit neočitna. Izgubi se tudi velik del dialoškosti, saj se velikokrat zdi, kot da se igralci zapletajo v monologe, ki med seboj niso jasno povezani. Kar se tiče romana Bratje Karamazovi, vstopa v predstavo samo z likom Velikega inkvizitorja in njegovimi pridigami. Torej so ustvarjalci vzeli le zelo majhen, a verjetno tudi najbolj znan motiv obširne družinske sage Dostojevskega. V romanu Ivan Karamazov svojemu bratu Aljoši Karamazovu pripoveduje zgodbo o Velikem inkvizitorju.

Gre za srečanje inkvizitorja in Jezusa, ki se je ponovno vrnil na zemljo. Veliki inkvizitor poskrbi, da Jezusa zaprejo. Očita mu, da je s svojim prihodom ogrozil poslanstvo Cerkve, da ga ljudje ne potrebujejo, saj jim je prinesel le gorje in trpljenje. Cerkev kot izrazito hierarhična institucija v resnici že dolgo služi satanu, ki s svojim nasilnim diktatorstvom ljudi odrešuje bremena svobodne odločitve. Inkvizitor Jezusu blazno zameri, ker je ljudem odprl oči in jim omogočil svobodno voljo. Po njegovih besedah je bilo to za ljudi največje prekletstvo, saj se v svobodi ne znajdejo in jim povzroča samo trpljenje. Jezus tiho posluša pridigo, nato pa inkvizitorja ljubeče poljubi na usta. Enako potem stori Aljoša, ko mu brat Ivan neha pripovedovati.

Kako se to kaže v predstavi? Misli Velikega inkvizitorja v glavnem izreka igralka Anja Novak, ki je hkrati tudi hči Okeana in vodja zbora, in tako pridiga Prometeju, da ne bi smel ljudem podariti toliko vsega, saj jim je s tem v resnici samo škodil. Ohranil se je tudi element poljuba, le da je njegov pomen totalno porušen. V romanu Dostojevskega se poljub dvakrat ponovi tako, da moralno trden in preudaren lik poljubi moralno oporečnega in zmedenega. Jezus poljubi inkvizitorja in Aljoša poljubi Ivana. V predstavi pa bog Hermes poljubi Prometeja po tistem, ko mu Prometej očita hlapčevanje Zevsu in prenašanje njegovih krivic z upognjenim hrbtom. Kakšno sporočilo to daje gledalcu?

V predstavi se lik Prometeja in njegove sicer tradicionalno pozitivne lastnosti na več mestih popolnoma zrelativizirajo in celo postanejo protislovne. Na začetku je Prometej še v gruči z ostalimi bogovi. Potem jim nek lik – ni jasno, ali je veliki inkvizitor, ali vodja zbora, ali celo sam Jezus, ali bogve kdo - na silo v usta natlači kose pomaranče. Verjetno je mišljeno kot nasilni dar. Potem vsi hlapčujejo, razen Prometeja. On se začne jeziti, kritizira nasilno oblast in ponavlja, da je ljudem dal vse znanje iz človekoljubja, da bi jih rešil pred tiranijo, bedo in zaostalostjo, v kateri jih je hotel pustiti Zevs in jih nato celo iztrebiti. Dobri stari Ajshilov Prometej torej, ki mora zaradi svojega človekoljubja po krivici trpeti hude muke, ki mu jih nalaga država – oblast. 

Potem se na prizorišče vmeša dekle Io, ki mora zaradi Herine čarovnije bloditi po svetu. Prometej ji razodene prerokbo, ki pravi, da bo ravno njen potomec tisti, ki bo Prometeja odrešil muk. Nato se Io dokončno utrga in sama sebi odreže jezik. Je bil Prometejev dar spoznanja spet poguben? Zadeve se še bolj zaostrijo, ko ponovno nastopi Veliki inkvizitor z dolgo pridigo o tem, kako je za ljudi bolje, da jih nekdo tlači in nadzoruje ter se odloča namesto njih. Pridiga se dogaja v popolni temi, kar je delno uspešno, saj pomaga ustvarjati občutek niča, ki se sklada z nihilistično atmosfero predstave. Ko se luč spet prižge, zagledamo Prometeja v tiranski pozi, drugi pa mu hlapčujejo. In seveda, na koncu pride na vrsto še pomaranča, le da je zdaj Prometej tisti, ki jo nasilno tlači drugim v usta. Torej, ne več Prometej preudarni, Prometej upornik, Prometej človekoljub, temveč Prometej tiran in nasilnik.   

Ena glavnih tem predstave je vprašanje, kdo je Prometej danes. Kot edini možni odgovor pa ponudi totalni relativizem in Prometeja spremeni skoraj v shizofrenika. Sploh ni problem v tem, da se je Ajshilov Prometej tako drastično spremenil. Super je, da so šli g-fartovci tako daleč v razbijanju tradicionalnega pomena in sporočila Ajshilove tragedije. Kar se tiče formalnega eksperimentiranja z vnašanjem Velikega inkvizitorja v grški svet mita in tragedije, je vse lepo in prav. A zdi se, da predstava nima pravih odgovorov na vsebinski zakaj. Vprašanje je, kaj so s tem pridobili na vsebinski ravni in kakšno novo sporočilo publiki so na ta način oblikovali.

 

Dobrega starega Prometeja je pogrešala Tjaša Mislej.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.