Gostovanje britanske skupine Curious na letošnjem festivalu Mesto žensk, ki se fokusira na staranje, vzpostavi zanimiv dispozitiv, ki vpliva tudi na naravo pričujočega prispevka. Ta zapušča polje hladne brezosebne klinike in bo bolj osebna, avtobiografska, natančneje, avtobiološke narave.

Kaj je avtobiologija v kontekstu skupine Curious? Preprosto gre za to, da v svoje projekte eksplicitno vključujejo avtobiografski material. V konkretnem primeru ustanoviteljici skupine Leslie Hill in Helen Paris s pevko Claudio Barton raziskujeta povezave med mislijo in telesom, občutek trenutka, ko se biografija izrazi v lastni biologiji, avtobiologija torej. Nadaljujmo s pravili igre performansa in poskusimo izpeljati recenzijo skozi avtobiološki pogled. Potreben bo premik narativne ravni iz varne druge osebe množine v prvo osebo ednine.

Moja avtobiologija performansa v Stari elektrarni je zaznamovana s polnimi žepi robcev in bonboni Halls za primer kašlja. Ob prihodu v zatemnjeno dvorano s tremi rešilnimi čolni so nas do njih vodili šibki snopi žepnih baterij v rokah performerk. Nekaj trenutkov sem posvetil nepomembnemu razmisleku, v kateri čoln naj se usedem. V dvorani je bilo okrog dvajset obiskovalcev, s katerimi smo oblikovali improvizirano čolnarsko skupnost. Navodilom, da naj ne zapuščamo čolna, je sledil govor o različnem funkcioniranju teles, telesnih reakcijah in občutku v trebuhu, kako nekatera telesa zmrznejo, drugim pa se poviša adrenalin.

V tem trenutku sem pričakoval, da bomo postavljeni v razne liminalne položaje, da odkrijemo, kako se odziva naše telo. Vendar temu ni bilo tako – šlo je za drobce avtobiologij treh nastopajočih. Večinoma so s pripovedjo obnavljale spomin na občutke lastnih doživetij, vselej zavite v fragmentarnost spomina ali pa s sanjskim prepletom videa z govorom, tako da sem se v čolnu konec koncev počutil varno, tudi pred kašljem.

Zasnutek performansa je v resnici precej tradicionalen. Z reprezentacijo svojega izvirnega občutja želijo performerke to občutje prek podobnosti, sorodnosti, oddaljenosti in razlike priklicati v obiskovalcih. V mojem primeru ob identifikaciji s fragmentom o hlačah, ki niso do konca zapete in vselej zahtevajo določeno mero zavestne pazljivosti. Rezultat te performativne prakse je sicer težko določljiv tudi zato, ker ni vedno povsem jasno, na kateri eksistencial – človeški občutek – se je fragment performansa nanašal. Tako je v performans pomembno zarezala moč avtobiologij sodelujočih v performansu.

Poleg lastne so namreč v dogajanje v rešilnem čolnu močno posegle tudi druge avtobiologije. Najbolj očitno v delu, v katerem so akterke stopile v naš varni čoln. Ena je s culico kamenja govorila o kitu in samomorilcu, druga je na ploščico tablet proti morski bolezni projicirala svoje sanje, tretja pa z mini ultrazvokom prikazala in opisala notranjost prostovoljca. Pravljičnost primarnega opisa pa je bila prekinjena s prostovoljkinim vprašanjem, če se vidi, da je noseča. Zmedenost vseh prisotnih je bila pokazatelj pristnega in neinsceniranega vdora avtobiologije v performans.

V zaključku sem se tudi sam, tako kot performerke, spraševal o svojih občutjih, ko sem gledal video dveh plešočih starčkov na Čevljarskem mostu in na Bledu. Potem sem se kot vsi zazibal v počasen ples z nosečo prostovoljko in z jabolkom med najinima glavama ter Elvisom v ozadju.

Na nepričakovan način se konceptualni avtobiološki zasnutek performansa obrne stran od akterjev. Ti sicer imajo namen vzbuditi avtobiološko dimenzijo v gledalcih, vendar hkrati ni povsem dorečen mehanizem občutkov v posameznih pripovedih. Tako se performans obrne v smer, v kateri biologija in biografija obiskovalcev prevladata nad inscenacijo dogodka. Rezultat je učinek, katerega dimenzij nikoli ni mogoče povsem jasno določiti. Je namreč povsem avtobiološki.

Avtobiološki recenzentski pogled je prakticiral Borov.