Battle med hip hopom in sodobnim plesom

Battle med hip hopom in sodobnim plesom

Recenzija dogodka
7. 2. 2019 - 13.00

V solo prvencu Urbana vročica, ki je bil konec prejšnjega meseca premierno uprizorjen v Kinu Šiška, se plesalec Gašper Kunšek loti svoje fuzije hip hopa in sodobnega plesa. Mešanje obeh plesnih zvrsti je sicer ustvarjalni pečat plesnega dvojca, ki ga Kunšek tvori z Žiganom Kranjčanom. Vendar je v primerjavi s Kranjčanom Kunšek tisti, katerega plesno ozadje je bolj vezano na hip hop in vpeto v sceno hiphoperskih battlov. Ekstrovertirana urbana street plesna kultura se v tej predstavi sreča z vase zazrto umetniško kulturo sodobnega plesa.

Kunšek se postavi na z belim prahom posut oder dvorane Komuna, nakar ga zaslepijo žarometi. »Bučo«, pravi lučnemu tehniku, »mislil sem, da bi bil tu osvetljen od zadaj.« Luči se ugasnejo. Oranžna svetloba od zadaj počasi obarva Kunškovo silhueto. DJ SunnySun s svojega oltarja v globini odra spusti počasen beat .

Plesalec mu sledi z počasnimi rotacijami hrbtenice in torza. V spiralnem gibanju po odru, ki izhaja iz same anatomije hrbtenice, mišične napetosti in težnosti udov, se tu in tam vpisujejo mali hip hop detajli. Prizor spominja na Golbergove variacije Steva Paxtona, enega od začetnikov plesne improvizacije, v katerih je ta 45 minut plesal na Bachovo glasbo s podobnimi rotacijami hrbtenice, le da so se v Paxtonov gib vpisovali delci Cunninghamove plesne tehnike in elementi borilne veščine Aikido.

V naslednjem prizoru se Kunšek na izrazit beat bolj prepusti hip hop impulzom. Pojavijo se gibi iz hip hop battlov: nenadni, siloviti, jezni, podkrepljeni z grimasami. Čeprav je pristop v kontrastu z bolj sodobnoplesnim prvim prizorom, plesalčeva pretočna prezenca naredi enačaj med obojim: med vase obrnjenim fokusom sodobnega plesa in ekstrovertirano hip hop gesto. Skozi Kunškovo telo se enako prelijejo ti ali oni plesni kodi, ta ali ona čustva. Kar ostane, je odprtost telesa za ples, ki lahko nase navzame tako hiphopovski plesni kod kot sodobnoplesnega in s tem razkrije oba kot zgolj kulturni konvenciji. Kaj je torej ta plesnost, ki ostane?

Središče, od koder poteka ples, je fluidno, nedoločeno, je odzivanje na ritem, na glasbo, na publiko, na lastno anatomijo. Hkrati pa je ples v Urbani vročici razumljen kot del vsakodnevne urbane plesne kulture, torej: clubbinga. Predstavo sestavljajo točke, v vsaki se plesalec improvizirano odziva na en komad. V vmesnih pavzah se avtor, DJ in lučkar dogovorijo za nov prizor.

Tako postavljeno optiko preobrne drugi del predstave. Gaps kr naenkrat ustav predstavo. Pa pokliče Bučota. Pa privlečeta na oder tako težko mizo. Pa Bučo kr vzame eni gledalki stol izpod riti. Pol pride Gaps z belo popudranim obrazom, kot kšn vudu duhovnik al pa Joker. Pa se usede za mizo. Pa izvaja čarovniške trike. Pa kadi čike. Pa šarmira folk. Pol je pa oder prazen, pa DJ rola bite in folk kima z glavo. Pride nazaj Gaps, usta ma zalimana, pa skače na musko in folk se zmeri bolj odziva. Folk se nahajpa. Ko Gaps nardi gib, reče folk: »Aaa!« Pol kr vstane pol publike in gre na oder in to je Gapsov Crew in pol skupi densajo in pol je konc in Gaps odlima usta in zbluva dolgo ketno, ki jo je mel ves čas v ustih, fak, ful je bla dolga.

Kontrast med jezikovnima registroma, ki ste ju slišali, je kontrast v načinu, kako oba dela predstave nagovarjata publiko. V prvem delu se nahajamo v odprti pokrajini, kjer lahko gledalci opazujemo proces porajanja Kunškove plesne improvizacije. Od prihoda mize naprej pa se vzpostavi čustvena zanka potrjevanja med plesalcem in hiphoperskim delom publike. V intervjuju za Sigledal Kunšek opiše to kot hajpanje, v katerem plesalec namerno spodbuja čustven odziv občinstva in ga nato povzame v svoj ples. S tem se možnost kreacije zameji na register tega, kar bo publika že vnaprej prepoznala kot: “Vau!” Tako nastanejo »glasni« plesni momenti: presenetljive reakcije na glasbo, veliki gibi, izrazite podobe, vse, kar lahko objaviš na socialnem omrežju in dobiš veliko lajkov. Ples je podrejen podobi, podoba je podrejena čustvom, čustva potrjujejo pripadnost skupnosti, ki potrjuje samo sebe skozi zaciklano vzhičenost.

Nasprotno je pri sodobnoplesni improvizaciji za publiko zanimiv sam proces, ne zgolj učinek. To, da kdaj kaj rata je enako zanimivo, kot to, da ne rata, da morebiti skorajda rata. Pozornost je namesto k efektu, ki naj proizvede čustveno reakcijo, usmerjena na porajanje potenciala iz gibalnega materiala. Skozi zbranost, v kateri skupaj opazujemo, kaj nastaja, se med publiko in izvajalcem vzpostavi skupnost, kjer je vsak malo zase in vsi malo skupaj. Nasprotno je pri čustveni zanki edina možnost podrediti se na afektu bazirani skupinski pripadnosti. Proti koncu Urbane vročice je publika razpadla na dve skupnosti: na to, ki je vzklikala, kimala z glavami in šla, skladno z vnaprejšnjim dogovorom, plesat na oder, ter tisto drugo, ki je skušala opazovati, a bila puščena ob strani.

Ne vem, ali je pomiritev med obema pristopoma mogoča. Morda ni niti mišljeno, da bi bila. Morebiti se je avtor namenoma odločil battlati s sodobnoplesno sceno, z njenim malomeščanskim okvirjem, teoretskim diskurzom in ful pametnimi teksti ... kot je tale. In ji postavil nasproti živo, ulično, klubovsko plesno kulturo in svoj crew. Prizor, ki deli Urbano vročico na pol, lahko berem kot programski; Kunšek namreč v njem igra čarodeja, ki izvaja trike za publiko. Od te točke naprej nismo nagovorjeni kot občinstvo, če nas triki ne zanimajo in če ne želimo biti del medsebojnega čustvenega potrjevanja med delom publike in nastopajočim. Kot sodobniplesni gledalec vidim bolj zanimiv potencial v fuziji sodobnega plesa in hip hopa iz prve polovice predstave. Tam smo gledalci lahko vsak po svoje sledili odprtemu procesu improvizacije, v katerega so se vpisovale različne kvalitete plesa, telesnosti, materialnosti, čustvenosti in plesnih kodov.

Urbana vročica je predstava na razpotju med dvema načinoma razumevanja vloge občinstva. Na avtorju je, kako razrešiti njun trk. Ali bo eden od njiju nadvladal? Ali se uspeta spojiti? Ali sta obe publiki lahko nagovorjeni hkrati? Osebno bi prvih pet minut predstave lahko gledal dve uri, zadnjih pet minut pa … bi raje spet gledal prvo polovico predstave.

Med pisanjem teksta je na hiphop gruval vajenec Samo.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness