Biti antijunak

Biti antijunak

Recenzija dogodka
12. 10. 2017 - 13:00

23. festival Mesto žensk. Oona Doherty: Lov na upanje /Hope Hunt/.
Španski borci, Ljubljana, 11. okt. 2017. Foto: Simon Graham.

 

Lov na upanje Oone Doherty, kot je zapisano v programu 23. festivala Mesto žensk, ki poteka pod sloganom nacija_natura_norma, je »poskus, kako spremeniti neotesance, prepotentneže, gangsterje in vandale v rajske ptice«. Solo performans zaznamuje predvsem umetničin zelo specifičen, privlačno razuzdan in občasno namenoma »neartikuliran« pristop h gibu. Predstava je plesna, to gotovo velja za njen večji del, vendar se performerka v veliki meri zanaša na svoj glas in glasbo v ozadju, pa tudi na nabor gest, precej navezanih na klasične gledališke prijeme.

Zanimiv uvod na parkirišču pred Španskimi borci je obetavno odprl izhodiščno temo maskulinizacije določenih – v narekovajih ali pa tudi brez njih – pomembnih zadev, ki naj bi se tikale izključno moških. Navijaštvo je denimo stereotipna domena moškega: pripadnost nogometnemu moštvu se prevaja v vedenjski vzorec »navadnega tipa«, ki se identificira z navijaškim bratstvom in njegovo folkloro. Performerka predvsem prevaja svojo fascinacijo nad tovrstnimi fenomeni v serijo gibalno-glasovnih fragmentov.

Po preselitvi s parkirišča v dvorano gledamo odrski nastop. Steče v precej intenzivni maniri tehnično očitno dodelanih in nedvomno zgovornih gibov. Fragmenti so stkani tako, da navidez niso preveč povezani. Iz tega kot tudi iz (nehote?) nakazane samorefleksije izhaja vtis neke shizofrenosti. Prav ta vtis je ključno in najzanimivejše gonilo performansa.

Razcepljenost osebnosti – Moškega z veliko začetnico – je pravzaprav zdramatizirana. Med grobostjo, močjo in dominantnostjo na eni strani in nežnostjo, ranljivostjo ter negotovostjo na drugi je pač precep. Dramatizacija pa problem želi umestiti v domeno splošnega, ga želi univerzalizirati, pri čemer ga razčlenjuje predvsem v gledališki domeni.

Tveganje tovrstnega pristopa je, ob precejšnji možnosti črnobelega prikaza, prevlada običajnega modela prezentacije nad metodo spodbujanja transferja med izvajalcem in gledalcem. Govorim o trku med strategijama performiranja in uprizarjanja. Zdi se, da bi v primeru Lova na upanje ta trk lahko razrešilo kakovostno dramaturško seciranje, prerazporejanje in tudi odprava določenih detajlov ter postopkovnih odločitev (v kolofonu predstave dramaturgija sicer ni omenjena).

Vprašanje, ki ga je performerka kljub tej zagati – ali pa prav zaradi nje – naredila vidnega, je vprašanje njenega (osebnega) mesta izjavljanja. In seveda globlje povezave z občinstvom, ki se lahko vzpostavi šele s potencialno razrešitvijo tega vprašanja. Jasno razkritje osebne pozicije na performativni ravni bi nedvomno dodalo tisto nekaj več v navržen kontekst poigravanja s shizofrenostjo.

V pomanjkanju te za performans ključne informacije lahko le slutimo, kaj bi naj bil ključ umetničine fascinacije z Moškim kot huliganom, posledično pa, zakaj ga je le treba spremeniti v rajsko ptico iz napovedi – ki jo je razumeti kot projekcijo umetničine želje. Ta nedorečenost je najbrž tudi razlog, da so prehodi med tremi deli predstave dramaturško šibki, čeprav so zaradi izrazite razdelitve dogajanja na prizore toliko bolj pomembni in četudi prehod med zunanjostjo in notranjostjo gledališča vnaša določeno relativizacijo pogleda ter asociacijo na ulico kot sceno in obratno.

Kolažni slog, ki ga Oona Doherty vpeljuje tako na odru kot v slikah, nastalih ob njenih koreografskih procesih, je odlična podlaga za performiranje shizofrenije, izhajajoče iz zagat s spolom in družbenim spolom, malo manj hvaležna pa je za potrebe njunega uprizarjanja. Potreba po neposrednejšem delu z občinstvom, razvita v neko situacijo onstran omejitev kanonizirane prezentacije, je manjkajoči element tega kolaža.

Pri vsem tem se kristalizira bistveno: nežnost, skrita za grobostjo; poetika, ki jo odraža umetničina fraza »zbledeti v belo«. V tej prispodobi »zbeljevanja«, v tej želji po posvetitvi neotesancev (kot pravzaprav antijunakov) je neka svetla potenca. Je slutnja želje po egalitarnosti. Po odpravi pregrad, ki ločujejo spole. Kar to željo naredi seksi, je seveda stalno odmikanje njene uresničitve. Kapitalizem obljublja mavrično pestrost legalizma, v resnici pa ohranja hierarhije, ki so najbolj perverzne v svetu umetnosti. Preskočiti torej produkcijske zakone, biti antijunak.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.